Jedro

Rok za vložitev vloge po prvem odstavku 16. člena ZIUOOPE je sicer res 15 dni po odreditvi skrajšanega delovnega časa, vendar pa je ZIUPDV v prvem odstavku 38. člena od tega roka odstopil in določil, da mora delodajalec ne glede na prvi odstavek 16. člena ZIUOOPE vlogo za dodelitev subvencije vložiti pri Zavodu RS za zaposlovanje najpozneje do 10. 12. 2020. Tako se je tudi rok v obravnavanem primeru iztekel 10. 12. 2020 in ker je tožnik vlogo vložil 3. 12. 2020, kar med strankama postopka ni sporno, je bila torej vloga vložena znotraj roka, določenega s prvim odstavkom 38. člena ZIUPDV, in tako pravočasna.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. 11069-14306/2020-2 z dne 8. 12. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v petnajstih dneh od vročitve te sodbe, toženi stranki od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženec je z izpodbijanim sklepom odločil, da se tožnikova vloga za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom, zavrže (1. točka izreka), da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka) in da je izpodbijani sklep takse prost (3. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vlogo za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delo s skrajšanim delovnim časom odredil s 1. 11. 2020, vložil 3. 12. 2020. Njegova vloga tako ni bila vložena v roku 15 dni po odreditvi skrajšanega delovnega časa, kot ga določa prvi odstavek 16. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOOPE), zato jo je toženec zavrgel. 2. Tožnik je v tožbi uvodoma navedel, da je omenjeno vlogo, ki se je nanašala na odrejen skrajšani delovni čas zaposlene A. A., in sicer od 1. 11. 2020 do predvidoma 31. 12. 2020, vložil 3. 12. 2020. Za isto zaposleno je pred tem že 4x uspešno uveljavljal subvencijo, zato ne more biti nobenega dvoma, da izpolnjuje pogoje iz 12. člena ZIUOOPE. Obravnavano vlogo je vložil pravočasno, saj je v njej uveljavljal subvencijo za mesec november in december. Zaradi predhodno že sklenjene pogodbe o subvencioniranju skrajšanega polnega delovnega časa je treba v obravnavanem primeru uporabiti 13. člen ZIUOOPE in ne prvi odstavek 16. člena tega zakona, kot zmotno navaja toženec, tudi sicer pa bi toženec vlogi moral ugoditi vsaj za mesec december. Pri interpretaciji 13. in 16. člena ZIUOOPE je treba izhajati iz namena subvencioniranja, tj. pomagati podjetjem in njihovim zaposlenim prebroditi posledice epidemije oziroma izboljšati položaj gospodarskih subjektov in njihovih zaposlenih, ne pa določati nove birokratske ovire za podjetja. Sodišču je predlagal, naj po opravljeni glavni obravnavi izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne tožencu v ponovni postopek. Zahteval je tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženec je v odgovoru na tožbo navedel, da je tožnik vse predhodne 4 vloge podal pravočasno, zato je v tem primeru očitno storil napako in vloge ni oddal v zakonskem roku. Ne glede na to, da se vloga nanaša na isto delavko in da tožnik izpolnjuje pogoje iz 12. člena ZIUOOPE, v postopku odločanja o vlogi z dne 3. 12. 2020 ni izvedel ugotovitvenega postopka, ker je bila vloga prepozna. Tožnik je imel vse do izdaje izpodbijanega sklepa možnost popraviti svojo vlogo v skladu s 133. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), česar ni storil. Dolžnost toženca ni, da svetuje in pomaga tožniku pri vlaganju vlog. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je tožnik s 1. 11. 2020 pri njem zaposleni delavki odredil delo s skrajšanim delovnim časom in da je vlogo za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je odredil delo s skrajšanim delovnim časom, podal 3. 12. 2020. Sporno pa je, ali je bila ta vloga glede na rok iz prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE vložena pravočasno.

6. V skladu z določbami prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE se delodajalcu dodeli subvencija na podlagi vloge za dodelitev subvencije, ki jo skupaj z dokazili o izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka 12. člena ZIUOOPE vloži pri Zavodu RS za zaposlovanje najpozneje v 15 dneh po odreditvi skrajšanega delovnega časa. Zakon o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val COVID-19 (v nadaljevanju ZIUPDV) pa v prvem odstavku 38. člena, naslovljenem _Odstop od ZIUOOPE glede roka za vlaganje vlog,_ določa, da mora delodajalec ne glede na določbe prvega odstavka 16. člena ZlUOOPE vlogo za dodelitev subvencije vložiti pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje najpozneje do 10. 12. 2020. 7. Glede na navedeno pravno podlago se sodišče strinja s tožnikom, ki tekom tožbe sicer pavšalno, vendar smiselno zatrjuje pravočasnost njegove vloge. Rok za vložitev vloge po prvem odstavku 16. člena ZIUOOPE je sicer res 15 dni po odreditvi skrajšanega delovnega časa, vendar pa je ZIUPDV v prvem odstavku 38. člena od tega roka odstopil in določil, da mora delodajalec ne glede na prvi odstavek 16. člena ZIUOOPE vlogo za dodelitev subvencije vložiti pri Zavodu RS za zaposlovanje najpozneje do 10. 12. 2020. Tako se je tudi rok v obravnavanem primeru iztekel 10. 12. 2020 in ker je tožnik vlogo vložil 3. 12. 2020, kar med strankama postopka ni sporno, je bila torej vloga vložena znotraj roka, določenega s prvim odstavkom 38. člena ZIUPDV, in tako pravočasna.

8. Po obrazloženem je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo, ker je toženec napačno presodil pravočasnost vloge, in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral toženec v 30 dneh od prejema te sodbe izdati nov upravni akt, pri tem pa bo moral pravilno uporabiti določbe ZIUOOPE v zvezi z določbami ZIUPDV, tako da bo upošteval, da se je v skladu s prvim odstavkom 38. člena ZIUPDV rok za vložitev vloge za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom, iztekel (šele) 10. 12. 2020 (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

9. Ker je sodišče tožbi ugodilo že iz zgoraj navedenega razloga, se z drugimi tožbenimi ugovori ni ukvarjalo.

10. Kljub temu, da je tožnik zahteval izvedbo glavne obravnave, je sodišče ni opravilo, saj je bilo že na podlagi tožbe ter izpodbijanega akta očitno, da je bilo treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

11. Stroškovnemu zahtevku tožnika je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter mu odmerilo stroške postopka na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, v znesku 285 EUR, povečanem za 22 % DDV, ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV.