Jedro

Ob presoji dobrovernosti posesti po ODZ in ZTLR je sodna praksa vse do leta 2002 upoštevala, da je dobroveren ali pošten posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last. Dobrovernosti ni, če posestnik ve ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu.

Ob upoštevanju materialnopravnih izhodišč sta bila tožnica in pred njo njen pokojni mož dobroverna posestnika sporne nepremičnine, saj sta jo uživala v prepričanju, da je njuna, kljub dejstvu, da sta oba vedela, da stanje v zemljiški knjigi ni urejeno.

Sodni odločbi res ne bo priložen elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki bi ga med sodnim postopkom izdelal sodni izvedenec geodetske stroke, saj glede na postavljeni tožbeni zahtevek in razpoložljive podatke, s katerimi Geodetska pisarna Trebnje razpolaga, pridobljeni pa so bili v predpisanem upravnem postopku, to ni bilo potrebno. Z vsemi podatki, ki jih mora vsebovati elaborat, Geodetska pisarna Trebnje že razpolaga, saj je bil postopek parcelacije v letu 1993 izveden v upravnem postopku po tedaj veljavnem Zakonu o zemljiškem katastru in ob upoštevanju Navodila za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnica B. J. lastnica nepremičnine parc. št. 823/6 sadovnjak v izmeri 258 m2 s tam zgrajeno garažo, vzpostavljene z odločbo Geodetske uprave Trebnje, št. 5-186/92 z dne 12.8.1993 v zvezi z delilnim načrtom z dne 19.2.1993, oboje v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Trebnjem označeno z Dn. št. 1026/93 in po odločbi Območne geodetske uprave Novo mesto, Geodetske pisarne Trebnje št. 02112-492/2006-3 z dne 1.2.2007 izdane na zahtevo toženke, združene s parc. št. 823/1 v parc. št. 823/7 v katastrski občini ..., vpisane v vl. št. 616, zato je toženka dolžna pri Območni geodetski upravi Novo mesto, Geodetski pisarni Trebnje v celoti na svoje stroške naročiti in izposlovati izdajo odločbe, s katero bo ponovno vzpostavljena samostojna parcelna številka 823/6. V kolikor toženka te obveznosti ne izpolni v roku 15 dni, sme v celoti na toženkine stroške sprožiti in izposlovati izdajo zahtevane odločbe tožnica. Glede stroškov postopka je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 1.995,31 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje toženka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi pojasnjuje, da je tožbeni zahtevek nepravilen, saj tožnica s tožbo uveljavlja originarno pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini. Pridobitev lastninske pravice na uveljavljani način ni odvisna od toženkine volje, zato je dajatveni zahtevek nepotreben. Tožnica je namreč pridobila lastninsko pravico že pred vpisom v zemljiško knjigo, zato bi lahko predlagala vknjižbo na podlagi sodbe. Podlage za dajatveni zahtevek torej ni, zato bi ga bilo potrebno zavrniti. Ugotovitveni zahtevek pa je po mnenju pritožnice nedoločen in neizvršljiv, saj ne vsebuje podatkov, ki bi omogočali vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Sodba namreč ne vsebuje elaborata katastrske odmere, katerega bi moral v teku tega postopka izdelati sodni izvedenec geodetske stroke. Takšnega predloga tožnica niti ni podala, sedaj pa je prekludirana tudi v primeru, če bi sodišče sodbo razveljavilo, zato je potrebno tudi ugotovitveni del tožbenega zahtevka zavrniti, ker je nedoločen in neizvršljiv. Po mnenju pritožnice so napačne tudi ugotovitve o dobrovernosti tožnice, saj je dejansko stanje v zvezi s tem sodišče zmotno ugotovilo. Tožnica sama in tudi priče so povedale, da je bila seznanjena, da mož ni bil zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine. Glede na to pa niso izpolnjene predpostavke za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, saj tožnica ni bila posestnica v smislu določbe 43. čl. Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Nepravilen je tudi zaključek prvostopnega sodišča o nedobrovernosti toženke v smislu določbe 44/2 SPZ. Toženka je bila namreč na podlagi izročilne pogodbe dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino le za garažo in zemljišče, na katerem garaža stoji. Obligacijski zahtevek iz te pogodbe je zastaral, kakršnihkoli drugih obveznosti pa toženka ni prevzela. Toženka zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožnica na vročeno pritožbo toženke ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je zatrjevala, da je oče njenega pokojnega moža M. B. v letu 1970 podaril svojemu sinu del svojega zemljišča, na katerem si je tožničin mož zgradil garažo. Objekt in zemljišče okoli njega je uporabljal vse do smrti v letu 1995. Tožnica je edina dedinja njegovega premoženja, zato je po moževi smrti prevzela posest spornega zemljišča in objekta. V letu 2005 si je toženka začela lastiti zemljišče in ni pristala na mirno rešitev spora. Tožnica meni, da je pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini na podlagi priposestvovanja.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku odločilo, da je tožnica postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi priposestvovanja, saj ga je skupaj s svojim lastninskim prednikom uživala 35 let v prepričanju, da je ta nepremičnina njihova. Takšna presoja je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna, saj pomisleki toženke iz pritožbe o tem, da dobrovernost ni izkazana glede na to, da je bila tožnica seznanjena z dejstvom, da lastninska pravica v njeno korist oziroma v korist njenega moža, ni bila vpisa v zemljiško knjigo, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbe SPZ o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem, kar po presoji pritožbenega sodišča ni pravilno kljub dejstvu, da je ta zakon začel veljati 1.1.2003 in se je postopek začel po njegovi uveljavitvi. Glede na zatrjevanje tožnice in dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča o tem, kdaj je začela teči priposestvovalna doba, pravno podlago predstavljajo določbe Občega državljanjskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) o priposestvovanju, saj je 20 letna priposestvovalna doba iztekla že zdavnaj pred uveljavitvijo SPZ, kar pa glede na določbo 1. odst. 266. čl. SPZ pomeni, da je potrebno v primerih, kot je obravnavani, ugotoviti, ali je bila pridobljena lastninska pravica pred uveljavitvijo SPZ po do tedaj veljavnih predpisih in v primeru pozitivne odločitve ostane takšna lastninska pravica v veljavi z vsebino, kot jo določa SPZ. Določbe 43. čl. SPZ namreč ni mogoče uporabiti kot pravne podlage za ugotovitev, ali je tožnica pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem ob upoštevanju trditev, da je dobroverna posest obstajala od leta 1970 dalje.

