Jedro

Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Predpostavke civilnega delikta in odškodninsko odgovornost mora dokazati tisti, ki jo zatrjuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da je tožena stranka dolžna plačati J. A. znesek 227.598 ATS z domicilnimi obrestmi od 11.4.1989 naprej, ali podredno znesek 70.598 ATS z domicilnimi zamudnimi obrestmi od 11.4.19989 naprej in 392.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi v višini eskontne mere Narodne banke Jugoslavije, povečane za 20 % od 11.4.1989 naprej, ter da je tožena stranka dolžna plačati tožniku M. A. znesek 150.000 ATS z domicilnimi zamudnimi obrestmi od 11.4.1989 naprej do plačila.

Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna povrniti njene pravdne stroške. Hkrati je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene stroške postopka v znesku 59.500,00 SIT.

Proti navedeni sodbi se je pritožila tožeča stranka ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi obema tožbenima zahtevkoma, ali pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V obrazložitvi pritožbe navaja, da je imel tudi zavarovanec tožene stranke možnost preprečiti obravnavano prometno nezgodo, saj je po ugotovitvah izvedenca prometne stroke vozil v trenutku prometne nezgode skrajno ob sredinski črti ceste. Glede na širino voznega pasu, ki ga je uporabljal voznik M. 3,75 m in ker je znašala širina njegovega osebnega vozila 1,70 m, bi moral voziti v skladu s predpisi 1,0 m oddaljeno od sredinske črte ceste in od desnega robu vozišča. V takem primeru bi potreboval M. za umik na desno le nekaj več kot 0,50 m, s tem pa bi mu bilo omogočeno časovno preprečenje te prometne nezgode. Izvedenec bi moral torej ugotoviti, kakšen čas potrebuje M., če bi vozil v skladu z določili Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa v sredini svojega voznega pasu in ne ob skrajnem levem robu, oziroma ob sredinski črti ceste. Ker je izvedenec opustil takšen obračun časovne in potne analize, ob upoštevanju pravilne vožnje, ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izvednec je v svojem dopolnilnem mnenju samo ugotovil, da je bil v konkretnem primeru preostanek časa premajhen, da bi se M. lahko še umaknil v desno, opustil pa je konkreten obračun potne in časovne analize za primer, da bi dejansko M. vozil po sredini svojega voznega pasu. Sodišče prve stopnje je torej odločilno dejstvo napačno ugotovilo ter ni imelo zanj ustrezne podlage v izvedeniškem mnenju. Ob pravilnem upoštevanju vseh dokazov bi moralo sodišče ugotoviti, da bi M. lahko preprečil trčenje obeh vozil, če bi vozil po sredini svojega voznega pasu in bi imel dovolj časa in prostora, da bi se umaknil bolj na desno.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodbo je mogoče preizkusiti, sodišče prve stopnje pa je v skrbno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva ter v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je zavrnilo zahtevka obeh tožnikov. Razlogi o odločilnih dejstvih so jasni in si med seboj ne nasprotujejo, o odločilnih dejstvih pa tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopkapo 13. točki 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) torej ni podana. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom 2. odstavka 365. člena ZPP po uradni dolžnosti.

Prav tako nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja: Sodišče prve stopnje je glede na nasprotne trditve obeh udeleženih voznikov motornih vozil o njuni vožnji ob obravnavani prometni nezgodi dne 11.4.1989 določilo izvedenca cestnoprometne stroke J. P., ki je v svojem izvedenskem mnenju (list. št. 82 - 88) odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, zlasti kako je prišlo do prometne nezgode in kdo od voznikov je bil tisti, ki je ustvaril nevarno situacijo. Izvedenec, ki je opravil ogled kraja prometne nezgode ter imel na razpolago tudi spis sodnika za prekrške, je med drugim ugotovil, da je na odseku nezgode hitrost omejena na 100 km/h, tik pred nezgodo, gledano v smeri vožnje drugotožnika, pa stoji znak prepovedi prehitevanja. Po ugotovitvah izvedenca pa se je tožnik ob pričetku ustavljanja gibal s hitrostjo okrog 108,25 km/h, v točki trčenja pa je bil tožnik s prednjim levim kolesom svojega vozila (Toyota - Corola) okrog 1,5 m levo na nasprotnem voznem pasu! Voznik M. se je s svojim vozilom Zastava 101 gibal takrat s hitrostjo okrog 79,8 km/h in se je v trenutku trčenja nahajal v celoti na svojem voznem pasu, okrog 0,3 m od sredinske črte. Po ugotovitvah izvedenca je vsekakor nevarno prometno situacijo povzročil tožnik sam ter bi po napravljenem izračunu prišlo do trčenja tudi v primeru, če bi voznik M. vozil točno po sredini svojega voznega pasu. Razpoložljivi čas 0,75 sekund je bil namreč prekratek, da bi M. lahko pričel z zaviranjem in umikanjem, čeprav je za to imel možnost tako na svojem voznem pasu, kot tudi dodatno še na odstavnem voznem pasu. Tožeča stranka je nato v vlogi z dne 27.2.1998 (list. št. 100 - 101) stavila pripombe k izvedeniškemu mnenju, na katere je izvedenec J. P. v celoti odgovoril v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 7.3.1998 (list. št. 106 - 108). V njem je izrecno poudaril, da je razpoložljivi prostor z desne strani voznika M. bil potreben, ne pa zadosten pogoj, da bi lahko sam preprečil nezgodo v nevarni prometni situaciji, ki jo je povzročil drugotoženi (prav: drugotožnik). Zadosten pogoj je namreč potreben čas in potrebna pot, da se umikanje lahko izvede. Izvedenec je vztrajal na ugotovitvi, da je voznik M. opazil vozilo drugotožnika okrog 0,75 sekunde pred trčenjem, kar pa je prekratek časovni interval, da bi se voznik lahko tudi že umaknil, saj se je drugotožnik tik pred trčenjem pri zaviranju pomaknil od 0,6 m na 1,5 m preko sredinske črte. Tudi sodišče druge stopnje ni našlo nobenega razloga, da sodišče prve stopnje ne bi moglo v celoti slediti ugotovitvam izvedenca. Pravilen je tudi zaključek sodišča, da zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati,da je s svojim ravnanjem kakorkoli povzročil obravnavani škodni dogodek. Razlogi v tej smeri so v izpodbijani sodbi obširni, logični in prepričljivi ter se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje v izogib ponavljanja.

Nobenih pomislekov nima tudi o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka.

Okoliščine in dejstva, na katera se sklicuje tožeča stranka v pritožbi ne morejo omajati zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne vzbujajo dvomov o pravilnosti odločitve o zahtevku. Sicer pa tožeča stranka v pritožbi niti ne predlaga kakih novih dokazov, ki naj bi jih sodišče še izvedlo.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom 368. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa na pritožbo ni odgovorila.