Jedro

Po določbi sedmega odstavka 66. člena ZP-1 se pritožba sicer res vloži pri prekrškovnem organu, vendar prekrškovni organ v zvezi z vloženo pritožbo nima nobene pristojnosti odločanja. Namen te določbe je izključno v tem, da se prekrškovni organ z vloženo pritožbo seznani in jo skupaj s spisom pošlje sodišču, ki je odločilo o zahtevi za sodno varstvo. Ta namen pa je bil dosežen s tem, ko je sodišče o vloženi pritožbi obvestilo prekrškovni organ, ki je nato pritožbo skupaj s spisom odstopil sodišču. Zato kršitev sedmega odstavka 66. člena ZP-1, ker storilka pritožbe ni vložila pri prekrškovnem organu, ampak pri sodišču, ki je odločalo v njeni zadevi, ni mogla povzročiti procesne sankcije nepravočasnosti.

V sodbi je sodišče prve stopnje pritrdilo stališču prekrškovnega organa, da A. A. ni sodil v krog upravičencev iz prvega odstavka 59. člena ZP-1, skladno s katerim lahko zahtevo za sodno varstvo vloži oseba, ki ji je bila izrečena sankcija, njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ali lastnik odvzetih predmetov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se pritožba zoper sodbo ne zavrže. II. Pritožba zoper sodbo se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Cerknici je z izpodbijanim sklepom kot prepozno zavrglo pritožbo storilke zoper sodbo istega sodišča ZSV 55/2023 z dne 12.10.2023, s katero je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za sodno varstvo zoper sklep prekrškovnega organa Družbe za avtoceste v Republiki Sloveniji (DARS) št. PN 430-20981/2023-3 z dne 29.5.2023, s katerim je prekrškovni organ zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog zaradi prekrška po prvem odstavku 50.a člena Zakona o cestninjenju (ZCestn) zavrgel kot nedovoljeno.

2. Zoper sklep o zavrženju prepozne pritožbe se je pritožila storilka s pritožbo, v kateri uveljavlja, da je pritožbo zoper sodbo poslala pred iztekom pritožbenega roka na sodišče, ki tega ni upoštevalo, temveč je upoštevalo, da ji je prekrškovni organ sodbo poslal z zamikom enega tedna. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati rok za pritožbo od dejanske vročitve sodbe. Bistvo pritožbenih navedb je torej v tem, da je pritožbo zoper sodbo vložila na sodišče v pritožbenem roku in da zato pritožba ni bila vložena prepozno.

3. Prekrškovni organ na pritožbo ni odgovoril. **Glede pritožbe zoper sklep:**

4. Za odločitev o pritožbi so relevantna naslednja dejstva: - sodišče je sodbo storilki vročilo skladno s prvim odstavkom 65.a člena Zakona o prekrških (ZP-1) preko prekrškovnega organa; - prekrškovni organ je skladno z drugim odstavkom 65.a člena ZP-1 sodbo storilki vročil dne 17.11.2023; - storilka je pritožbo zoper sodbo vložila pri sodišču in jo je oddala kot priporočeno pošiljko na pošti dne 22.11.2023; - sodišče je z dopisom z dne 27.11.2023 pritožbo posredovalo prekrškovnemu organu, ki je pritožbo prejel dne 29.11.2023; - prekrškovni organ je z dopisom z dne 5.12.2023 pritožbo skupaj s spisom odstopil sodišču prve stopnje.

5. Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je storilka pritožbo pravočasno vložila pri nepristojnem organu (sodišču), pristojni organ (DARS) pa jo je prejel po poteku pritožbenega roka. Ker ZP-1 nima določb o vlogah, vezanih na rok, ki so podane nepristojnemu organu, je sodišče prve stopnje pravočasnost pritožbe presojalo po določbah Zakona o kazenskem kazenskem postopku (ZKP), na smiselno uporabo katerih napotuje določba prvega odstavka 67. člena ZP-1 v zvezi s šestim odstavkom 66. člena ZP-1 in je zavzelo stališče, da se na podlagi petega odstavka 87. člena ZKP vloga, ki je vezana na rok, šteje za pravočasno le izjemoma, kadar je zaradi nevednosti ali očitne pomote vložnika izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred pretekom roka, k pristojnemu sodišču pa prispe po poteku roka. Navedlo je, da se pojem nevednosti nanaša na poznavanje predpisov, očitna pomota pa se lahko nanaša na katerokoli drugo vprašanje. Zavzelo je stališče, da storilki ni mogoče pripisati nevednosti glede na to, da je v določbi sedmega odstavka 66. člena ZP-1 jasno določeno, da se pritožba vloži pri prekrškovnem organu, o čemer je storilka bila poučena v pravnem pouku sodbe, prav tako pa tudi ne gre za primer očitne pomote, saj storilka pritožbe ni zgolj pomotoma poslala na sodišče, temveč jo je na sodišče tudi naslovila.

