Jedro

Tožnik izpodbijanemu aktu nasprotuje zgolj s trditvijo, da je neutemeljen, ker je bil njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen, odločitev sodišča, da temu ni tako, pa napačna. Pri tem še pojasni, da je predlog utemeljen, ker njegova odsotnost z naroka ne bi smela pripeljati do zavrnilne sodbe in ker je izkazal, da se naroka ni mogel udeležiti. Resničnosti tako posplošenih trditev sodišče niti ne more presoditi, saj ni jasno, kaj od tega, kar je ugotovila toženka, potrditvah tožnika ne drži in zakaj.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča RS (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča št. I U 613/2018-95 z dne 1. 9. 2021. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 27. 9. 2021 vložil prošnjo za BPP za pripravo in vložitev pravnega sredstva zoper navedeni sklep, s katerim je Upravno sodišče zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je vložil 18. 6. 2021 z obrazložitvijo, da se 10. 5. 2021 ni mogel udeležiti razpisanega naroka za glavno obravnavo, ker je bil od 29. 4. 2021 na 14 dnevni rehabilitaciji. Ugotavlja, da iz sklepa I U 613/2018-95 izhaja, da tožniku 11. 3. 2021 vabila na narok ni bilo mogoče vročiti osebno, zato mu je vročevalec o prispeli pošiljki pustil obvestilo. Ker tožnik v 15. dneh pisanja ni prevzel, je 26. 3. 2021 nastopila fikcija, da je bil seznanjen z vabilom, ki mu je bilo 29. 3. 2021 tudi puščeno v hišnem predalčniku. Tožnik se je vabilu na rehabilitacijo, datiranem 19. 4. 2021 odzval in nastopil rehabilitacijo 28. 4. 2021. Zato je tudi vabilo sodišča nedvomno prejel pred 28. 4. 2021, ko je nastopil rehabilitacijo, pa tega sodišču ni sporočil in iz nepojasnjenih ter zato neopravičljivih razlogov ni prosil za preložitev naroka. Pri tem je to prej storil že večkrat, saj je bilo v zadevi predhodno razpisanih in preklicanih več narokov.

2. Navaja, da 24. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in 116. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določata, da mora imeti stranka opravičen razlog za zamudo. V sklepu I U 613/2018-95 je obširno obrazloženo dejansko stanje, kateremu tožnik niti ne nasprotuje, iz njega pa izhaja, da tožnik ni uspel izkazati opravičenega razloga za zamudo. Zato tožnik že na prvi pogled s pritožbo zoper ta sklep nima verjetnih izgledov za uspeh in je treba njegovo prošnjo na podlagi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zavrniti.

3. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in zoper sklep vlaga tožbo. V tožbi navaja, da mu je z izpodbijano odločbo onemogočeno uresničevanje pravice do pravnega sredstva. Nedvomno dejstvo je, da je sklep I U 613/2018-95 z dne 1. 9. 2021 popolnoma neutemeljen in pritožba zoper njega razumna in v celoti utemeljena, posledično pa je obrazložitev izpodbijane odločbe napačna. Toženka je zlorabila okoliščine, da tožnik nima pravniškega državnega izpita in se zato ne more pritožiti sam, nima pa sredstev za plačilo zakonitega zastopnika. Na ta način je tožniku avtoritarno izničila zakonsko in ustavno pravico do pritožbe. Sklep I U 613/2018-95 z dne 1. 9. 2021 je neutemeljen, ker tožnikova odsotnost na naroku ne more biti razlog za tako odločitev, tj. kljub njegovi odsotnosti bi bilo edino mogoče odločiti v njegovo korist. Ker ni bilo tako odločeno, je očitno, da sodišče izvaja navidezne postopke. Poleg tega pa je tožnik izkazal, da se naroka ni mogel udeležiti iz opravičenih razlogov, zato je kršen institut vrnitve zadeve v prejšnje stanje. Ker toženka kronično zavrača BPP, pa je tožnik sam predlagal dopustitev revizije zaradi sprehajanja po instancah do vložitve ustavne pritožbe. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Prvi odstavek 40. člena ZUS-1 določa, da sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da tožbenega predloga v upravnem sporu ne opredeljuje le formalni predlog, kateri upravni akt oziroma njegov del naj se odpravi, temveč ga opredeljujejo tudi vsebinske navedbe, s katerimi tožnik nasprotuje dejanskim in pravnim stališčem izpodbijanega upravnega akta in ki naj jih sodišče presodi.1

6. Po prvem odstavku 24. členu ZUS-1 lahko stranka, če iz opravičenega vzroka zamudi rok iz 23. člena tega zakona ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti, predlaga vrnitev v prejšnje stanje. Tudi prvi odstavek 116. člena ZPP, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 določa, da če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka.

