Jedro

Pogoj, da Agencija v upravnem postopku rešuje spore med operaterji in uporabniki njihovih storitev je ta, da uporabnik najprej vloži ugovor zoper operaterjevo ravnanje pri operaterju. Šele, če operater temu ugovoru ne ugodi, lahko zahteva, da spor reši toženka. To ne vpliva na pravice uporabnikov, da premoženjskopravne spore z operaterjem rešujejo pred pristojnim sodiščem v pravdnem postopku.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo in sklepom je toženka zavrnila zahtevek tožnice, naj ji A., d.d. (v nadaljevanju stranka z interesom ali operater) povrne znesek 17,80 EUR za obdobje od 1. 3. 2022 do 31. 3. 2022 in znesek 7,71 EUR za obdobje od 31. 3. 2022 do 30. 4. 2022 EUR za zaračunan prenos podatkov (1. točka izreka). Njen zahtevek, naj ji operater povrne zaračunane storitve prenosa podatkov v obdobju od 29. 12. 2021 do 1. 3. 2022 in od 1. 5. 2022 do 30. 6. 2022, pa je zavrgla (2. točka izreka). Odločila je še, da v tem postopku niso nastali posebni stroški (3. točka izreka).

2.V obrazložitvi toženka ugotavlja, da je bila tožnica uporabnica predplačniških storitev B., kar pomeni, da je bilo med njo in stranko z interesom sklenjeno naročniško razmerje. Skladno s 1.2. točko Pogojev poslovanja in uporabe storitev B. (v nadaljevanju Splošni pogoji), je "storitev B." predplačniška storitev, pri kateri uporabniki sproti plačujejo storitve stranke z interesom. V Splošnih pogojih je tudi določeno, da uporabnik potrjuje, da se je z nakupom tega paketa seznanil z vsebino pogojev in jih sprejema. Zato je presodila, da ugovoru tožnice, da za zaračunavanje ni bilo pravne podlage, ni mogoče slediti. Na podlagi izvedenih dokazov zavrača tudi ugovor, da v obdobju od 1. 3. do 31. 3. 2022 in od 31. 3. do 28. 4. 2022 prenos podatkov ni bil opravljen. Ostali del tožničinega zahtevka zavrača, ker je tožnica pri operaterju vložila le ugovor zoper promet za marec in april 2022, ne pa tudi za januar, februar, maj in junij 2022. Glede na to v tem delu ne gre za upravno zadevo, o kateri bi bila pristojna odločati.

3.Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej uveljavlja, da je toženka kršila prvi odstavek 132. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1), po katerem bi jo moral operater z SMS sporočilom obveščati, kaj je zaračunal in koliko MB ima še na voljo. S tem, ko se morajo drugi operaterji te določbe držati, stranka z interesom pa ne, toženka operaterje nezakonito postavlja v neenakopraven položaj. Trdi še, da izpodbijana odločba ni obrazložena skladno z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zgolj "solidariziranje" s stranko z interesom ne more šteti kot primerna obrazložitev.

4.Po mnenju tožnice ne drži niti ugotovitev, da ni pravočasno ugovarjala nepravilnostim, saj je ugovarjala takoj, ko je ugotovila nepravilnosti in prikrito zaračunavanje stroškov. Vendar je stranka z interesom zavzela stališče, da je vse v redu in s kršitvami nadaljevala. Ker je stranka z interesom zavrnila že prvi tožničin ugovor in tudi v upravnem postopku ni razkrila, kaj je zaračunavala, ni bilo pričakovati, da bi tožnica z naslednjimi ugovori pri operaterju uspela. Zato se je takoj obrnila na toženko, ki pa je na strani državnega podjetja, saj po njenem mnenju stranka z interesom ni dolžna dajati informacij v jasni, izčrpni in preprosto dostopni obliki, ampak lahko goljufa potrošnike. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da je dolžna stranka z interesom tožnici plačati 120 EUR v obdobju od 29. 12. 2021 do 28. 6. 2022 nezakonito prikrito zaračunanih stroškov. Uveljavlja tudi povračilo stroškov.

