Jedro

V obravnavanem primeru je za oceno pravilnosti sprejete odločitve prvostopenjskega sodišča, razloge izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb potrebno povezati z jasno zapisanimi stališči v odločbi Up 383/11 z dne 18. 9. 2013. Prvostopenjsko sodišče namreč ni prezrlo, da je obdolženka že 12. 8. 2019, to pa je čas, ki sovpada z naslovljenim ji očitkom začetka izvrševanja kaznivega dejanja glede onemogočanja uresničitve pravnomočne in izvršljive sodne odločbe o stikih med otrokom in očetom, vložila predlog za izdajo začasne odredbe in za spremembo odločbe o stikih. O tem je bilo odločeno šele 2. 3. 2020, po vsebini pa tako kot je bilo predlagano s strani obdolženke. Navedeno izkazuje, da se je obdolženka poslužila ustrezne pravne poti zaradi varovanja koristi otroka, vendar je bil čas odločanja o njenem predlogu nerazumno dolg, ves ta čas pa tožilstvo šteje kot čas izvršitve izvrševanja kaznivega dejanja, kar je nedvomno v škodo obdolženki. Če bi sodišče odločilo hitro, bi se sporno razmerje med staršema glede otroka lahko uredilo s hitrim reševanjem po pravni poti v skladu z jamstvi z 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave RS.

Prvi stavek prvega odstavka 56. člena Ustave RS je potrebno razlagati v povezavi z načelom največje koristi otroka, ki ga morajo upoštevati tudi sodišča, kadar odločajo o razmerjih med starši in otroki. Tudi ESČP pri razlagi 8. člena EKČP ugotavlja, da je glavno vodilo otrokova največja korist in da lahko otrokove koristi odvisno od njihove narave in resnosti presežejo koristi starša. Po eni strani naj bi narekovala, da otrok vzdržuje družinske vezi, razen ko se je družila izkazala kot posebej neprimerna, po drugi strani pa je očitno v otrokovo korist, da se razvija v zdravem okolju in starš na podlagi 8. člena EKČP ne bi smel biti upravičen do ukrepov, ki bi škodili otrokovemu zdravju in razvoju. Ker je načelo največje otrokove koristi iz prvega odstavka 56. člena Ustave, ki mu ustrezajo dolžnosti staršev, potrebno upoštevati, tudi, če so ti razvezani, je skrb za varnost in vzgojo svojih otrok ustavna vrednota, ki jo zakonodajalec varuje tudi z inkriminacijo njej nasprotnih ravnanj kot kaznivih.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom iz razloga po 4. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 37. člena ZKP zavrglo obtožni predlog zoper obdolženo A. A., zaradi kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena Kazenskega zakonika-1. O stroških kazenskega postopka je odločilo na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP, tako da ti v obsegu iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke, bremenijo proračun.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo pošlje v novo odločitev.

3. Na pritožbo državnega tožilca je odgovorila obdolženkina zagovornica in predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev odločitve prvostopenjskega sodišča. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje z razlogi v točki 10 izpodbijanega sklepa napravilo dokazno oceno obdolženkinega ravnanja, ko je zaključilo (ne)dokazanost zakonskega znaka zlonamernosti v ravnanju obdolženke, kar presega postopek preizkusa obtožnega predloga.

Višje sodišče glede na razloge izpodbijanega sklepa v točki 5, ko je prvostopenjsko sodišče izrecno navedlo zakonsko dopusten okvir preizkusa obtožnega akta v smislu izkazanega utemeljenega suma, ko je v nadaljnjih točkah ravno zaradi preizkušanja le-tega opozorilo na posamezne izpovedbe doslej zaslišanih prič in vsebino listinske dokumentacije, ugotavlja, da si je težko predstavljati, da bi bil preizkus utemeljenosti suma mogoč ob neupoštevanju obstoječih izpovedb in listin. Zato višje sodišče zavrača navedbe pritožnika, da iz razlogov v točki 10 izpodbijanega sklepa izhaja že sprejeta dokazna ocena (ne)dokazanosti zakonskega znaka zlonamernosti, ker iz navedenih razlogov v tej točki izhaja tudi, da je bilo ocenjevano, če so v obravnavanem primeru z onemogočanjem stikov po pravnomočni sodni odločbi bile varovane koristi in zdrav fizičen in psihičen razvoj mladoletnega otroka, katere korist je bilo temeljno vodilo. Takšnemu razlogovanju višje sodišče v celoti pritrjuje kot pravilnemu, takšno stališče pa je oprto tudi na ustavno sodno prakso1. 6. Kolikor pritožnik zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče selektivno povzemalo izjave posameznih prič in poročil, da je obdolženka v inkriminiranem obdobju skoraj sedmih mesecev omogočila zgolj peščico stikov mladoletnega otroka z očetom, da bi bili lahko primerni dnevi za izvrševanje stikov očeta in hčerke na prostem tudi v zimskem času in da se je obdolženka samovoljno odločila kdaj in če bo imela hčerka stik z očetom, da pa obdolženka v enem primeru obdolžencu tudi ni odprla vrat, so okoliščine, ki po oceni pritožnika ravno potrjujejo obstoj utemeljenega suma, še posebej v povezavi in sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča2. 7. V obravnavanem primeru je za oceno pravilnosti sprejete odločitve prvostopenjskega sodišča, razloge izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb potrebno povezati tudi z jasno zapisanimi stališči v odločbi Up 383/11 z dne 18. 9. 2013. Prvostopenjsko sodišče namreč ni prezrlo, da je obdolženka že 12. 8. 2019, to pa je čas, ki sovpada z naslovljenim ji očitkom začetka izvrševanja kaznivega dejanja glede onemogočanja uresničitve pravnomočne in izvršljive sodne odločbe o stikih med otrokom in očetom, vložila predlog za izdajo začasne odredbe in za spremembo odločbe o stikih. Pri tem je bilo, kot je spisovno izkazano, o tem odločeno šele 2. 3. 2020, po vsebini pa tako kot je bilo predlagano s strani obdolženke. Navedeno izkazuje, da se je obdolženka poslužila ustrezne pravne poti zaradi varovanja koristi otroka, vendar je bil čas odločanja o njenem predlogu nerazumno dolg, ves ta čas pa tožilstvo šteje kot čas izvršitve izvrševanja kaznivega dejanja, kar je nedvomno v škodo obdolženki. Če bi sodišče odločilo hitro, bi se sporno razmerje med staršema glede otroka lahko uredilo s hitrim reševanjem po pravni poti v skladu z jamstvi z 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije.

