Jedro

Škodo, ki jo lahko zahteva tisti pogodbenik, ki je bil k sklenitvi pogodbe zapeljan s prevaro, predstavlja bodisi pozitivni bodisi negativni pogodbeni interes ali eventualna škoda. V obravnavanem primeru pa zatrjevane škode ni mogoče opredeliti kot nobeno izmed navedenih škod. Glede na siceršnje neprerekane ugotovitve sodišča prve stopnje ter glede na neprerekane trditve tožnika, da je odstopil od pogodbe, ima namreč tožnik v razmerju do sopogodbenika kondikcijski zahtevek za vrnitev plačane kupnine oziroma tistega, kar je na podlagi razvezane pogodbe dal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške v postopku s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da so mu drugi, tretji in četrti toženec dolžni nerazdelno plačati 23.785,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2005 do plačila ter mu povrniti stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

2. Zoper takšno odločitev se iz razloga bistvenih kršitev pravil postopka ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo, da tožbeni zahtevek zoper drugega, tretjega in četrtega toženca ni sklepčen. Sodišče je njegove navedbe in dokaze povzelo nepopolno oziroma nekaterih navedb in dokazov sploh ni presojalo, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1). V nadaljevanju pritožba povzame bistvene trditve v postopku, pri čemer pojasnjuje, da so ugotovitve sodišča v tč. 8 izpodbijane sodbe pravilne, vendar nepopolne. Sodišče ni povzelo trditve tožnika, da so vsi trije toženci z usklajeno in načrtovano akcijo naklepno sodelovali pri prevari tožnika z organiziranimi protipravnimi dejanji, ki imajo zakonske znake kaznivega dejanja, v hudodelski združbi, z namenom protipravne pridobitve premoženjske koristi v vrednosti 23.785,00 EUR na škodo tožnika. Za škodo, ki jo je povzročilo več oseb, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno (186. člen OZ). Tožnik uveljavlja odškodnino od tožencev po splošnih odškodninskih načelih, pri čemer se sklicuje na prvi odstavek 131. člena OZ. Tožniku je nesporno nastala škoda v višini 23.785,00 EUR, ker ni pridobil lastninske pravice na avtodomu. Ta škoda pa izhaja iz kaznivega dejanja, ki so ga skupno storili vsi trije tožencu v hudodelski združbi. Tako je pravno zgrešeno stališče sodišče, da predstavljajo materialno podlago tožbenega zahtevka zoper drugega toženca samo določbe o komisijski in prodajni pogodbi. Nezakonita je ugotovitev sodišča, da bi lahko tožnik uveljavljal sankcije iz naslova pravnih napak na stvari in zahteval povrnitev škode zaradi ex lege razdrte pogodbe le od družbe T., d.o.o.. Takšna opustitev s strani tožnika ne predstavlja ekskulpacije odškodninske odgovornosti samih tožencev pri nastali škodi, ki izvira iz kaznivega dejanja. Tudi tretji toženec je ves čas sodeloval z ostalimi toženci pri storitvi kaznivega dejanja, v katerem je bila tožniku povzročena škoda. Tožnik glede tretjega toženca ni navedel zgolj to, da je sodeloval pri prodaji avtodoma. Sodišče pa je nekorektno povzelo navedbe tožnika tudi v zvezi z odgovornostjo četrtega toženca za povzročeno škodo. Tudi zanj je tožnik zatrjeval, da je ves čas sodeloval z ostalimi toženci pri kaznivem dejanju, v katerem je bila tožniku povzročena škoda v višini 23.785,00 EUR. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbenem postopku niso sporne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje tako, kot jih je le-to nanizalo v 8. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeni očitek tožnika je mogoče smiselno povzeti kot grajo neizčrpane trditvene podlage in zmotne uporabe materialnega prava v smislu spregleda materialnopravne norme, pod katero bi lahko sodišče – v primeru, če bi dejansko stanje popolno ugotovilo – subsumiralo dejanski stan zadeve poleg določb komisijske in prodajne pogodbe.