ZTLR, podobno pa tudi ODZ, pri čemer je bila 30-letna priposestvovalna doba iz ODZ skrajšana na 20 let že po načelnem mnenju razširjene seje ZVS št. 30/86 dne 4.4.1960 (Poročilo VS SL št. 1/1960, stran 9-12), je glede pridobitve lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem v 2. in 4. odstavku 28. čl. določal, da dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 10-tih let, le dobroverni posestnik pa po preteku 20 let. Posest je zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (1. odst. 72. čl. ZTLR). Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (2. odst. 72. čl. ZTLR). SPZ je takšno razlikovanje odpravil, saj pozna le lastniško posest, lastniški posestnik pa je tisti, kdor ima stvar v posesti kot da je njegova (1. odst. 27. čl. SPZ). Tudi presoja dobrevernosti posestnika je nekoliko drugačna, saj 28. čl. SPZ določa, da posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. Po SPZ je zakonita dobroverna posest izkazana le v primeru, če bi tožnica utemeljeno verjela, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice s pravnim poslom (veljaven pravni naslov, razpolagalni pravni posel – zemljiškoknjižno dovolilo, pridobitni način – vknjižba v zemljiško knjigo ter razpolagalna sposobnost prenosnika). Po določbah ODZ in ZTLR pa se je za zakonito in dobroverno posest štela posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem poslu in ki ni bila pridobljena na nepristen način. Enako velja glede presoje dobrovernosti. Po SPZ je dobrovernost podana le tedaj, kadar posestnik misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice, saj je le tedaj v opravičljivi zmoti glede svoje lastninske pravice. Ob presoji dobrovernosti posesti po ODZ in ZTLR pa je sodna praksa vse do leta 2002 upoštevala, da je dobroveren ali pošten posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last. Dobrovernosti ni, če posestnik ve ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu (prim. N. Tratnik, SPZ s Komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 263 – 265 in dr. Alojzij Finžgar, Stvarno pravo, 1972, stran 112).

Ob upoštevanju navedenih materialnopravnih izhodišč pa ne more biti dvoma, da sta bila tožnica in pred njo njen pokojni mož dobroverna posestnika sporne nepremičnine, saj sta jo uživala v prepričanju, da je njuna, kljub dejstvu, da sta oba vedela, da stanje v zemljiški knjigi ni urejeno.

