Jedro

Presoja višine denarne odškodnine. Le intenziven, dolgotrajen strah z ugotovljeno psihično posledico je lahko podlaga za določitev odškod. zaradi prestanih duš. bolečin.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 130.000,00 SIT s pripadki in pravdnimi stroški, od česar odpade na odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti znesek 100.000,00 SIT, za odškodnino zaradi prestanega strahu pa znesek 30.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje pa je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je dosojeno odškodnino v znesku 130.000,00 SIT zmanjšalo za znesek 30.000,00 SIT tako, da je glede navedenega zneska, ki predstavlja odškodnino zaradi prestanega strahu, tožbeni zahtevek zavrnilo. V ostalem je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti zavrnilnemu delu takšne sodbe vlaga revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, ali pa njeno razveljavitev v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Sklicuje se na mnenje izvedenca - psihiatra, da je bil tožnik zelo zaskrbljen za svoje zdravje in da je strah trajal v celotnem obdobju stanja po pretresu možganov. Tožnik tudi meni, da je v celoti dokazal utemeljenost svojega zahtevka za povrnitev škode, ki mu nastaja v posledici duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zaradi česar bi bilo treba njegovemu tožbenemu zahtevku, ki ga je iz tega naslova postavil v znesku 500.000,00 SIT ugoditi. Težave, ki so posledica pretresa možganov, so opisane v izvedenskem mnenju, izhajajo pa tudi iz lastne tožnikove izpovedbe. Do obravnavanega dogodka je bil tožnik zdrav in razpoložen, po njem pa se mu je zdravstveno stanje poslabšalo, zaradi česar tudi duševno trpi. Gre za motnje koncentracije in slabši spomin, pa tudi za čustvene spremembe z razburljivostjo, glavoboli, vrtoglavicami in motnjami spanca.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo.

Ugotovljeno dejansko stanje je omogočalo sklepanje, da je tožnik poleg nevšečnosti med zdravljenjem in fizičnih bolečin zaradi poškodbe nekaj mesecev po poškodbi prestajal tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, konkretneje zaradi motnje koncentracije, motnje spomina, razburljivosti in razdražljivosti ter vrtoglavic in drugih manifestativnih oblik sindroma zaradi pretresa možganov. Prav časovna omejenost omenjenih duševnih bolečin nižjima sodiščema ni mogla narekovati ob uporabi določbe 200. člena ZOR dosoje tako visoke odškodnine, kakor jo je z zneskom 500.000,00 SIT iz tega naslova zahteval tožnik. Zato je odškodnina v znesku 100.000,00 SIT opisanemu stanju stvari primerna. Revizijska trditvena podlaga, na katero se naslanja utemeljenost višje odškodnine od zahtevane, v ugotovljenem dejanskem stanju nima podlage. Ko je stanje po pretresu možganov minilo, se težave pri tožniku niso mogle več pojavljati (izvedenec). Drugačne trditve, postavljene v reviziji, presegajo okvir dejanske podlage, ki je bila doslej ugotovljena in predstavljajo revizijsko novoto, ki je glede na določbo 3. odstavka 385. člena ZPP na revizijski stopnji ni več mogoče uveljavljati.

Utemeljena pa je tudi odločitev sodišča druge stopnje, ki je ob pritožbi tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi prestanega strahu. V skladu z določbo 200. člena ZOR tožnik iz tega naslova očitno uveljavlja odškodnino zaradi strahu zaradi izida zdravljenja. Iz mnenja izvedenca psihiatra so se sicer nakazovale dejanske okoliščine, da bi v času sindroma po pretresu možganov tožnik lahko bil zelo zaskrbljen za svoje zdravje, vendar pa dejanske ugotovitve na prvi stopnji (dokazno breme za takšno trditev je nosil tožnik sam) niso omogočile sklepanja, da bi tožnik prestajal intenziven dolgotrajen strah z ugotovljivo psihično posledico. Sodišče druge stopnje, ki je odklonitev zahtevane oblike odškodnine prepričljivo obrazložilo, se je tudi utemeljeno sklicevalo na tožnikovo dokazno breme glede na določbo 219. člena ZPP. Prav nejasnost dejanskih okoliščin, ki so lahko podlaga za pravno presojo utemeljenosti odškodnine zaradi prestanega strahu, je povzročila razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje z dne 25.9.1992. Revizija se v tem obsegu ukvarja z oceno dejanskih okolnosti, ki so bile že predmet presoje in glede katerih je bilo ugotovljeno, da so nepopolne. Ob takšnem stanju in ob upoštevanju pravila o dokaznem bremenu (219. člen ZPP) je sodišče druge stopnje materialno pravo uporabilo pravilno, ko je zaradi dvoma o obstoju okoliščin o intenzivnem strahu z ugotovljivo psihično posledico sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu spremenilo in tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine zaradi prestanega strahu zavrnilo.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).