6. Tožnik namreč vztraja, da je sodišče spregledalo njegove trditve o goljufiji, ki naj bi jo skupaj izvršili drugi, tretji in četrti toženec tako, da so tožnika spravili v zmoto glede lastništva kupljenega vozila, s čimer so dosegli, da je sklenil pogodbo, ki je sicer ne bi. Zaradi navedenega vtožuje odškodnino v višini vrednosti vozila po kupoprodajni pogodbi. Očitku neizčrpane trditvene podlage sicer ni mogoče slediti, saj je iz dejanskih ugotovitev sodišča v 8. točki obrazložitve razvidno, da je sodišče štelo kot priznane tudi trditve tožnika o vlogi drugega, tretjega in četrtega toženca pri prodaji spornega avtomobila. Ni sicer izrecno ugotovilo, da so pri tem sodelovali, je pa ugotovilo, da je tretji toženec spravil tožnika v zmoto. Pri tem je tudi pritrditi razlogovanju sodišča prve stopnje o nesklepčnosti zahtevka na podlagi kupoprodajne in komisijske pogodbe, na katerega se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju zgolj sklicuje.

7. Drži pa očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do naziranj tožnika o oškodovanosti zaradi goljufije, ki naj bi jo skupaj izvršili drugi, tretji in četrti toženec, oziroma smiselno da se ni opredelilo do možnosti subsumpcije dejanskega stanja zadeve pod določbo o prevari iz 49. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)(2). Ker navedena pomanjkljivost ne predstavlja kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč kvečjemu kršitev tožnikove pravice do izjave, katere odprava pa v konkretnem primeru terja zgolj pravilno uporabo materialnega prava, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je takšna nesklepčnost podana tudi na podlagi določb o prevari.

8. V skladu z navedeno določbo lahko namreč v primeru, ko ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe, druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe tudi takrat, kadar zmota ni bistvena. Stranka, ki je v prevari sklenila pogodbo, ima v takšnem primeru pravico zahtevati povrnitev škode (drugi odstavek 49. člena OZ), pri čemer uveljavljanje takšnega zahtevka v skladu s pravno teorijo ni nujno vezano na hkratno uveljavljanje zahtevka za razveljavitev pogodbe(3). Prevara, ki jo je storil kdo tretji, vpliva na samo pogodbo, če je druga pogodbena stranka zanjo vedela ali bi bila morala vedeti (tretji odstavek 49. člena OZ). V konkretnem primeru pa je odločilno, da tožnik tekom postopka pred sodiščem prve stopnje – navkljub pozivu sodišča na odpravo nesklepčnosti – svoje pomanjkljive tditvene podlage ni dopolnil tako, da bi konkretiziral utrpljeno škodo. Sodišče zato sploh ne more ugotoviti, kakšna škoda je nastala tožniku in ali je le-ta pravno priznana. Povedano drugače: tožnik je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje zatrdil zgolj višino utrpljene škode in posledično vtoževanega zahtevka, ni pa navedel nobene druge dejanske okoliščine, ki bi takšen denarni zahtevek določevala tako, da bi ga bilo mogoče razmejiti od drugih denarnih zahtevkov. Glede na to, da zakon predpisuje „numerus clausus“ oblik škode, navedba, da vtoževan znesek predstavlja odškodnino, takšne individualizacije zahtevka ne omogoča. 9. Tožnik je povzeto skopo navedbo šele v pritožbi dopolnil s trditvijo, da mu je škoda v višini vrednosti vozila nastala zato, ker ni pridobil lastninske pravice na avtodomu. Ker pa tožnik sploh ne navaja razlogov za postavljanje takšne trditve po roku iz 286. člena ZPP, je sodišče druge stopnje glede na določbo 337. člena ZPP ne more upoštevati. Tudi v primeru, ko bi bila takšna trditev upoštevna, pa velja pojasniti, da nesklepčnost zahtevka ne bi bila odpravljena. Škodo, ki jo lahko zahteva tisti pogodbenik, ki je bil k sklenitvi pogodbe zapeljan s prevaro, predstavlja namreč bodisi pozitivni bodisi negativni pogodbeni interes ali eventualna škoda. V obravnavanem primeru pa (v pritožbi!) zatrjevane škode ni mogoče opredeliti kot nobeno izmed navedenih škod. Glede na siceršnje neprerekane ugotovitve sodišča prve stopnje (kakor povzete v točki 8 izpodbijane sodbe) ter glede na neprerekane trditve tožnika, da je odstopil od pogodbe, ima namreč tožnik v razmerju do sopogodbenika kondikcijski zahtevek za vrnitev plačane kupnine oziroma tistega, kar je na podlago razvezane pogodbe dal. V tem delu zato ni mogoče zaključiti, da je tožnik oškodovan. Svojih trditev tudi ni konkretiziral tako, da bi navajal okoliščine, zaradi katerih naveden zahtevek ni uresničljiv. Takšne okoliščine pa tudi ne predstavlja tekom postopka zatrjevano dejstvo, da je bilo vozilo, ki ga je tožnik dal tretjemu tožencu v dogovoru z drugim tožbencem namesto kupnine, uničeno. V skladu s 111. členom OZ je namreč vsaka stranka razdrte pogodbe upravičena do vrnitve tistega, kar je dala. Gre za konkretizacijo določb o neupravičeni pridobitvi, v skladu s katerimi je stranka dolžna vrniti prejeto, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Tudi uničenje predmeta, ki ga je tožnik izročil po kupoprodajni pogodbi, tako ne utemeljuje zaključka, da je tožnik (že) oškodovan. Tožnik pa zatrjevane škode ni substanciral niti s trditvami, da se je opravičeno zanašal na pridobitev lastninske pravice na spornem avtomobilu, zaradi česar mu je nastala škoda zaradi zaupanja.

