Jedro

Zaključek sodišč druge in prve stopnje, da podarjena majhna zgradba z zemljiščem ob njej (kar skupaj predstavlja manjšo stavbno parcelo), ni pomembna za gospodarske potrebe tožnikove kmetije (v smislu 31. člena prej veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih in 22. člena prej veljavnega Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev) ter da sporna pogodba ni nična, je tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilen. Namen navedenih določb je bil, da se prepreči drobljenje kmetij. Tak namen pa ni mogel biti prizadet z darovanjem manj kot 500 m2 velike parcele v naselju, ki je že po namenu stavbna in ker obstaja za potrebe kmetije posebna stanovanjska hiša z gospodarskim poslopjem.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe, s katero je mati pravdnih strank s pogodbo 27.10.1993 darovala toženki nepremičnini s parcelnima številkama 169/2 in 3 k.o... in na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Tožnik je bil obsojen tudi na plačilo stroškov postopka toženke.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se sodba razveljavi. Sodišču druge stopnje očita, da je v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov v spisu njegova ugotovitev, da objekt na parceli 169/2 ni služil kmetiji in da je sadovnjak užival tisti, ki je prebival v objektu. To je potrdila le toženka, medtem ko je tožnik izpovedal nasprotno. Tudi pisno mnenje Kmetijskega zavoda ... je v nasprotju z navedbami sodišča druge stopnje. To pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 356. člena ZPP. Napačna je tudi ugotovitev, da odtujitev parcel 169/2 in 3 ne bo okrnila gospodarske moči kmetije. Navedena nepremičnina je namreč namenjena kmetijski dejavnosti tožnika. Materialno pravo je zmotno uporabljeno tudi zaradi tega, ker predmet darilne pogodbe ni kmetijsko neobdelovalno zemljišče ter velja tudi za parcelo št. 169/3 isti tretman kot za parcelo 169/2 (katere predmet je objekt s funkcionalnim zemljiščem).

Toženka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V pravdi je bilo sporno, ali je res nična darilna pogodba z dne 27.10.1993, s katero je mati pravdnih strank, ki je bila lastnica zaščitene kmetije, darovala toženi hčerki parcelni številki 169/2 (stavbišče 21 m2 z dvoriščem 58 m2 to je skupaj 79 m2) in 169/3 (sadovnjak z izmero 386 m2). Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da sporni zemljišči ne spadata v prvo območje kmetijskih zemljišč, da je darovalka 12.7.1993 pridobila potrdilo Sekretariata za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve Občine ..., da sta sporni parceli po takrat veljavnih predpisih razvrščeni v območje zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljišč, da isto izhaja iz potrdila Upravne enote ..., pristojne za kmetijstvo z dne 21.3.1995, da so že toženkini predniki oddajali objekt na parcelni številki 169/2 v najem drugim, da meri zaščitena kmetija, ki jo je podedoval po materi tožnik 8 ha gozdov in 3 ha travnikov ter njiv (kar je glede na primerljive kmetijske površine po 2. členu sedaj veljavnega ZDKG manj kot 5 ha, kakršna najmanjša površina je pogoj za zaščitenost kmetije), da ima tožnik v svoji hiši in v večjem gospodarskem poslopju ob hiši dovolj prostora za potrebe kmetijstva in da je mejni rob parcelne številke 169/2 ob svoji parceli 169/1 za potrebe služnostne poti že priposestvoval. Glede na take ugotovitve sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da izločitev dveh majhnih parcel ne ogroža gospodarske moči zaščitene kmetije, da sta se zato z darilno pogodbo lahko izločili iz nje po določilu 1. in 2. odstavka 31. člena tedaj veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih, da je zato podan primer iz 2. odstavka 22. člena tedaj veljavnega ZDKG in da zato darilna pogodba ni nična, zaradi česar sta tožnikov tožbeni zahtevek zavrnili.

Od postopkovnih kršitev uveljavlja revizija bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Ta kršitev po presoji revizijskega sodišča ni bila zagrešena. Sodišči obeh nižjih stopenj sta svoji odločbi obrazložili celovito (v dejanskem in pravnem pogledu), pri tem pojasnili, na katere dokaze sta oprli ugotovitve o odločilnih okolnostih ter ne obstajajo v reviziji zatrjevana nasprotja. Če bi po mnenju revidenta moralo sodišče drugače oceniti dokaze kot jih je, je stvar dokazne ocene, v katero revizijsko sodišče ne more posegati (3. odstavek 385. člena ZPP). Take narave pa so prav ugotovitve nižjih sodišč o velikosti in namembnosti spornih parcel ter o tem, da ima tožnik za potrebe kmetije hišo in prostorno gospodarsko poslopje ob njej, ki mu zadostuje za shranjevanje kmetijskih strojev in pridelkov. S tem sta predvsem poudarili, da sporni parceli z manj kot 500 m2 površine in ki sta po namenu zazidani oz. nezazidani, nista potrebni za tožnikovo kmetijo (pri čemer je poudarek sodišča druge stopnje o služenju parc. št. 169/3 najemnikom stavbe na parc. št. 169/2 neodločilen). V tej zvezi je k drugačnim revizijskim izvajanjem dodati, da je sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo, da objekt na parc. št. 169/2 ni služil kmetiji (5. stran sodbe), zaradi česar zatrjevani revizijski očitek ni utemeljen.

Zaključek sodišč druge in prve stopnje, da podarjena majhna zgradba z zemljiščem ob njej (kar skupaj predstavlja manjšo stavbno parcelo), ni pomembna za gospodarske potrebe tožnikove kmetije (v smislu 31. člena prej veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih in 22. člena prej veljavnega Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev) ter da sporna pogodba ni nična, je tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilen. Namen navedenih določb je bil, da se prepreči drobljenje kmetij. Tak namen pa ni mogel biti prizadet z darovanjem manj kot 500 m2 velike parcele v naselju, ki je že po namenu stavbna in ker obstaja za potrebe kmetije posebna stanovanjska hiša z gospodarskim poslopjem. Končno pa bi bila prepoved daritve, pri kateri revident vztraja, glede na vse ugotovljene okolnosti ter posebno majhnost in namen obeh parcel, tudi manjšega pomena v smislu 2. odstavka 107. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Iz samega tožbenega zahtevka pa izhaja, da je bila darilna pogodba tudi izvršena. Tako ničnosti sporne pogodbe tožnik ne bi mogel uveljavljati niti po določbah 2. odstavka 107. člena ZOR.

Ker v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso bili podani, revizijsko sodišče pa ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).