Jedro

Z institutom razveljavitve klavzule pravnomočnosti je mogoče odpraviti napake pri vročanju sodne odločbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožene stranke za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti na nalogu za sodno izpraznitev poslovnih prostorov I R 291/2014 z dne 7. 7. 2014. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 320,62 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožena stranka. Izpodbija ga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.(1) Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Za odločitev o utemeljenosti zahtevka za razveljavitev klavzule pravnomočnosti je odločilna ugotovitev, kako se dejansko vroča pri toženi stranki in vse okoliščine konkretne vročitve. Sodišče o dejanskem vročanju ni zaslišalo priče B. K. in strank. Zaslišanje poštarja B. B. je napačno ocenilo, do izpovedb prič M. B. in A. B se ni opredelilo. Dejansko stanje o običajnem načinu vročanja (osebno vročanje predstavnikom tožene stranke v klubski hišici) je nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Podane so procesne kršitve 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP ter absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po obravnavi je tožena stranka iz članka v časopisu Dnevnik z dne 4. 11. 2015 ugotovila, da je utegnila biti vročitev sporne pošiljke tajnici, ki jo je kot možno omenjal poštar B. B., nepravilna zaradi navzkrižja interesov. Iz članka izhaja, da je tajnica zaposlena pri tožeči stranki, ki ima interes, da pošta ni vročena toženi stranki. Sodišče bi moralo v ponovljenem postopku raziskati tudi to okoliščino, ki dosedaj ni bila znana. Temelj spora v tej zadevi je ravno problematika, o kateri govori časopisni članek, ki ga prilaga (dvojno plačilo najemnine tožeči stranki). To bo tožena stranka uveljavljala v ugovornem postopku.

3. Tožeči stranki je bila pritožba vročena v vednost (vročilnica na red. št. 35 spisa). Med pritožbenim postopkom je tožeča stranka pri višjem sodišču zahtevala, naj se ji pritožba vroči s pravnim poukom, da lahko na pritožbo odgovori. Ker ZPP za tovrstne sklepe ne predvideva odgovora na pritožbo (prvi odstavek 366. člena ZPP), pritožba pa je bila tožeči stranki pravilno vročena v vednost, ji pritožbeno sodišče pritožbe ponovno ni vročalo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je podala predlog za obnovo postopka, že končanega s pravnomočnim nalogom za izpraznitev poslovnih prostorov, in sicer na podlagi 2. točke prvega odstavka 394. člena ZPP, češ da ji je bil nalog nepravilno vročen (namesto z neposredno – osebno vročitvijo delavki tožene stranke v klubski hišici toženke - z nadomestno vročitvijo, ki tudi ni bila izvršena). Upoštevaje ustaljeno stališče sodne prakse(2) je sodišče vsebinsko obravnavalo vlogo kot predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti, česar pritožnik ne graja. Institut razveljavitve potrdila o izvršljivosti, kot je določen v 42. členu ZIZ(3), se skladno s sodno prakso nanaša in uporablja tudi za potrdilo o pravnomočnosti. Z njim je mogoče odpraviti napake pri vročanju sodne odločbe. Neutemeljeno potrdilo o izvršljivosti oziroma pravnomočnosti sodišče s sklepom razveljavi bodisi po uradni dolžnosti bodisi na predlog stranke (drugi odstavek 42. člena ZIZ). Stranka mora pri tem dokazati, da ji je bila sodna odločba nepravilno vročena.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje, pojasnjeni v jasnih, popolnih in pravilnih razlogih, da toženi stranki to ni uspelo in da ji je bila vročitev opravljena skladno z zakonskimi določbami 142. člena ZPP v zvezi s 139. in 133. členom istega zakona, kar je v obravnavani zadevi relevantno materialno pravo.

7. Pritožba ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pravna oseba zasebnega prava, vpisana v register društev, ki ima sedež na naslovu M. 2, da ima svoje prostore v klubski hišici, približno 200 m stran od sedeža (naslova) društva in da ima v stavbi na naslovu M. 2 odprt (neustrezen) hišni predalčnik. Pravnim osebam, ki se vpisujejo v register, se skladno s šestim odstavkom 142. člena ZPP opravi vročitev na naslovu, ki je vpisan v register, in na način iz prvega odstavka 133. člena ZPP: tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni ali poslovnem prostoru ali na sedežu stranke. ZPP natančneje ne ureja, kako se pisanja, ki se morajo vročiti osebno, vročajo pravnim osebam, kadar vročitev osebi, ki je pooblaščena za sprejem ali drugemu delavcu, ni mogoča. Skladno z ustaljeno sodno prakso se tudi za pravne osebe v takih primerih upoštevajo določbe, ki veljajo za fizične osebe – tretji do peti odstavek 142. člena ZPP. Če na naslovu, navedenem v registru, ni mogoče opraviti vročitve z vročitvijo delavcu pravne osebe, se vročitev opravi po pravilih o fikciji vročitve, ki veljajo za fizične osebe. Če gre za vročanje po pošti, se torej pisanje izroči pošti, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja (poslovnega prostora) pa se pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora naslovnik dvigniti. Vročitev šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik dvigne pisanje, ali po izteku postavljenega roka za dvig pisanja. O tem mora biti naslovnik opozorjen v puščenem obvestilu.

8. Z vročilnico na list. št. 21 in 22 spisa se je sodišče prve stopnje zanesljivo prepričalo, da je bila v obravnavanem primeru vročitev toženi stranki opravljena skladno z navedenimi zakonskimi določbami. Da se je običajno pošta vročala zaposlenim delavcem v klubski hišici (če so bili tam), sicer pa v odprt hišni predalčnik kluba na naslovu uprave stavbe M. 2, se je zanesljivo prepričalo z zaslišanjem poštarja B. B. in zaposlene pri toženi stranki – priče M. B. Iz razlogov sklepa izhaja, da je povedala, da se je zagotavljalo (tudi) praznenje predalčnika. Ne drži torej pritožbeni očitek, da je njena izpovedba spregledana oziroma neocenjena. Ravno nasprotno – skupaj z ostalimi dokazi (zaslišanje poštarja B. B,), je bil običajni način vročanja dokazan, dejansko stanje o tem pa pravilno in popolno ugotovljeno. Izvajanje dodatnih dokazov (zaslišanje drugega poštarja B. K. kot priče ter zaslišanja strank) je bilo utemeljeno in obrazloženo zavrnjeno (razlogi na strani 2 sklepa). Sodišče ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano. Ker je zavrnitev dokaza z zaslišanjem drugega poštarja obrazložena s pravilnimi razlogi, sodišče z opustitvijo tega dokaza ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Način običajnega vročanja v obravnavanem primeru niti ni pravno relevanten. Odločilne so ugotovitve o okoliščinah vročitve obravnavane sodne odločbe. Tudi o tem je sodišče sprejelo pravilne dejanske in pravne zaključke. Pravilno se je oprlo na podatke, vpisane na vročilnici. Na tej podlagi je ugotovilo, da je bilo toženi stranki puščeno obvestilo o sodni pošiljki v odprtem predalčniku (tretji in četrti odstavek 142. člena ZPP). Vročilnica je javna listina v smislu prvega odstavka 224. člena ZPP. Dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje: torej tudi ugotovljeno dejstvo, da je bilo obvestilo puščeno v odprtem predalčniku tožene stranke in ne pri tajnici (tožeče stranke), kot v pritožbi nakazuje pritožnik. Sodišče je pravilno ocenilo izpovedbe zaslišanih prič. Ob dejstvu, da se ne M. B. ne zaslišani poštar B. B. okoliščin o vročanju tistega dne nista spominjala, je pravilna ocena in ugotovitev sodišča, da toženi stranki, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme, da izpodbije podatke, vpisane v vročilnici, to ni uspelo. Domneva o pravilni vročitvi, ki jo izkazuje vročilnica, je ostala neizpodbita. To pa pomeni, da je bila vročitev opravljena pravilno in skladno z zakonskimi določbami in razlogov za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti tudi po presoji pritožbenega sodišča ni.

10. Sprejetih ugotovitev o pravilnosti vročitve tožena stranka ne more omajati niti z novimi navedbami v pritožbi (da je bilo obvestilo puščeno pri tajnici tožeče stranke), za katere trdi, da so upravičene, ker zanje prej ni vedela. Ugotovljena je vročitev obvestila o sodni pošiljki v hišni predalčnik. S pravilnimi razlogi je pojasnjeno, zakaj sodišče ni sledilo nezanesljivi izpovedbi poštarja, da je obvestilo mogoče pustil pri tajnici (razlogi na strani 4 sklepa). Ob takih ugotovitvah ni pomembno, kdaj naj bi tožena stranka izvedla, da je tajnica Š. zaposlena pri tožeči stranki. Glede na procesno gradivo pa ji niti ni mogoče verjeti, da je to izvedela šele po postopku na prvi stopnji. V njem je namreč sama navajala, da je v določenem času vso pošto prejemala tajnica Š. (navedbe v ugovoru na red. št. 11 spisa). Na nove pritožbene navedbe, ki niso opravičene, zato ni treba odgovarjati, ker so neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Ker ni zagrešilo uveljavljanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 265. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. a člena ZPP).

12. Tožena stranka ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Primerjaj odločbe VS RS III Ips 101/2006 z dne 28. 8. 2007, VIII Ips 136/2008 z dne 25. 1. 2010 in II Ips 309/2010 z dne 21. 10. 2010. Op. št. (3): Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. list RS, št. 51/1998 s spremembami.