10. Na nesklepčnost trditvene podlage tožnika ne vpliva niti zatrjevano dejstvo, da je tožnikov sopogodbenik, tj. družba T., d.o.o., svojo terjatev do drugega toženca odstopila tožniku. Tudi za družbo T., d.o.o., namreč tožnik ni zatrdil nastanka pravno priznane škode, saj je njen nastanek utemeljeval zgolj s trditvami o razdrtju komisijske pogodbe, sklenjene med drugim tožencem in družbo T., d.o.o, ter razdrtjem kupoprodajne pogodbe, sklenjene med tožnikom in družbo T., d.o.o.. Posledica razdrtja pogodb je – kot že pojasnjeno – aktiviranje kondikcijskih zahtevkov zaradi odpadle pravne podlage, kar pomeni, da lahko vsak sopogodbenik, torej tudi tožnik in družba T., d.o.o., terja nazaj tisto, kar je na podlagi razdrtih pogodb izpolnil. Tožnik pa ni konkretizirano zatrdil, kakšna škoda naj bi njemu ali družbi T., d.o.o., nastala zaradi razdrtja pogodb.

11. Nenazadnje velja opozoriti na nepravilnost tožnikovih zaključkov, da zaradi prevare druga, tretjega in četrtega toženca ni pridobil lastninske pravice na avtodomu. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik avtodom kupil preko komisijske prodaje, da je bil dobroveren, ter da je bilo vozilo zaseženo po določbah Zakona o kazenskem postopku (ZKP), namreč naveden zaključek ni materialnopravno pravilen, saj tožnika kot kupca ščiti pravilo iz 64. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ)(4), v skladu s katerim ne more biti oškodovan tisti, ki je z odplačnim pravnim poslom v dobri veri kupil premičnino na javni dražbi, ali če prenosnik daje v okviru svoje dejavnosti takšne premičnine v promet ali če je prenosnik pridobil premičnino v posest po volji lastnika.

12. Glede na takšno nesklepčnost zahtevka zaradi neopredeljenega elementa škode tudi na podlagi 49. člena OZ, je torej opredeljevanje do pritožbenih očitkov o nepravilno ugotovljeni pomanjkljivi trditveni podlagi tožnika glede protipravnosti ravnanja tretjega in četrtega toženca, nepotrebna. Za obstoj civilnega delikta mora namreč oškodovanec zatrditi vse štiri elemente kumulativno.

13. Četudi torej sodišče prve stopnje ni preverilo utemeljenosti zahtevka tudi glede na določbo 49. člena OZ, je navedeno pomanjkljivost sodbe na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 347. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP odpravilo sodišče druge stopnje samo. Ker drugih pomanjkljivosti, na katere opozarja pritožba, sodišče druge stopnje ni ugotovilo, niti ni ugotovilo drugih pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (šesta alineja 358. člena ZPP).

14. Glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, mora stroške, ki so mu nastali v pritožbenem postopku kriti sam (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

(1)Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2)Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..

(3)Tako navaja M. Dolenc v delu Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 358, ki se pri tem sklicuje na delo S. Cigoj, Komentar zakona o obligacijskih razmerjih, ČZ Uradni list RS, Ljubljana, 1984-1985, str. 61. (4)Ur. l. RS, št. 87/2002 in nasl..