Jedro

Sodišče prve stopnje se niti na naroku glavne obravnave niti v izpodbijani sodbi ni opredelilo do tožnikove zahteve za izločitev izvedenca avtomobilske stroke, postavljenega iz okrožja G., ki jo je tožnik podal v pripravljalni vlogi. V skladu s četrtim odstavkom 247. člena ZPP o zahtevi za izločitev izvedenca odloči (pravdno) sodišče, sodnik zaprošenega sodišča in predsednik senata pa odločata o izločitvi, če je njima prepuščena izvedba dokaza z izvedenci. Ker sodišče prve stopnje o zahtevi za izločitev postavljenega izvedenca ni odločilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 247. člena ZPP in četrtim odstavkom 73. člena ZPP (ki ureja postopek pred izdajo sklepa o izločitvi sodnika in se smiselno uporablja tudi za izločitev izvedencev).

Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zmotno uporabilo določbo 11. člena Pravilnika. Zmotno je štelo, da kršitev navedene določbe Pravilnika predstavlja dejstvo, da je tožnik sedež tožene stranke zapustil, ne da bi o prometni nesreči obvestil direktorja tožene stranke. Iz 11. člena Pravilnika namreč izhaja, da delavec kršitev stori, če samovoljno zapusti delovno mesto in prostore podjetja (tj. tožene stranke) z namenom, da bi se izognil preizkusu (alkoholiziranosti ali prisotnosti prepovedanih psihoaktivnih ali narkotičnih sredstev). Sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe navedene določbe Pravilnika ni ugotavljalo, ali je tožnik samovoljno zapustil delovno mesto in prostore podjetja z namenom, da bi se izognil preizkusu, kar se mu prav tako očita v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zgolj dejstvo, da tožnik o prometni nesreči ni povedal direktorju tožene stranke (pri čemer je sporno tudi to dejstvo), še ne pomeni, da je tožnik to storil z namenom, da se izogne preizkusu alkoholiziranosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (I. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 4. 2015, reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek ter zahtevek za povrnitev stroškov pravdnega postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe v I. točki izreka se pritožuje tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so določene ugotovitve sodišča prve stopnje brez obrazložitve, nekatere ugotovitve pa niso dovolj obrazložene, poleg tega ni podana ustrezna dokazna ocena izvedenih dokazov. Navaja, da kritičnega dne ni užival alkohola med delovnim časom in da ni bil vinjen, priči A.A. in B.B. pa sta izpovedali po navodilu in v korist tožene stranke. Meni, da sodišče ne bi smelo slediti izpovedi direktorja, ker iz njegovega obnašanja izhaja, da tožnika ne mara in da se ga hoče znebiti. Njegove izpovedi, da je videl, kako je tožnika zanašalo pri hoji in da je padel, ni potrdila nobena druga priča, čeprav so tožnika videle, ko se je pripeljal na sedež tožene stranke. Meni, da se alkoholiziranosti ne da dokazati z izpovedmi prič in da bi moralo upoštevati okoliščine, ki kažejo na to, da tožnik ni bil alkoholiziran, in sicer: da je skupaj z delavcema tožene stranke vozilo potegnil iz jarka in se nato sam odpeljal do sedeža tožene stranke; da je nato s svojim vozilom odšel po otroka v šolo; da so priče C.C., D.D. in E.E. izpovedale, da tožnik, ko prevzema otroka v šoli, nikoli ni alkoholiziran; da preizkus alkoholiziranosti ni bil opravljen in da tožena stranka ni sestavila zapisnika v skladu z določbo 11. člena Pravilnika o izvajanju notranje kontrole pri ugotavljanju prisotnosti alkohola in drugih nedovoljenih psihoaktivnih ali narkotičnih sredstev na delovnem mestu ter kajenja na mestih, kjer je to prepovedano (v nadaljevanju: Pravilnik). Zatrjuje, da sodišče ni povzelo izpovedi priče C.C. in ni pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedim D.D., E.E. in tožnika. Navaja, da se tožnik preizkusu alkoholiziranosti ni izognil, saj tega od njega nihče ni zahteval, v nasprotnem primeru bi o tem moral obstajati zapisnik. Ker zapisnika ni, mu tožena stranka ne more očitati, da je odklonil preizkus oziroma, da je samovoljno zapustil delovno mesto ali prostore podjetja z namenom, da bi se izognil preizkusu. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da do prometne nesreče ni prišlo zato, ker vozilo ni bilo tehnično brezhibno, navaja, da je prerekal mnenje izvedenca in predlagal postavitev novega izvedenca, sodišče pa se do tega predloga ni opredelilo in ni pojasnilo razlogov, zakaj je predlog zavrnilo. Prav tako se ni opredelilo do predloga, da se izvedenca ne postavi s področja Okrožnega sodišča v Murski Soboti in da ni mogoče spregledati dejstva, da je bila na vozilu ugotovljena napaka, zaradi katere je tožena stranka kupila nov del. Meni, da je ta napaka vplivala na tehnično brezhibnost vozila in bila vzrok za prometno nesrečo. Samo dejstvo, da je imel prometno nesrečo, ne dokazuje, da je bil alkoholiziran, pri čemer alkoholiziranost tudi ni bila razlog, da je čudno govoril. Nadalje navaja, da je direktorja tožene stranke obvestil takoj, ko je bilo mogoče. Med vožnjo v šolo ga je po telefonu poklical ob 15.05 in 15.10 uri, mu pojasnil okoliščine prometne nesreče in da se bo vrnil na sedež družbe, ko bo uredil varstvo za otroka. Na sedež se je vrnil okoli 16.30 ure, vendar direktorja ni našel, zato se je odpravil k njemu domov in se z njim srečal ob 16.40 uri. Pogovarjala sta se okrog 30 minut, v tem času mu je pojasnil okoliščine prometne nesreče. O alkoholu in preizkusu alkoholiziranosti takrat ni bilo govora, kar izhaja tudi iz izpovedi direktorja. Če bi bil tožnik alkoholiziran, ne bi hodil k direktorju na dom. Direktorja je o prometni nesreči obvestil na način, ki je bil takrat edino mogoč. Na sedežu družbe pa z njim ni govoril, ker ga takrat tam ni bilo, saj je moral po otroka v šolo, ker je tožnikov delovni čas trajal do 15. ure in ker je imel prometno nesrečo z manjšo materialno škodo, v kateri ni bilo drugih udeležencev. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika. V njem prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba ne vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Kljub neustrezni dokazni oceni izvedenih dokazov, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, so v sodbi navedeni jasni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj ali z izrekom sodbe niso v nasprotju.

7. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 20. 4. 2015 na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Ta določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožniku očitala: – da je 24. 3. 2015 okrog 14.30 ure na cesti med naseljem F. med delovnim časom s službenim vozilom povzročil prometno nesrečo z materialno škodo v znesku 2.000,38 EUR, – da ob vrnitvi poškodovanega službenega vozila o povzročeni prometni nesreči s povzročeno materialno škodo na službenem vozilu ni obvestil direktorja družbe ter – da je samovoljno zapustil prostore družbe v F. zato, da se izogne preizkusu alkoholiziranosti zaradi suma vožnje službenega vozila med delovnim časom pod vplivom alkohola.

8. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik prometno nesrečo povzročil zaradi vinjenosti in da je po prometni nesreči službeno vozilo sicer pripeljal na sedež tožene stranke, vendar je sedež zapustil, ne da bi o prometni nesreči obvestil direktorja tožene stranke, kot je to običajno pri toženi stranki. S tem je po presoji sodišča prve stopnje kršil 11. člen Pravilnika in to dejanje predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti.

9. Utemeljena je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje niti na naroku glavne obravnave niti v izpodbijani sodbi ni opredelilo do tožnikove zahteve za izločitev izvedenca avtomobilske stroke, postavljenega iz okrožja G., ki jo je tožnik podal v pripravljalni vlogi z dne 14. 12. 2015 (list. št. 64). V skladu s četrtim odstavkom 247. člena ZPP o zahtevi za izločitev izvedenca odloči (pravdno) sodišče, sodnik zaprošenega sodišča in predsednik senata pa odločata o izločitvi, če je njima prepuščena izvedba dokaza z izvedenci. Ker sodišče prve stopnje o zahtevi za izločitev postavljenega izvedenca H.H. ni odločilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 247. člena ZPP in četrtim odstavkom 73. člena ZPP (ki ureja postopek pred izdajo sklepa o izločitvi sodnika in se smiselno uporablja tudi za izločitev izvedencev). Odločitev sodišča prve stopnje o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč oprta tudi na izvedensko mnenje, v katerem je izvedenec ugotovil, da do prometne nesreče ni prišlo zaradi napak na službenem vozilu.

