Jedro

Določene meje preizkusa sodbe, ki se izpodbija s pritožbo (če sodišče ugotovi, da pritožba ni utemeljena, in da niso podane kršitve, ki se ugotavljajo po uradni dolžnosti), narekujejo pritožbenemu sodišču, da v izreku svoje sodbe navede dve odločitvi: (1) zavrnitev pritožbe in (2) potrditev izpodbijane sodbe (člen 391. ZKP).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo K 201/2007 z dne 22. 12. 2009 P. K. oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po tretjem in prvem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), o stroških postopka pa odločilo, da obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je na pritožbo Okrožnega državnega tožilca v Kranju na podlagi obravnave, opravljene dne 25. 3. 2011, sodbo okrajnega sodišča spremenilo in P. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 134. člena KZ, mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v njej določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta in mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), potrebne izdatke oškodovanca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca ter sodno takso. Pritožbo zagovornika obdolženega P. K. zoper obsodilno sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo in obsojencu v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka ter sodno takso.

2. Zoper pravnomočno obsodilno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri, kot sam navaja, uveljavlja razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP in predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter ugodi pritožbi obsojenca z dne 5. 5. 2011 in ga oprosti obtožbe oziroma zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje nižjemu sodišču. V obrazložitvi zahteve vložnik uveljavlja sledeče kršitve: bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Izrek izpodbijane sodbe, da se potrdi sodba sodišča prve stopnje, je nerazumljiv in nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe; kršitev prvega odstavka 380. člena ZKP, ker je sodišče druge stopnje samo opravilo obravnavo, niso pa bili zato izpolnjeni zakonski pogoji; bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je obrazložitev v izpodbijani sodbi v točki 7 sama s seboj v nasprotju oziroma je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med samimi listinami oziroma zapisniki. Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, za katero obliko nastanka poškodbe oškodovanca se je odločilo sodišče, in sicer ali je poškodba nastala ob udarcu s čelado obsojenca v desno obrazno stran oškodovanca ali zaradi obsojenčevega giba z levo roko; bistveno kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče nepravilno ugotavlja, da je obsojenec oškodovanca pred nesrečo videl, česar iz spisa ni zaslediti; kršitev kazenskega zakona po 1. in 2. točki prvega odstavka 372. člena ZKP, ker je sodišče ugotovilo krivdo obsojenca, čeprav drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da obsojenec oškodovanca ni mogel videti in njegova malomarnost ni izkazana.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP ocenila, da izrek sodbe Vrhovnega sodišča I Kp 24294/2011 z dne 22. 5. 2012 ni nerazumljiv in da tudi ni nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe. Iz nje namreč jasno izhaja, da je Vrhovno sodišče odločalo o pritožbi zagovornika zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani. Na ugovor, da je pritožbeno sodišče opravilo obravnavo v nasprotju z določili prvega odstavka 380. člena ZKP, je argumentirano odgovorilo že Vrhovno kot pritožbeno sodišče v točki 6 izpodbijane sodbe. Tudi obrazložitev v 7. točki izpodbijane sodbe ni sama s seboj v nasprotju, saj se sodba sklicuje na razloge v sodbi sodišča druge stopnje in pri tem izrecno navaja 5 in 6 stran te sodbe. Razlogi v obeh sodbah so razumni in logični in si ne nasprotujejo, ko govorijo o načinu nastanka poškodb oškodovanca. Ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je obsojenec pred začetkom manevra zavijal v desno in videl oškodovanca, ni v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov v postopku. Nestrinjanje zagovornika z navedeno ugotovitvijo predstavlja uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v okviru zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati, enako velja za trditev, da je kršen kazenski zakon v vprašanju, ali gre za dejanje, ki je kaznivo dejanje in ali so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost. Vrhovna državna tožilka svetnica zaključuje odgovor z oceno, da je potrebno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti.

B.

4. Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, vselej pa mora po uradni dolžnosti preizkusiti tudi, ali so podane kršitve določb kazenskega postopka, navedene v 1. točki prvega odstavka 383. člena ZKP in ali je bil v škodo obtoženca prekršen kazenski zakon. Tako določene meje preizkusa sodbe, ki se izpodbija s pritožbo, v primeru ko sodišče ugotovi, da pritožba ni utemeljena, in da niso podane kršitve, ki se ugotavljajo po uradni dolžnosti, narekujejo pritožbenemu sodišču, da v izreku svoje sodbe navede dve odločitvi: (1) zavrnitev pritožbe in (2) potrditev izpodbijane sodbe (člen 391. ZKP). Te določbe veljajo in se uporabljajo ne le takrat, kadar sodbo sodišča prve stopnje preizkuša sodišče druge stopnje kot pritožbeno sodišče, ampak tudi v primeru, kakršni je obravnavani: sodišče druge stopnje je kot pritožbeno sodišče spremenilo oprostilno sodbo, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje. O pritožbi zoper obsodilno sodbo, ki je bila prvič izdana na drugi stopnji, je odločalo sodišče na tretji stopnji, kar je izjema od načela dvostopenjskega sojenja v kazenskih zadevah.

5. V pritožbenem postopku zoper sodbo sodišča druge stopnje se smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za odločanje na drugi stopnji, to je tudi določbe prvega odstavka 383. člena ZKP, ki narekuje preizkus izpodbijane sodbe v delu, ki se izpodbija s pritožbo in preizkus po uradni dolžnosti. Tudi v primeru, ko sodišče tretje stopnje kot pritožbeno sodišče ugotovi, da pritožba ni utemeljena in da tudi niso podane kršitve, katerih obstoj pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, oblikuje izrek v skladu z določbo 391. člena ZKP. Ob upoštevanju navedenih zakonskih določb in njihove razlage je potrebno pritrditi vložniku, da bi moralo v obravnavani zadevi Vrhovno kot pritožbeno sodišče glede na svoje ugotovitve v izreku poleg odločitve, da se pritožba zagovornika obtoženega P. K. zavrne, navesti tudi, da se potrdi izpodbijana sodba oziroma sodba sodišča druge stopnje ali pa sodba Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 341/2010 z dne 25. 3. 2011 in ne da se potrdi sodba sodišča prve stopnje, ki niti več ne obstaja. Iz doslej navedenega pa je tudi jasno, da zaradi te napake izrek izpodbijane sodbe ni niti nerazumljiv niti v nasprotju z razlogi sodbe. Navedeno je že bilo, da je edina sodba, o kateri je sploh lahko odločalo pritožbeno sodišče na tretji stopnji obsodilna sodba, ki jo je izreklo sodišče druge stopnje. V obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je večkrat in izrecno navedeno, da je sodišče tretje stopnje kot pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča druge stopnje v delu, v katerem je bila izpodbijana s pritožbo, izrecno pa je v točki 11 izpodbijane sodbe tudi navedeno, da Vrhovno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev, kar je narekovalo njeno potrditev. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana.

6. Očitek zahteve, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za to, da je sodišče druge stopnje samo opravilo obravnavo, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje odloči na seji senata ali na podlagi opravljene obravnave (in ne glavne obravnave kot to nepravilno zatrjuje vložnik). O tem, ali naj se opravi obravnava, sodišče druge stopnje odloči na seji senata (drugi odstavek 379. člen ZKP). Obravnava pred sodiščem druge stopnje se lahko opravi samo, če je senat na predhodni seji sklenil, da bo o pritožbi odločal po opravljeni obravnavi in so izpolnjeni vsi, v prvem odstavku 380. člena ZKP predpisani pogoji, to je, da je treba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izvesti nove dokaze ali ponoviti že prej izvedene dokaze in da so podani opravičeni razlogi za to, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo.

7. Senat sodišča druge stopnje je dne 22. 2. 2011 sprejel sklep, da se v obravnavani zadevi opravi obravnava, ta je bila opravljena dne 25. 3. 2011 in sta bila na njej zaslišana obdolženi P. K. in oškodovani M. F. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe (stran 3) tudi navedlo, zakaj je potrebno ponoviti dokaz z zaslišanjem obdolženca in razlog, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo. Vrhovno sodišče pri presoji ugovora zoper takšno odločitev sodišča druge stopnje v zahtevi za varstvo zakonitosti ugotavlja, tako kot pritožbeno sodišče na tretji stopnji, da so bili podani opravičeni razlogi za obravnavo pred sodiščem druge stopnje, saj je bilo potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti le zaslišanje obdolženca in oškodovanca in je bila na ta način zadeva hitreje končana, kot če bi sodišče druge stopnje sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da kršitev prvega odstavka 380. člena ZKP ni podana, pri tem pa še opozarja, da kršitev navedene določbe predstavlja tako imenovano relativno kršitev določb postopka, ki se z zahtevo za varstvo zakonitosti lahko uveljavlja le, če je kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe, takšne vzročne zveze pa vložnik ne zatrjuje.

8. Sodišče druge stopnje glede mehanizma nastanka poškodb oškodovanca na obrazu ugotavlja, da je bolj verjetno, da so te nastale zaradi obdolženčevega giba z levo roko pri zavijanju z bordom v začetku desnega zavoja, kot da so poškodbe nastale zaradi trka obraznega dela oškodovanca v čelado obdolženca oziroma za naslednjo verzijo nastanka poškodb meni, da ni verjetna. V tem delu obrazložitve je sodišče druge stopnje pravzaprav izpodbijalo zagovor obdolženca, da se je oškodovanec zaletel vanj in ne obratno. Zato tu ni zatrjevanega nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih niti nasprotja med tem, kar se o teh dejstvih navaja v razlogih sodbe in med listinami in zapisniki. Vprašanje, ali je sodišče mehanizem nastanka poškodb oškodovanca ugotovilo z določeno (visoko) stopnjo verjetnosti ali z gotovostjo, je vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja in ne zatrjevane bistvene kršitve. Takšnega razloga pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati. Ob tem pa še tole: v obravnavani zadevi za ugotavljanje povzročitve hude telesne poškodbe in krivde obdolženca sam mehanizem nastanka poškodbe ni odločilen. Ob ugotovljenem naletu obdolženca na oškodovanca z desne strani zadaj sodišče ugotavlja, da je do trka prišlo zaradi nepravilne vožnje obdolženca, ki je vozil hitreje kot oškodovanec, in nadalje, da je obdolženec oškodovanca videl, pa je lahkomiselno mislil, da do trka ne bo prišlo. Zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP glede vprašanja mehanizma nastanka poškodbe oškodovanca ni podana.

9. Tudi glede vprašanja oziroma ugotovitve sodišča, ali je obdolženec oškodovanca videl, ko se mu je približeval, ni podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče je takšno ugotovitev sprejelo na podlagi tehtanja izvedenih dokazov in zaključilo, da je to dejstvo dokazano, pri čemer je ravnalo v skladu z drugim odstavkom 355. in prvim odstavkom 18. člena ZKP. Za takšen sklep ni mogoče trditi, da je protispisen, ampak kvečjemu le, da je nepravilen oziroma da je rezultat napačnega dokaznega sklepanja, to pa je zopet vprašanje pravilnega ugotavljanja dejanskega stanja, ki ga v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

10. Vložnik kršitev kazenskega zakona uveljavlja povsem posplošeno predvsem pa z zatrjevanjem, da obdolženi oškodovanca nikakor ni mogel videti. Očitek kršitve kazenskega zakona torej opira na drugačno dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče druge in potrdilo sodišče tretje stopnje, Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana.

11. Na podlagi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, niso podani in da je zahteva v navedenih delih vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilu prvega odstavka 95. v zvezi z 98. a členom ZKP.