Jedro

V zadevi je bistveno vprašanje, ali je v konkretni zadevi rok, ki je predpisan za vložitev zahtevka za vračilo trošarine, materialni prekluzivni rok oziroma ali gre za procesni rok. Pri navedenem roku gre za materialni prekluzivni rok. Ko gre za materialni prekluzivni rok ni pomembno, ali se izteče na dan, ko organi ne delajo. Ker se je rok za vložitev zahteve iztekel v nedeljo 31. 3. 2013, bi tožnica rokovno obvarovala svoj materialni zahtevek le z vlogo, ki bi jo prvostopenjski organ prejel do izteka roka, oziroma na podlagi domneve iz drugega odstavka 68. člena ZUP, če bi bila vloga poslana priporočeno po pošti prvostopenjskemu organu pred potekom roka (v soboto 30. 3. 2013).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Carinski urad Maribor (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrgel zahtevek tožnice kot fizične osebe za vračilo trošarine za energente, ki se porabijo za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije v letu 2012, ker ni bil vložen pravočasno (1. točka izreka). Iz 2. in 3. točke izreka pa izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve tega sklepa ter da stroški v tem postopku niso bili priglašeni. Tožnica je uveljavljala vračilo trošarine na podlagi devetega in desetega odstavka 54. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro) za energente, ki se porabijo za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije v letu 2012. Pogoji za vračilo trošarine so podani v Pravilniku o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu s prvim odstavkom 4. člena Pravilnika upravičenec vloži zahtevek za vračilo trošarine pri pristojnem carinskem organu najpozneje do 31. marca tekočega leta za preteklo leto. Prvostopenjski organ se sklicuje na prvi odstavek 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in na drugi odstavek tega člena, ki določa, kdaj je vloga pravočasna. Ugotavlja, da je bil v predmetni zadevi zahtevek za vračilo trošarine oddan na pošti s priporočeno pošiljko 2. 4. 2013, prvostopenjski organ pa ga je prejel 3. 4. 2012, kar je po zakonsko določenem roku za vložitev zahtevka. Glede na navedeno je prvostopenjski organ tožničin zahtevek zavrgel kot prepozen.

Pritožbeni organ se z izpodbijanim sklepom strinja in se sklicuje na prvi odstavek 54.b člena ZTro ter na Pravilnik, ki določa rok za vložitev zahteve, ki jo je treba vložiti do 31. marca tekočega leta za preteklo leto. Tožničine ugovore in njeno sklicevanje na drugi odstavek 101. člena ZUP pa zavrača. Tožnica je zamudila zakoniti rok za uveljavitev pravice do vračila trošarine.

Tožnica navedeni sklep izpodbija. Tožnica je 2. 4. 2013 s priporočeno pošiljko prvostopenjskemu organu poslala zahtevek za vračilo trošarine, ki je prispel na prvostopenjski organ 3. 4. 2013. Tožnica se sklicuje na drugi odstavek 101. člena ZUP, ki določa, da se v primeru, če je zadnji dan roka nedelja ali praznik RS ali dela prost dan v RS, ko se pri organu, pri katerem je treba opraviti dejanje, ne dela, rok izteče s pretekom prvega naslednjega delovnika. V konkretni zadevi gre za tak primer, saj je 31. 3. 2013 bila nedelja, 1. 4. 2013 pa je bil Velikonočni ponedeljek, ko je dela prost dan. Zadnji dan za oddajo vloge je tako po mnenju tožnice šteti 2. 4. 2013, ko je tožnica s priporočeno vlogo oddala zahtevek. Zato meni, da je bil njen zahtevek vložen pravočasno. Iz navedenih razlogov tožnica izpodbija kot nezakonito tudi odločbo drugostopenjskega organa. Predlaga, da sodišče odpravi sklep prvostopenjskega organa in odločbo drugostopenjskega organa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrže oziroma zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno dejansko stanje. Tožnica je vložila zahtevek za vračilo trošarine za leto 2012, ki ga je prvostopenjskemu organu poslala s priporočeno poštno pošiljko 2. 4. 2013, prvostopenjski organ pa ga je prejel 3. 4. 2013. Glede na predpisani rok za vložitev predmetne zahteve, po katerem je bila tožnica dolžna vložiti navedeno zahtevo do 31. marca 2013, je v zadevi sporno, ali je tožnica navedeni zahtevek vložila pravočasno ali pa prepozno, kot je to zaključil prvostopenjski organ. Tožnica meni, da je, glede na to, da je bil zadnji dan roka (31. marec 2013) nedelja, naslednji dan (1. 4. 2013) pa dela prost dan (Velikonočni ponedeljek), zahtevo, ki jo je vložila 2. 4. 2013, vložila pravočasno.

Po presoji sodišča je v zadevi bistveno vprašanje, ali je v konkretni zadevi rok, ki je predpisan za vložitev predmetnega zahtevka, materialni prekluzivni rok oziroma ali gre za procesni rok. V konkretni zadevi je tožnica uveljavljala vračilo trošarine za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije na podlagi v relevantnem obdobju veljavnega devetega in desetega odstavka 54. člena ZTro. Iz slednjega med drugim izhaja, da način vračila trošarine in roke za predložitev zahtevka predpiše minister, pristojen za finance v soglasju z ministrom, pristojnim za kmetijstvo. Na tej podlagi je Minister za finance v soglasju z Ministrom za kmetijstvo izdal Pravilnik, ki v prvem odstavku 4. člena določa, da upravičenci do vračila, ki so fizične osebe in niso upravičenci kot samostojni podjetniki posamezniki, uveljavljajo vračilo pri pristojnem carinskem organu na osnovi računov za porabljeno gorivo v koledarskem letu, enkrat letno z zahtevkom in sicer najpozneje do 31. marca tekočega leta za preteklo leto. Iz 54.b člena ZTro prav tako izhaja, da fizične osebe vložijo zahtevek za vračilo trošarine kot letni zahtevek do 31. marca tekočega leta za preteklo leto. Po povedanem je po presoji sodišča mogoče pravico do vračila trošarine uveljavljati le v predpisanem roku in je navedeni rok materialni rok ter pomeni zamuda roka izgubo pravice.

Glede na opisano ureditev in s tem povezano upravno-sodno prakso na tem področju, tudi po presoji sodišča tožnica svoje zahteve ni vložila pravočasno, ampak prepozno, po poteku predpisanega roka, ki je bil določen za konkretni primer do 31. marca 2013. Ker gre pri navedenem roku za materialni prekluzivni rok, je neutemeljeno tožničino sklicevanje na drugi odstavek 101. člena ZUP, ker navedeno določilo v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti, saj podaljševanje materialnega roka ni dovoljeno. Drugi odstavek 101. člena ZUP se uporablja le za procesna dejanja in procesne roke. Ko gre za materialni prekluzivni rok ni pomembno, ali se izteče na dan, ko organi ne delajo. Ker se je rok za vložitev zahteve iztekel v nedeljo 31. 3. 2013, bi tožnica rokovno obvarovala svoj materialni zahtevek le z vlogo, ki bi jo prvostopenjski organ prejel do izteka roka (prvi odstavek 68. člena ZUP), oziroma na podlagi domneve iz drugega odstavka 68. člena ZUP, če bi bila vloga poslana priporočeno po pošti prvostopenjskemu organu pred potekom roka (v soboto 30. 3. 2013). Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse Upravnega in Vrhovnega sodišča RS v podobnih zadevah (npr. sodba Upravnega sodišča II U 139/2010 z dne 15. 6. 2011, sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 1324/2004 z dne 16. 3. 2005).

Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.