10. V zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni obrazloženo zavrnilo predloga za postavitev drugega izvedenca, ki ga je tožnik podal v pripravljalni vlogi z dne 16. 3. 2016 (list. št. 116). Sodišče prve stopnje je navedeni predlog zavrnilo na zadnjem naroku glavne obravnave (list. št. 122), vendar pri tem ni navedlo razlogov. Razlogov pa sodišče prve stopnje ni navedlo niti v izpodbijani sodbi. V skladu z drugim in tretjim odstavkom 254. člena ZPP sodišče ponovi dokazovanje z drugimi izvedenci oziroma zahteva mnenje drugih izvedencev le, če so za to upravičeni razlogi. Sodišče tako ni dolžno slediti predlogu strank za postavitev drugega izvedenca, če oceni, da je izvedensko mnenja postavljenega izvedenca (po potrebi po njegovem zaslišanju) jasno, popolno in strokovno. Vendar pa se mora do predloga strank opredeliti, sicer krši pravico strank do izjave v postopku (5. člen ZPP).

11. Neutemeljena pa je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje alkoholiziranosti tožnika ni moglo ugotavljati z izpovedmi prič, saj se pravdnem postopku vsako dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli dokazom. Sodišče prve stopnje je zato tudi tožnikovo alkoholiziranost lahko ugotavljalo z izpovedmi prič, vendar pa bi moralo te izpovedi ustrezno dokazno oceniti.

12. V pritožbi tožnik sodišču prve stopnje utemeljeno očita neustrezno dokazno oceno izvedenih dokazov. V skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, ki ureja načelo proste dokazne presoje, sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. To pomeni, da mora sodišče v sodbi navesti logično prepričljive argumente dokazne (ne)vrednosti za vsak posamezni dokaz in jih primerjati med seboj. Sodišče prve stopnje je na koncu 4. točke obrazložitve sodbe navedlo, da zaslišanim pričam v celoti poklanja vero in verjame njihovim izpovedim, saj so prepričljive, hkrati pa je navedlo, da so različno izpovedale, kar jim je znano o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedena dokazna ocena je po ugotovitvi pritožbenega sodišča vsebinsko prazna in nelogična. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je nekaterim zaslišanim pričam verjelo, drugim pa ne, pri čemer so priče, katerih izpovedi je sodišče prve stopnje v sodbi povzelo, izpovedale povsem različno. Tožnik v pritožbi utemeljeno navaja tudi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi priče C.C., ki je v sodbi ni niti povzelo niti je ni dokazno ocenilo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP.

13. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, upoštevajoč izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zmotno uporabilo določbo 11. člena Pravilnika. Zmotno je štelo, da kršitev navedene določbe Pravilnika predstavlja dejstvo, da je tožnik sedež tožene stranke zapustil, ne da bi o prometni nesreči obvestil direktorja tožene stranke. Iz 11. člena Pravilnika namreč izhaja, da delavec kršitev stori, če samovoljno zapusti delovno mesto in prostore podjetja (tj. tožene stranke) z namenom, da bi se izognil preizkusu (alkoholiziranosti ali prisotnosti prepovedanih psihoaktivnih ali narkotičnih sredstev). Sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe navedene določbe Pravilnika ni ugotavljalo, ali je tožnik samovoljno zapustil delovno mesto in prostore podjetja z namenom, da bi se izognil preizkusu, kar se mu prav tako očita v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zgolj dejstvo, da tožnik o prometni nesreči ni povedal direktorju tožene stranke (pri čemer je sporno tudi to dejstvo), še ne pomeni, da je tožnik to storil z namenom, da se izogne preizkusu alkoholiziranosti.

14. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe (I. točka izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP in 355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju upoštevati navedena stališča pritožbenega sodišča in o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponovno odločiti, pri tem pa preveriti utemeljenost vseh očitkov iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V ta namen bo moralo ponoviti in po potrebi dopolniti dokazni postopek. O tem, katera dejstva bo štelo za dokazana, bo moralo sodišče prve stopnje odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Pri tem se bo moralo opredeliti tudi do tožnikove trditve, da ob prihodu na sedež tožene stranke direktorja ni obvestil, ker je misli, da ga tam ni, in presoditi, ali na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vpliva dejstvo, da je tožnik na poti po otroka v šolo po telefonu poklical direktorja tožene stranke in ga nato obiskal še pri njem doma. Odločiti bo moralo tudi o procesnih predlogih tožnika v zvezi s sklepom o postavitvi izvedenca avtomobilske stroke.

15. Drugih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj glede na sprejeto odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pravdnih strank temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.