5.Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnica v upravnem postopku zatrjevala, da bi jo moral operater vsakič, ko zapusti Wi-Fi povezavo oziroma preden opravi prenos podatkov, obvestiti z SMS sporočilom, ona pa bi morala vsakič potrditi, da se z zaračunavanjem strinja. V izpodbijani odločbi je pojasnila, da veljavna zakonodaja operaterjem tega ne nalaga. Opozarja, da tožnica v tožbi prvič navaja, da naj bi stranka z interesom kršila 132. člen ZEKom-1, kar ne drži, saj ima objavljene vse informacije in cenik, kot tudi brezplačno telefonsko številko, na kateri lahko uporabniki dobijo vse informacije v zvezi s svojim naročniškim razmerjem. Zavrača očitke, da naj bi "solidalizirala" s stranko z interesom, saj je postopek vodila nepristransko. V odločbi je tudi pojasnila, zakaj ni mogla slediti tožničinim navedbam. Navaja, da je tožnica v vlogi z dne 16. 5. 2022 sama trdila, da je poraba izven omrežja Wi-Fi v višini 20 EUR nastala, ker je zmanjkalo elektrike, 3,50 EUR pa zaradi aplikacije, ki šteje korake. Opozarja, da tožnica le pavšalno ugovarja, da ni pravočasno ugovarjala ostalim nepravilnostim pri operaterju, česar ne dokaže.

6.Stranka z interesom odgovora na tožbo ni vložila.

7.Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica 20. 4. 2022 vložila predlog za rešitev spora, v katerem je zatrjevala, da ji je stranka z interesom neupravičeno zaračunala prenos podatkov. Konkretno je navedla, da naj bi ji bil na dan 23. 2. 2022 neupravičeno zaračunan znesek 20 EUR, ko je iz mobitela uporabljala internet, vendar ni vedela, da je zmanjkalo elektrike. Nadalje je izpostavila dan 29. 3. 2022, ko je šla na daljši sprehod in ji je bilo neupravičeno zaračunanih 3,50 EUR za štetje korakov. Uveljavljala je, da gre za neupravičen prenos podatkov, ker bi jo morala stranka z interesom skladno z evropskimi direktivami najprej opozoriti, da se nahaja na območju, kjer ji bodo prenos podatkov zaračunali. Da bi smela prenos podatkov zaračunati, pa bi morala tožnica predhodno potrditi, da se s tem strinja. Zahtevala je, da ji stranka z interesom te zneske povrne. Šele v vlogi z dne 13. 6. 2022 je dodala, da si je stranka z interesom v obdobju od 29. 12. 2021 dalje neupravičeno, tj. dvojno zaračunala 100 EUR.

8.Toženka je presodila, da je bila med strankama sklenjena naročniška pogodba za paket B. in da sporni promet izhaja iz CDR datoteke ter iz priznanja tožnice, da uporablja internet na sprehodih in izven doma. Če je v takih primerih v aparatu vključena funkcija prenos podatkov, signal WiFi pa ni dovolj močan, pride do prenosa podatkov. Zavrnila je tudi trditev tožnice, da bi moral operater v takem primeru vsakič obvestiti uporabnika, saj ta obveznost ne izhaja niti iz zakonodaje niti iz splošnih pogojev.

9.Iz navedenega izhaja, da med tožnico in toženko v bistvu ni sporno, da je bil promet na predplačniški kartici opravljen, ampak je sporno, ali je smela stranka z interesom ta promet tožnici tudi zaračunati oziroma za ceno porabe teh podatkov zmanjšati znesek na tožničini kartici. Sporna je torej uporaba predpisa.

10.Tudi v tožbi tožnica uveljavlja, da naj bi toženka kršila predpis, tj. prvi odstavek 132. člena ZEKom-1, ki je določal, da Agencija spodbuja operaterje, da objavijo pregledne, primerljive, ustrezne in posodobljene informacije o veljavnih cenah in tarifah, o vseh plačilih povezanih s prekinitvijo pogodbe ter o splošnih pogojih dostopa do javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev in uporabe teh storitev za končne uporabnike in potrošnike. Take informacije morajo biti objavljene v jasni, izčrpni in preprosto dostopni obliki. S tem namenom lahko agencija izdaja priporočila, vključno z dodatnimi zahtevami glede oblike, v kateri morajo biti take informacije objavljene. Agencija lahko, kjer je to primerno, operaterje spodbuja tudi k samoregulativnim oziroma koregulativnim ukrepom, kakor je na primer sklepanje prostovoljnih kodeksov ravnanja.

11.Sodišče se strinja s toženko, da se tožnica v upravnem postopku na to določbo ni izrecno sklicevala. Vendar sodi, da tožnica v bistvu ne uveljavlja novega dejstva (kar po 52. členu Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1, ni dovoljeno), ampak zmotno uporabo predpisa. Za pravna pravila pa velja načelo, da jih toženka in sodišče poznata po uradni dolžnosti (iura novit curia). Zato sodišče, upoštevaje tožničine ugovore v upravnem sporu, sodi, da vsebinski odločitvi toženke tudi v tožbi nasprotuje iz razloga, da bi jo morala stranka z interesom, da bi ji lahko prenos podatkov zaračunala, po predpisu opozoriti, da ji bodo z uporabo interneta nastali stroški in pridobiti njeno soglasje. V bistvu s tem zatrjuje kršitev 132. a člena ZEKom-1, ki določa, da mora operater naročniku zagotoviti možnosti za spremljanje in nadzor porabe podatkovnih storitev, če naročnik za te storitve plačuje po dejanski porabi. Operater v ta namen zagotovi zlasti možnost, da naročnik brezplačno določi količinsko oziroma finančno mejo porabe in da ga pred oziroma ob njenem dosegu o tem brezplačno obvesti (prvi odstavek). Operater mora zagotoviti tudi, da lahko naročnik to možnost kadar koli izklopi (drugi odstavek).

12.Vendar pa (niti) ta določba od operaterjev ne zahteva tega, kar uveljavlja tožnica, ampak to, da operater uporabnika obvesti, da je dosegel količinsko oziroma finančno mejo porabe. To, kar zahteva tožnica, ne izhaja niti iz evropskih predpisov, na katere se sklicuje. Direktiva (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in sveta z dne 11. 12. 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju Direktiva EECC) v členu 88 določa, da Države članice zagotovijo, da ponudniki storitev ustreznega širokopasovnega dostopa do interneta in govornih komunikacijskih storitev v skladu s členi 84 do 87, pri zagotavljanju zmogljivosti in storitev poleg tistih iz člena 84, določijo pogoje tako, da končnemu uporabniku ni treba plačati zmogljivosti ali storitev, ki niso potrebne ali se ne zahtevajo za zahtevano storitev (prvi odstavek). Države članice zagotovijo, da ponudniki storitve ustreznega širokopasovnega dostopa do interneta in govornih komunikacijskih storitev iz člena 84, ki zagotavljajo storitve v skladu s členom 85, po potrebi ponudijo posebne zmogljivosti in storitve, določene v delu A Priloge VI, da lahko potrošniki spremljajo in nadzorujejo izdatke. Države članice zagotovijo, da ti ponudniki vzpostavijo sistem za preprečevanje neupravičene prekinitve govorne komunikacijske storitve ali storitve ustreznega širokopasovnega dostopa do interneta za potrošnike iz člena 85, vključno z ustreznim mehanizmom za preverjanje stalnega interesa za uporabo storitve. Iz A Priloge VI v zvezi s tem izhaja le, da države članice lahko zagotovijo, da pristojni organi od ponudnikov zahtevajo, da ponudijo potrošnikom načine za plačevanje dostopa do javnega elektronskega komunikacijskega omrežja in uporabe govornih komunikacijskih storitev ali storitev dostopa do interneta pod pogoji predplačila. Ta možnost je uporabnikom storitev operaterjev po 132. a členu ZEKom-1 zagotovljena.

13.Glede ostalega, med upravnim postopkom razširjenega dela tožničinega predloga za rešitev spora, je toženka ugotovila, da iz dokumentacije izhaja, da je tožnica pri operaterju vložila le ugovor zoper račune za marec in april 2022, ne pa tudi za januar, februar, maj in junij 2022. Ker postopek ugovora pred operaterjem po 142. členu ZEKom-1 ni bil izveden, ta postopek pa je pogoj za reševanje spora pred toženko, je presodila, da ne gre za upravno zadevo, o kateri bi lahko odločala. Zato je zahtevo tožnice v tem delu zavrgla.