6. Navedenemu stališču bi bilo slediti, kadar bi šlo za primer, ko bi upravičenec do pritožbe vložil pritožbo pri organu, ki v zadevi ni imel nobene pristojnosti odločanja. Drugače pa je v tej zadevi, ko je storilka pritožbo vložila na sodišče, ki je odločalo o njeni zahtevi za sodno varstvo zoper odločitev prekrškovnega organa. Po določbi sedmega odstavka 66. člena ZP-1 se pritožba sicer res vloži pri prekrškovnem organu, vendar prekrškovni organ v zvezi z vloženo pritožbo nima nobene pristojnosti odločanja, saj glede na osmi odstavek 66. člena ZP-1 nima možnosti niti formalnega preizkusa dovoljenosti ali pravočasnosti pritožbe, temveč je namen določbe sedmega odstavka 66. člena ZP-1 izključno v tem, da se prekrškovni organ z vloženo pritožbo seznani in jo skupaj s spisom pošlje sodišču, ki je odločilo o zahtevi za sodno varstvo. Ta namen pa je bil dosežen s tem, ko je sodišče o vloženi pritožbi obvestilo prekrškovni organ, ki je nato pritožbo skupaj s spisom odstopil sodišču. Zato kršitev sedmega odstavka 66. člena ZP-1, ker storilka pritožbe ni vložila pri prekrškovnem organu ampak pri sodišču, ki je odločalo v njeni zadevi, ni mogla povzročiti procesne sankcije nepravočasnosti.

7. Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZP-1 v zvezi z 168. členom ZP-1 pritožbi ugodilo in je izpodbijani sklep spremenilo tako, da se pritožba zoper sodbo ne zavrže. **Glede pritožbe zoper sodbo:**

8. Ker je pritožbeno sodišče odločilo, da se pritožba zoper sodbo ne zavrže, je v skladu s svojo pristojnostjo v pritožbeno reševanje vzelo tudi pritožbo zoper sodbo in je ugotovilo, da storilka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je zoper plačilni nalog pravočasno vložila zahtevo za sodno varstvo in potem še izjavo voznika, da je on upravljal z vozilom v času prekrška.

9. V sodbi je sodišče prve stopnje moralo presoditi, ali je prekrškovni organ v sklepu o zavrženju pravilno uporabil določbo prvega odstavka 59. člena ZP-1, ki določa krog upravičencev do zahteve za sodno varstvo. V razlogih sodbe je ugotovilo, da je prekrškovni organ storilki izdal plačilni nalog na podlagi domneve iz prvega odstavka 43. člena ZCestn, v skladu s katero za prekršek odgovarja lastnik vozila, razen če dokaže, da prekrška ni storil. Plačilni nalog je bil naslovljen na njo in v njem je bila poučena, da zoper plačilni nalog lahko kršitelj, njegov zakoniti zastopnik ali zagovornik vloži zahtevo za sodno varstvo. Kljub takšnemu pouku je zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog vložila oseba A. A., ki je zatrjeval, da je bil storilec prekrška. V sodbi je sodišče prve stopnje pritrdilo stališču prekrškovnega organa, da A. A. ni sodil v krog upravičencev iz prvega odstavka 59. člena ZP-1, skladno s katerim lahko zahtevo za sodno varstvo vloži oseba, ki ji je bila izrečena sankcija, njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ali lastnik odvzetih predmetov.

10. Protispisna je pritožbena trditev storilke, da je zoper plačilni nalog vložila pravočasno zahtevo za sodno varstvo. Podatki spisa namreč potrjujejo, da je zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog vložil A. A. osebno in je prekrškovni organ po prejemu zahteve za sodno varstvo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZP-1 opravil formalni preizkus dovoljenosti zahteve ter ugotovil, da A. A. ne sodi v krog upravičencev iz prvega odstavka 59. člena ZP-1, zaradi česar je na podlagi drugega odstavka 63. člena ZP-1 zahtevo za sodno varstvo zavrgel s sklepom. Šele zoper sklep o zavrženju je storilka vložila zahtevo za sodno varstvo, o kateri pa je odločilo sodišče z izpodbijano sodbo, v kateri je pravilno ugotovilo, da za odločanje o zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog ni bila izpolnjena procesna predpostavka dovoljenosti in je utemeljeno potrdilo sklep prekrškovnega organa ne da bi se spuščalo v vsebinsko presojo plačilnega naloga.

11. Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom prekrškovnega organa, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija in tudi ne take kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti po določilih 159. člena ZP-1. 12. Ker je pritožbeno sodišče v tej pritožbeni zadevi s spremembo sklepa o zavrženju pritožbe delno odločilo v korist storilke, ji na podlagi drugega odstavka 147. člena ZP-1 ni določilo sodne takse za pritožbeni postopek.