Določbe Ustave sicer urejajo tudi pravice staršev in otrok v zvezi s čimer gre opozoriti na določbo prvega odstavka 54. člena Ustave, ki določa, da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke, ta pravica pa se jim lahko odvzema ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Iz določbe prvega odstavka 56. člena pa izhaja, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb ter da človekove pravice in temeljne svoboščine uživajo v skladu s svojo starostjo in zrelostjo kot izhaja iz navedene osnovne odločbe umestitev teh določb v poglavju o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah izkazuje, da se država v razmerju med starši in otroki praviloma ne sme vmešavati, mora pa sprejeti ukrepe, ki bodo omogočali dejansko vzpostavitev in varstvo teh razmerij. V skladu s tako dolžnostjo države je tudi prvi stavek prvega odstavka 56. člena Ustave potrebno razlagati v povezavi z načelom največje koristi otroka, ki ga morajo upoštevati tudi sodišča, kadar odločajo o razmerjih med starši in otroki (točka 14 odločbe Up 383/2011). Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) pri razlagi 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravicah, ugotavlja, da je glavno vodilo otrokova največja korist in da lahko otrokove koristi odvisno od njihove narave in resnosti presežejo koristi starša. Po eni strani naj bi narekovala, da otrok vzdržuje družinske vezi, razen ko se je družila izkazala kot posebej neprimerna, po drugi strani pa je očitno v otrokovo korist, da se razvija v zdravem okolju in starš na podlagi 8. člena EKČP ne bi smel biti upravičen do ukrepov, ki bi škodili otrokovemu zdravju in razvoju (točka 15 navedene odločbe). Ker je načelo največje otrokove koristi iz prvega odstavka 56. člena Ustave, ki mu ustrezajo dolžnosti staršev, potrebno upoštevati, tudi, če so ti razvezani, je skrb za varnost in vzgojo svojih otrok ustavna vrednota, ki jo zakonodajalec varuje tudi z inkriminacijo njej nasprotnih ravnanj kot kaznivih (točka 17 navedene ustavne odločbe).

Višje sodišče nima nobenih pomislekov o tem, da je sicer pravnomočno sodno odločbo v kateri je odločeno o dodelitvi otroka oziroma stikov, potrebno spoštovati in da je tudi ob spremenjenih okoliščinah v zvezi s tem potrebno uporabiti ustrezna pravna sredstva za uveljavitev svojih pravic iz prvega odstavka 54. člena Ustave predvsem zato, da se zavarujejo otrokove pravice iz prvega odstavka 56. člena Ustave. Ker torej obe določbi Ustave zahtevata spoštovanje največje koristi otroka, je to potrebno upoštevati tudi v kazenskem postopku, v katerem se znajde kateri od staršev, ki ne bi spoštoval pravnomočne sodne odločbe in prav to je v zvezi z ocenjevanjem obstoja utemeljenega suma v obravnavanem primeru storilo prvostopenjsko sodišče, ko je po eni strani razpolagalo s podatkom o (ne)spoštovanju pravnomočne sodne odločbe, po drugi strani pa je upoštevalo načelo največje otrokove koristi in tako opravilo tehtanje kateri ustavni vrednoti pridati večjo vrednost. Zato je razloge izpodbijanega sklepa v točki 10 moč in potrebno razlagati ravno v smeri ocenjevanja le-teh tudi z vidika otrokove največje koristi, kar je privedlo do pravilne ocene, da utemeljen sum zlonamernosti obdolženke in s tem protipravnosti njenega ravnanja ni izkazan, saj je obdolženka kljub formalnemu ravnanju v nasprotju z izvršljivo sodno odločbo ukrenila vse kar je lahko, da bi dosegla njeno spremembo in sicer z vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe s predlogom za spremembo stikov že 12. 8. 2019. Te ugotovitve so narekovale zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

1 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-383/11 z dne 18. 9. 2013. 2 Sodba I Ips 60272/2012 z dne 14. 5. 2015 iz katere izhaja pri kaznivem dejanju odvzema mladoletne osebe zlonamernost, ko storilec zasleduje cilj, da se izvršljiva odločba ne uresniči in ko ne gre za zlonamernost v smislu moralne sprevrženosti ter zlobnih in nepoštenih namenov.