14.Po 1. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva.

15.Po prvi alineji prvega odstavka 217. člena ZEKom-1 Agencija rešuje spore med subjekti na trgu elektronskih komunikacij v Republiki Sloveniji, kakršni so (tudi) spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, če se spori nanašajo na pravice in obstoječe obveznosti, ki jih določajo ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi, splošni in posamični akti (medoperaterski spori).

16.ZEKom-1 v 142. členu določa, ima vsak končni uporabnik pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanje operaterja v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki jih določajo ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi, ter pogodbe o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev na ustrezen organ ali telo, ki ga ustanovi operater (prvi odstavek). Ko operater odloča o ugovoru končnega uporabnika, mora skladno s sedmim odstavkom 142. člena ZEKom-1 v svoji odločitvi izrecno navesti, da gre za njegovo končno odločitev, in v pravnem pouku pojasniti možnost uvedbe postopka pred agencijo. Po določbi osmega odstavka 142. člena ZEKom-1 pa lahko končni uporabnik v primeru, da operater v 15 dneh po vložitvi ugovora temu ne ugodi, v 15 dneh po vročitvi odločitve vloži predlog za rešitev spora na agencijo. Skladno z enajstim odstavkom 142. člena ZEKom-1 agencija s sklepom zavrže predlog za rešitev spora, če ni vložen v roku iz osmega odstavka 142. člena ZEKom-1.

17.Sodišče se strinja s presojo toženke, da je glede na tako zakonsko ureditev pogoj, da Agencija v upravnem postopku rešuje spore med operaterji in uporabniki njihovih storitev, ta, da uporabnik najprej vloži ugovor zoper operaterjevo ravnanje pri operaterju. Šele, če operater temu ugovoru ne ugodi, lahko zahteva, da spor reši toženka. Taka razlaga predpisa izhaja tudi iz obstoječe sodne prakse. Pri tem pa sodišče poudarja, da to ne vpliva na pravice uporabnikov, da premoženjskopravne spore z operaterjem rešujejo pred pristojnim sodiščem v pravdnem postopku.

18.Tožnica je trditev, da naj bi ji stranka z interesom neupravičeno, tj. dvojno, zaračunavala storitve v času od 29. 12. 2021 do 1. 3. 2022 in od 1. 5. 2022 do 30. 6. 2022 v postopku pred toženko, navedla šele v vlogi z dne 13. 6. 2022. Toženka pravilno ugotavlja, da tega, da je obstoj teh nepravilnosti predhodno zatrjevala z ugovorom pri stranki z interesom, ni z ničemer dokazala. Tožnica sicer ni mogla ugovarjati računom, ker jih ni prejela, morala pa bi ugovarjati nepravilnostim, v zvezi s katerimi je predlagala reševanje spora pri toženki. Iz upravnega spisa, tj. odgovora operaterja na njen ugovor in predloga za rešitev spora, izhaja, da je pri stranki z interesom ugovarjala (zgolj) porabi predplačniške kartice dne 23. 2. in 29. 3. 2022, ne pa tudi drugim nepravilnostim. Dokaze o tem, da je pri operaterju ugovarjala tudi druge nepravilnosti, bi morala predložiti tožnica (drugi odstavek 140. člena ZUP). Sicer pa tožnica sama priznava, da tej procesni predpostavki ni sledila, saj navaja, da ni bilo pričakovati, da bi z naslednjimi ugovori pri operaterju uspela, ker je stranka z interesom zavrnila že njen prvi ugovor in tudi v postopku pred toženko ni razkrila, kaj je zaračunavala. Zato se je takoj obrnila na toženko.

19.Ker glede na navedeno ni izkazano, da so izpolnjene procesne predpostavke za obravnavanje spora, je toženka ravnala pravilno, ko je tožničino tožbo v tem delu zavrgla.

20.Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

21.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Pri tem iz odgovora stranke z interesom na reklamacijo izhaja, da ima uporabnik možnost, da spremeni limit, pri katerem želi biti obveščen o zanj še sprejemljivi vrednosti prenosa podatkov.

2Glej I U 71/2020, I U 387/2012, U 1730/2008.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o elektronskih komunikacijah (2012) - ZEKom-1 - člen 132a, 142, 217

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.