Jedro

Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, če je glede posameznih očitkov iz zasebne tožbe uporabilo različne oprostilne razloge (utemeljenost verjeti, nedokazanost, izjave pri opravljanju uradne dolžnosti brez namena zaničevanja).

Izrek

Pritožba zasebne tožilke M. N. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.Zasebna tožilka M. N. je dolžna plačati kot strošek pritožbenega postopka povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi oproščen obtožbe zasebne tožilke zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po I., II. in III. odstavku 171. člena Kazenskega zakonika. Zasebni tožilki so bili naloženi v povračilo potrebni izdatki obdolženega, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika ter naloženo plačilo povprečnine v znesku 100.000,00 SIT.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila zasebna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Obdolženi je odgovoril na pritožbo po zagovorniku in je predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Izpodbijana sodba ima jasne razloge glede vsakega posameznega očitka iz zasebne tožbe. Pritožbene trditve, da je izpodbijana sodba celo protispisna, da je obrazložitev sama s seboj v nasprotju, pa tudi v nasprotju z izrekom, tako ne držijo. Iz izpodbijane sodbe tudi ni mogoče razbrati, da je sodišče prve stopnje sprejelo o obtožbi dve različni vsebinski odločitvi. Iz prostoreka in iz razlogov povzema sodišče druge stopnje, da obdolženi očitanega kaznivega dejanja ni storil, saj obtožba ni bila dokazana. V pritožbi navedeni dejanski sklepi, povzeti iz razlogov izpodbijane sodbe, tako sploh niso kontradiktorni, pač pa le posledica pravilne dokazne ocene. Zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje glede različnih očitkov iz zasebne tožbe uporabilo različne oprostilne razloge, pa izpodbijana sodba ne more biti formalno napačna. Sicer je sodišče prve stopnje izrecno obrazložilo, zakaj je verjelo obdolženemu glede neizrečenih žaljivih besed, ko sicer ni bilo dolžno obrazlagati, zakaj novinarjem ni verjelo. Vendar je tudi v tem delu zavzelo in obrazložilo jasno stališče, ko je izrecno opozorilo na razliko v poročanju s tiskovne konference, na kateri naj bi obdolženi po očitku iz zasebne tožbe storil to kaznivo dejanje. Ko je ocenilo posamezne dokaze, je enako storilo tudi z izpovedbo zasebne tožilke. Kritika sodišča prve stopnje zaradi dokazno neocenjenega poročila preiskovalne sodnice z dne 15. 11. 1996 ni sprejemljiva, saj je bilo pod obtožbo dogajanje na tiskovni konferenci z dne 18. 11. 1996. Glede na obrazloženo meni sodišče druge stopnje, da prvo uveljavljani pritožbeni razlog ni podan. V nasprotju s pritožnico meni sodišče druge stopnje, da v dejanskem stanju ni prav nič oporečnega. Njeno stališče glede namena tiskovne konference in glede vzroka zanjo nima opore v izvedenih dokazih. Dokazni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da obdolženi na tej konferenci ni izrekel nobene vrednostne ocene o zasebni tožilki, zlasti ne o njeni strokovnosti, se pridružuje tudi sodišče druge stopnje. Utemeljenost razloga verjeti v opis poteka aretacije M.P. dne 15. 11. 1996 je potrjena tudi z izpovedbo zasebne tožilke, da je pri tem vpila in da sta ji kriminalista R. K. in M. Š. zagrozila z odstranitvijo. Razen tega v tem opisu, ki je med drugim tudi očitek žaljive obdolžitve, ni prav nič neresničnega ali žaljivega. Čeprav se je sodišče prve stopnje določno opredelilo o zakonitosti postopanja obeh kriminalistov, kar je med strankama tega kazenskega postopka še danes sporno, ni nobenega dvoma, da je o tem dogodku obvestila slovensko javnost najprej samo zasebna tožilka. Sam opis poteka aretacije v izpovedbah že imenovanih kriminalistov je resnično različen, vsaj glede obnašanja zasebne tožilke, kar pa za odločitev o obtožbi sploh ni pomembno. Tudi sodišče druge stopnje ni ugotovilo podcenjevalnega namena obdolženega glede osebnosti in strokovnosti zasebne tožilke na tej tiskovni konferenci. Njena subjektivna prizadetost je tako samo subjektivna, ker nima opore v objektivno razžalitvenih dejstvih. Teh namreč ni bilo in jih zato sodišče prve stopnje ni ugotovilo, čeprav je preizkušalo obtožbo v vseh mogočih smereh. Predvsem novinarji niso poročalo o tiskovni konferenci, da je obdolženi na njej naklepno blatil strokovnost, čast in dobro ime zasebne tožilke. Kaj takega ni navedeno v nobenem časopisnem članku. Gre tako zopet za subjektivni občutek zasebne tožilke. Enako velja glede njenega pritožbenega zatrjevanja, da je bila izjava o njeni nestrokovnosti in o njenem obnašanju žaljiva. Zato tudi na podlagi pritožbenih očitkov glede dejanskega stanja ni mogoče ugotoviti, da bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje.

Pritožnica ni obrazložila, v čem naj bi sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon. Sodišče druge stopnje se je zato tudi glede teh kršitev omejilo na obseg uradnega preizkusa, pa jih ni ugotovilo. Zaradi neuspeha s pritožbo je dolžna zasebna tožilka plačati tako imenovano pritožbeno povprečnino. Znesek je odmerjen z upoštevanjem zapletenosti zadeve, trajanja pritožbenega postopka in premoženjskih razmer zasebne tožilke.