7. Po navedenih določbah se torej predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, če je stranka izkazala opravičen vzrok za zamudo.

8. Toženka je v izpodbijani odločbi povzela argumente sodišča, ki jih je zapisalo v sklepu I U 613/2018-95 z dne 1. 9. 2021, iz katerih izhaja, da tožnik opravičenega vzroka za zamudo, tj. njegovo odsotnost z naroka, ni izkazal, pri čemer je upoštevala, da tožnik ni niti zatrjeval okoliščin, iz katerih bi izhajalo drugačno dejansko stanje. Glede na to pa je zaključila, da s pritožbo nima verjetnih izgledov za uspeh. Prvi odstavek 24. člena ZBPP namreč določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati.

9. Kot je bilo že pojasnjeno, sodišče presoja zakonitost izpodbijanega akta v okviru tožbenih navedb. V zvezi s tem pa ugotavlja, da tožnik v tožbi ne navaja nobenega razloga, iz katerega bi izhajalo, čemu oziroma zakaj toženka ne bi smela slediti razlogom sklepa I U 613/2018 – 95, ker so ti napačni. Pri tem bi moral pojasniti, iz katerih konkretnih razlogov izhaja, da je tak zaključek napačen in za to navesti dokaze. Tožnik pa izpodbijanemu aktu nasprotuje zgolj s trditvijo, da je neutemeljen, ker je bil njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen, odločitev sodišča, da temu ni tako, pa napačna. Pri tem še pojasni, da je predlog utemeljen, ker njegova odsotnost z naroka ne bi smela pripeljati do zavrnilne sodbe in ker je izkazal, da se naroka ni mogel udeležiti. Resničnosti tako posplošenih trditev sodišče niti ne more presoditi, saj ni jasno, kaj od tega, kar je ugotovila toženka, potrditvah tožnika ne drži in zakaj.

10. Izpodbijana odločitev je zato zakonita in pravilna in je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Pri tem še pripominja, da iz izpodbijanega akta izhaja, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnjen 1. 9. 2021, tožnik pa je vložil prošnjo za BPP za sestavo pritožbe 27. 9. 2021. Že na dan, ko je toženka odločila o vlogi (19. 10. 2019), je torej zakonski rok za pritožbo zoper sklep I U 613/2018 – 95 z dne 1. 9. 2021, iztekel. Ker zakonski rok za pritožbo ni podaljšljiv, tožnik tudi iz tega razloga s pritožbo zoper njega ne bi mogel uspeti.

11. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženko ni sporno. Tožnik namreč, kot je sodišče že pojasnilo, v zakonskem roku za tožbo ni pojasnil, katera dejstva, ki jih je toženka ugotovila kot dejansko stanje, na podlagi katerega je zaključila, da ne obstajajo verjetni izgledi za uspeh pritožbe, ne držijo in iz česa to izhaja, zato na glavni obravnavi drugačnega dejanskega stanja ne bi moglo oziroma smelo ugotavljati2. Upoštevalo je tudi stališča Evropskega sodišča za človekove pravice, da obravnava ni nujna, če ni spornih dejanskih in pravnih vprašanj, ki jih ne bi bilo mogoče ustrezno rešiti na podlagi sodnega spisa in pisnih vlog strank. Gre za postopke, v katerih ni spornih dejstev, ki terjajo ustno predstavitev dokazov ali soočenje prič, če je imela stranka ustrezno možnost pisno predstaviti svoja stališča in izpodbijati dokaze. V teh primerih lahko država ob upoštevanju zahteve po učinkovitosti postopka odloči le na podlagi elementov spisa brez oprave obravnave v postopkih. Sistematično izvajanje obravnave bi namreč lahko nasprotovalo načeloma učinkovitosti in ekonomičnosti postopka in nenazadnje pripeljalo do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, zlasti v postopkih, ki terjajo prednostno ali hitro odločanje.3 1 Glej I Up 295/2016 z dne 7. 12. 2016, X Ips 298/2016 z dne 20. 9. 2017 in I Up 16/2017 z dne 15. 2. 2017. 2 Glej I Up 168/2019 z dne 9. 10. 2019. 3 Glej I Up 146/2021 in v njej navedene sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice.