Jedro

Poznavajoč delo treh oseb v podjetju in ne da bi zahtevala plačilno listo ali pogodbo o delu za dve osebi, je tožena stranka sklenila zavarovalno pogodbo za nezgodno zavarovanje za tri osebe in še za otroka, zato sedaj neutemeljeno zahteva več, kot je zahtevala v času sklenitve pogodbe, torej neutemeljeno zahteva za I. S. plačilno listo ali pogodbo o delu. Če so toženi stranki ob sklenitvi pogodbe zadoščale lastne ugotovitve in niso bile potrebne navedene listine, tudi ob izpolnitvi pogodbe ne more terjati teh listin kot edinih dokazov, ampak je mogoče "delovno razmerje" izkazati tudi z drugimi dokazi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da mora plačati tožnici 1.388.900 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.1992 dalje in ji povrniti pravdne stroške v višini 592.195 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prisojeni znesek pomeni plačilo zavarovalnine tožnici kot edini dedinji pokojnega I. S., ki je bil pri toženi stranki nezgodno zavarovan po polici št... z dne 18.2.1992 in ki je dne 27.5.1992 umrl zaradi poškodbe.

Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje pretežno zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo, spremenilo jo je samo glede teka zamudnih obresti (ki tečejo od 16.9.1992 dalje), in glede pravdnih stroškov (ki znašajo 460.923 SIT).

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je obrazložitev sodišča druge stopnje, da je tožena stranka sklenila zavarovalno pogodbo in zavarovala I. S., protispisna. Gre za novo dejansko stanje, saj še nobeno sodišče ni ugotovilo, da je tožena stranka izrecno zavarovala pokojnega I. S. po polici št... Sodišče je tako spremenilo dejansko stanje, ugotovljeno na prvi stopnji, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sicer pa je taka obrazložitev v nasprotju z izvedenimi dokazi in v nasprotju z listino, to je polico. Na 4. strani sodišče tudi samo ugotavlja, da so bile na prvi stopnji storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko sodišče nekaj vlog ni vročilo toženi stranki. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je tudi v tem, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza s seznamom po poklicih po nevarnostnih razredih, na to pa je oprlo odločitev sodišče druge stopnje, ki bi tako kršitev lahko odpravilo le z novo obravnavo.

Tožena stranka v reviziji nadalje trdi, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, to je zavarovalno polico, splošne pogoje za nezgodno zavarovanje oseb NE - 88 in dopolnilne pogoje za kombinirano kolektivno zavarovanje delavcev v delovnih in drugih organizacijah za primer nezgode in smrti zaradi bolezni KOL - B - 88. To je pogodbeno pravo, ki sta ga sodišči dolžni upoštevati in razlagati tako, kot je zapisano. Tam je nedvoumno zapisano, da so zavarovani vsi člani kolektiva po plačilni listi, vključno z zakonci in otroki in posebej je kot otrok pripisan B. P. Na polici ni nikjer zapisano, da se zavaruje I. S. Zavarovan bi bil samo, če bi bil na plačilni listi na dan zavarovalnega primera, to je na dan smrti, saj je krog zavarovancev določen s plačilno listo. Ni pomembno, če je pokojni I. S. kdaj kaj naredil za podjetje C. d.o.o., glede na jasno zavarovalno pogodbo ni bil zavarovan pri toženi stranki. Sodišči tudi zmotno razlagata citirane zavarovalne pogoje glede obveznosti plačila premije. Po citiranih dopolnilnih pogojih (6. člen) je jamstvo tožene stranke prenehalo ob 24.00 uri tistega dne, ko je delavcu prenehalo delovno razmerje v delovni organizaciji. Tudi če bi bil tožnik kdaj na plačilni listi, mu je zavarovanje prenehalo s tistim dnem, ko na plačilni listi ni bil več. Tožena stranka je ugovarjala jamstvo tudi iz razloga, da je bil pokojni alkoholiziran, kar pa jamstvo izključuje. Sodišči sta tudi zmotno uporabili materialno pravo, ko sta šteli, da naj bi delo pokojnega S. spadalo v prvi nevarnostni razred. Do sedaj še ni izkazano, kakšno delo naj bi pokojni opravljal, če pa je bil kurir, je to delo spadalo v tretji nevarnostni razred, zavarovalna vsota pa bi v tem primeru bila le 617.280 SIT. Do sedaj tudi še ni izkazano, da je šlo za nezgodno smrt. Končno je materialno pravo zmotno uporabljeno tudi glede teka zamudnih obresti, ki so prisojene od 16.9.1992 dalje, čeprav tožnica še vedno ni predložila potrebne dokumentacije.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002).

Revizija ni utemeljena.

Že s prejšnjo revizijsko odločitvijo v tej pravdni zadevi (II Ips 234/99) je bila tožena stranka opozorjena, da je zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja prepovedan revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi če se formalno uveljavlja kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka. To velja že za prvo trditev tožene stranke v reviziji, da je sodišče druge stopnje z ugotovitvijo, da je tožena stranka zavarovala I. S., protispisno ugotovilo novo dejansko stanje, pri čemer je takšna obrazložitev v nasprotju z izvedenimi dokazi ter v nasprotju s polico št... Zatrjevane kršitve postopka ni, saj ima sodba sodišča prve stopnje na drugi strani ugotovitev, da je tožena stranka s polico št... v podjetju C. d.o.o. C. zavarovala štiri osebe, med njimi I. S. Sodišče druge stopnje torej ni samo ugotovilo te okoliščine, ampak je sprejelo dejansko ugotovitev prvostopenjskega sodišča. Očitek, da je obrazložitev v nasprotju z listino in izvedenimi dokazi, pa pomeni uveljavljanje prej navedenega nedovoljenega revizijskega razloga, saj je ugotovitev prvostopenjskega sodišča o tem, da je I. S. spadal med zavarovalne osebe, posledica dokazne ocene, ta pa sodi v okvir ugotavljanja dejanskega stanja.

Drugi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, češ da sodišče prve stopnje nekaj vlog tožeče stranke ni vročilo toženi stranki, tudi ni utemeljen, čeprav je to ugotovilo že drugostopenjsko sodišče. Vendar gre za kršitve, ki niso bistvene, saj niso vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe, kot je poudarilo sodišče v izpodbijani sodbi. Podrobni utemeljitvi drugostopenjskega sodišča se revizijsko sodišče v celoti pridružuje in ugotavlja, da ni šlo za pomembne vloge, saj so se na podlagi številnih drugih vlog vsa sporna vprašanja vsebinsko izčrpno obravnavala, tožena stranka se je lahko seznanila z vsemi stališči tožeče stranke in je nanje lahko odgovorila, tako da načelo kontradiktornosti ni bilo v ničemer kršeno. Sicer pa tožena stranka tudi ne pojasni, kako je ali kako bi lahko ta okoliščina vplivala na pravilnost sodbe.

Ne drži tudi tretji očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza s seznamom poklicev po nevarnostnih razredih, sodišče druge stopnje pa je na to listino oprlo svojo odločitev, čeprav bi kršitev lahko odpravilo le z novo obravnavo. Seznam poklicev po nevarnostnih razredih (B4) je predložila tožena stranka dne 19.5.1997, sodišče prve stopnje pa je sprejelo dokazni sklep o tem dokazu na naroku dne 19.6.1997. Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi na strani 4 utemeljilo, da je I. S. z opravljanjem kurirskih in pisarniških del spadal v prvi nevarnostni razred, pri čemer se je oprlo na seznam poklicev po nevarnostnih razredih, čeprav tega ni izrecno navedlo. Opravljanje administrativnih in pisarniškotehničnih poslov v trgovskih podjetjih (seznam stran 85) in opravljanje kurirskih poslov (seznam stran 94) spadata namreč v prvi nevarnostni razred. Sodišče druge stopnje je v svojih razlogih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izrecno potrdilo in dodalo, da je ugotovitev skladna s seznamom poklicev po nevarnostnih razredih (B4). Ko pa na drugem mestu revizije tožena stranka trdi, da še ni izkazano, kakšno delo naj bi pokojni opravljal, gre ponovno za uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijska trditev, da je delo kurirja spadalo v tretji nevarnostni razred, pa je tudi v nasprotju s seznamom poklicev po nevarnostnih razredih tožene stranke, kjer je ta poklic razvrščen v prvi nevarnostni razred.

Revizijsko sodišče torej zaključuje, da zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni bilo. Prav tako pa sodišči druge in prve stopnje nista zmotno uporabili materialnega prava.

Toženi stranki je bilo že večkrat pojasnjeno, da so njena stališča glede uporabe materialnega prava v tej zadevi zmotna, pa vendar vztraja pri njih in svoje trditve ponavlja tudi v reviziji. Trdi, da I. S. ni bil poimensko naveden v polici nezgodnega zavarovanja št..., tožeča stranka pa ni niti zatrjevala, da bi bil po plačilni listi član kolektiva C. d.o.o. C., kar pomeni, da je zmotna presoja sodišč, da je bil I. S. nezgodno zavarovan pri toženi stranki. Ta trditev in pa nadaljnja, da sta sodišči na nižjih stopnjah zmotno presojali zavarovalno polico in splošne ter dopolnilne pogoje, ni utemeljena. Bistveno je namreč, da je tožena stranka po svoji zastopnici J. T. ob sklepanju zavarovalne pogodbe dobro poznala kadrovske razmere v podjetju C. d.o.o. C. in je vedela, da je pri tem podjetju v delovnem razmerju samo ena oseba, to je T. P. Kljub temu, da pri sklepanju zavarovalne pogodbe ni bila toženi stranki predložena nobena plačilna listina niti pogodba o delu, in da je bil pogoj za sklenitev pogodbe zavarovanje najmanj treh oseb, je tožena stranka sklenila zavarovalno pogodbo po polici št... Nižji sodišči sta ugotovili, da je sklenila zavarovanje za štiri osebe, to je za v polici navedenega otroka B. P. in še za T. P., T. O. in I. S. Samo T. P. je bila kot redno zaposlena na plačilni listi, pa je tožena stranka kljub temu sklenila zavarovalno pogodbo in v njej navedla, da so zavarovani "vsi člani kolektiva po plačilni listi". Očitno je tožena stranka, ko je sklenila navedeno pogodbo v ugotovljenih okoliščinah, ravnala v nasprotju z lastnimi pogoji poslovanja, na kar se po nastanku škodnega primera ne more uspešno sklicevati. Revizijska trditev, da ji ni znano, kaj naj bi tožena stranka delala v nasprotju z določili lastnih predpisov, je glede na pravkar opisano sprenevedanje. Kot pomenita sprenevedanje tudi revizijski trditvi, ki sicer posegata v dejansko stanje, da niso bile zavarovane štiri osebe in da tožeča stranka ni predložila dokaza, da bi bila v korist S. zavarovanja plačana kakšna premija. Sama tožena stranka je namreč v pripravljalnem spisu z dne 18.5.1994 (list. št. 21) navedla, da je "tožena stranka sama preverila plačila in ugotovila, da je bilo plačano za januar in februar 1992 za štiri osebe (premija je znašala 520 SIT mesečno po osebi), to je 2.080 SIT". Poznavajoč torej delo treh oseb v podjetju in ne da bi zahtevala plačilno listo ali pogodbo o delu za dve osebi, je tožena stranka sklenila zavarovalno pogodbo za tri osebe in še za otroka, zato sedaj neutemeljeno zahteva več, kot je zahtevala v času sklenitve pogodbe, torej neutemeljeno zahteva za I. S. plačilno listo ali pogodbo o delu. Če so toženi stranki ob sklenitvi pogodbe zadoščale lastne ugotovitve in niso bile potrebne navedene listine, tudi ob izpolnitvi pogodbe ne more terjati teh listin kot edinih dokazov, ampak je mogoče "delovno razmerje" izkazati tudi z drugimi dokazi. Nižji sodišči pa sta v dokaznem postopku prišli do ugotovitve, da je I. S. delal v podjetju po dogovoru honorarno v enakem obsegu in na enak način tako v času sklenitve zavarovalne pogodbe, kot v času nastopa zavarovalnega primera. Ne gre za to, kot pravi revizija, da je I. S. kaj naredil za podjetje, ampak je tam ves čas delal v obsegu in na način, kot je toženi stranki ob sklenitvi zavarovalne pogodbe zadoščalo, da ga je uvrstila med zavarovance po sporni pogodbi. Zato sta nižji sodišči pravilno presodili zavarovalno polico in zavarovalne pogoje, ko sta ne glede na odsotnost plačilne liste priznali lastnost zavarovanca pokojnemu I. S. Tožena stranka se še nadalje neutemeljeno sklicuje na neplačilo premije za I. S., saj ji je v izpodbijani sodbi že pravilno pojasnjeno, da bi po splošnih pogojih zavarovalna pogodba prenehala zaradi neplačila premij šele po poteku 30 dni po vročitvi priporočenega pisma zavarovalnice o zapadlosti premije. Tožena stranka takega opomina ni poslala. Sklicevanje tožene stranke na 6. člen Dopolnilnih pogojev, da je jamstvo tožene stranke prenehalo ob 24.00 uri tistega dne, ko je delavcu prenehalo delovno razmerje v delovni organizaciji, pa je tudi neutemeljeno ob ugotovitvi, da je bilo "delovno razmerje" I. S. enako ob sklenitvi zavarovalne pogodbe, ko ga je tožena stranka priznavala, kot ob nastanku zavarovalnega primera in da torej "delovno razmerje" ni prenehalo.

Neupoštevna je revizijska trditev, da ni izkazano, da je šlo pri I. S. za nezgodno smrt. Nižji sodišči sta ugotovili, da je bil vzrok smrti pokojnega I. S., ki je umrl dne 27.5.1992, padec po stopnicah, kot izhaja iz potrdila oddelka za patomorfologijo in citologijo Splošne bolnice Celje. Pridobitev obdukcijskega zapisnika bi bila zato nepotrebna. Trditev v reviziji, da je bil pokojni alkoholiziran, je popolna novota. Nobene trditve o alkoholiziranosti kot razlogu za izključitev obveznosti zavarovalnice v smislu 9. člena Splošnih pogojev tožena stranka doslej ni navedla. Tožena stranka torej s tem načenja vprašanje dejanskega stanja, kar v revizijskem postopku ni dopustno, kar velja tudi glede ugotovitve ob pokojnikovem administrativnem in kurirskem delu, ki je po toženkinem seznamu poklicev spadalo v prvi nevarnostni razred. Na podlagi ugotovitve odločilnih dejstev in podatkov zavarovalne police sta sodišči prve in druge stopnje pravilno materialnopravno zaključili, da je tožnica kot dedinja po pokojnem I. S. upravičena do zavarovalne vsote iz nezgodnega zavarovanja za primer nezgodne smrti v znesku 1.388.900 SIT in sta navedeni znesek naložili v plačilo toženi stranki. Tudi odločitev o zamudi in s tem o teku zamudnih obresti je pravilna in ne drži revizijska trditev, da pride tožena stranka v zamudo šele tedaj, ko pridobi vso potrebno dokumentacijo. Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, ki temelji na 12. in 13. členu Splošnih pogojev, da je imela tožena stranka po prejemu prijave nezgode pravico zahtevati dodatna pojasnila in dokumentacijo, vendar take zahteve ni dokazala. V skladu z navedenimi Splošnimi pogoji in z določbami 919. člena ZOR je tožena stranka prišla v zamudo 14 dni po tem, ko je, ne da bi zahtevala dodatne informacije, tožnici odklonila izplačilo zavarovalne vsote s sklicevanjem na neplačane premije.

Na podlagi povedanega je zaključiti, da ni podan nobeden izmed uveljavljanih revizijskih razlogov, zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).