Pritožbeno sodišče pa nima pomislekov niti glede presoje o toženkini slabi veri. Iz izročilne pogodbe z dne 13.7.1988, sklenjene med toženko in njenim očetom, sicer res izhaja, da je bila toženka dolžna svojemu bratu izstaviti listino za vpis lastninske pravice le na garaži in zemljišču, na katerem garaža stoji, vendar pa je bila v upravnem postopku parcelacija toženkine parcele št. 823/1, ki ga je v letu 1993 vodila Geodetska uprava Trebnje, z njenim soglasjem odmerjena nova parcela št. 823/6 v izmeri 258 m2 metrov, ki je pripadala M. B. V takšnem obsegu sta M. B. in po njegovi smrti tožnica nepremičnino imela v posesti vse do leta 2005, kar izhaja celo iz izpovedi toženke same. Tudi okoliščina, da je terjatev iz točke V izročilne pogodbe po izstavitvi ustrezne listine za vknjižbo lastninske pravice v korist M. B. zastarala, na odločitev v tem postopku nima vpliva, saj tožnica ne uveljavlja zahtevka na tej podlagi.

Tožnica uveljavlja pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini s priposestvovanjem, kar predstavlja originarno pridobitev lastninske pravice, zato vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo v tem primeru ni konstitutivne, pač pa le deklaratorne narave, kar pravilno ugotavlja tudi toženka v pritožbi. V takšnih primerih zato dajatveni zahtevek po izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila ni potreben, saj stranka lahko predlaga vknjižbo lastninske pravice le na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj pravice, katere vknjižba se predlaga, kar izhaja iz določbe 3. točke 1. odst. 40. čl. Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Tožnica takšnega dajatvenega zahtevka tudi ne uveljavlja, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Tožnica z dajatvenim zahtevkom od toženke uveljavlja vzpostavitev katastrskega in zemljiškoknjižnega stanja, kakršno je glede sporne nepremičnine že obstajalo v letu 1993 po odločbi Geodetske uprave Trebnje št. 5-186/92 z dne 12.8.1993 in je bilo po naročilu toženke, katerega je podala že po nastanku obravnavanega spora, spremenjeno z odločbo Območne geodetske uprave Novo mesto, Geodetske pisarne Trebnje, št. 02112-492/2006-3 z dne 1.2.2007, po kateri je bila do tedaj obstoječa parcela št. 823/6 združena s parcelo št. 823/1 in je nastala nova parcelna številka 823/7. S to združitvijo je bilo po volji toženke v podatkih katastra vzpostavljeno stanje pred parcelacijo, opravljeno v letu 1993, saj je bilo v zemljiški knjigi lastninsko stanje pri obeh parcelah še vedno enako. Evidentiranje sprememb v zemljiški knjigi na podlagi sodnega postopka ureja 8. čl. Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN). Po navedenem zakonskem določilu je evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru na podlagi pravnomočne sodne odločbe ali sodne poravnave dolžno predlagati sodišče, ki je na prvi stopnji odločalo o zadevi ali katerakoli od strank. Pravnomočni sodni odločbi ali sodni poravnavi mora biti priložen elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru ali katastru stavb, ki ga med sodnim postopkom izdela sodni izvedenec geodetske stroke. V elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru na podlagi pravnomočne sodne odločbe ali sodne poravnave mora biti prikazano obstoječe stanje in predlog sprememb, ki se evidentirajo.

V konkretnem primeru sodni odločbi res ne bo priložen elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki bi ga med sodnim postopkom izdelal sodni izvedenec geodetske stroke, saj glede na postavljeni tožbeni zahtevek in razpoložljive podatke, s katerimi Geodetska pisarna Trebnje razpolaga, pridobljeni pa so bili v predpisanem upravnem postopku, po presoji pritožbenega sodišča to ni bilo potrebno. Z vsemi podatki, ki jih mora vsebovati elaborat, namreč Geodetska pisarna Trebnje že razpolaga, saj je bil postopek parcelacije v letu 1993 izveden v upravnem postopku po tedaj veljavnem Zakonu o zemljiškem katastru in ob upoštevanju Navodila za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel. Ob upoštevanju navedenega pa je očitek toženke, da je sodba nedoločna in neizvršljiva, neutemeljen. V primeru kot je obravnavani bi bila zahteva po izdelavi elaborata v sodnem postopku nepotrebno zapravljanje sredstev pravdnih strank, kar je v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka iz 11. čl. ZPP. Po določbi 2. odst. 8. čl. ZEN mora namreč elaborat vsebovati podatke o obstoječem stanju in predlog sprememb, ki se evidentirajo. Navedeni podatki že obstajajo v citiranih upravnih spisih iz let 2007 in 1993, zato Geodetska pisarna Trebnje z njimi razpolaga.

Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravno podlago predstavljajo določbe zakonov, citiranih v tej odločbi, očitka o kršitvah določb pravdnega postopka pa pritožnica niti ni konkretizirala. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ni našlo kršitev absolutne narave, na katere mora paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odst. 350. čl. ZPP. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnice po povrnitvi pritožbenih stroškov. V skladu z določbo 1. odst. 154. čl. ZPP te stroške nosi sama, saj s pritožbo ni uspela.