Jedro

Za odločitev o deljeni odgovornosti pravdnih strank sta bistveni ugotovitvi, da tožnik ni pogledal oziroma spoštoval opozorila na stroju, da je v njem nafta ter in da ni preveril, ali je stroj segret na dovolj visoko temperaturo, ki zagotavlja varno delo. Takšno dejansko stanje nedvomno utemeljuje materialnopravni sklep o deljeni odgovornosti pravdnih strank oziroma prispevku tožeče stranke k nastanku škode v višini 35% (tretji odstavek 177. člena ZOR). Delavcu, ki je imel dolgoletne izkušnje pri delu s spornim strojem, potrebno izobrazbo in opravljen preizkus iz varstva pri delu, je mogoče očitati malomarno ravnanje, s katerim je vplival na nastanek škode. Prav njegovo nespoštovanje pravil delovnega procesa je (so)povzročilo, da je stroj eksplodiral.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 778.496 SIT odškodnine in mu povrniti 550.176 SIT pravdnih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2002 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ocenilo je, da je tožena stranka objektivno odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki, pri čemer znaša prispevek tožeče stranke k nastanku škode 10%. Oškodovancu je za pretrpljene telesne bolečine priznalo 1.350.000 SIT, za strah 400.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.900.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 700.000 SIT denarne odškodnine.

Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo 80.149 SIT in povrnitev pravdnih stroškov v višini 21.600 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2002 do plačila. V ostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Zavzelo je stališče, da je tožeča stranka k nastanku škode prispevala s 35%. Strinjalo se je z ugovorom tožeče stranke o prenizki odškodnini za telesne bolečine in ji iz tega naslova prisodilo 1.483.984 SIT, odškodnino za ostale vtoževane oblike nepremoženjske škode, ki jo je oškodovancu priznalo sodišče prve stopnje, pa je ocenilo kot primerno.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Po njenem mnenju sodba sodišča druge stopnje nima odločilnih razlogov v zvezi s spremenjenim razmerjem deljene odgovornosti pravdnih strank. Nižji sodišči sta prezrli odločilno dejstvo v tem sporu, da je bil tožnik do dneva pričetka dela na rednem letnem dopustu. Ker je bil pred delovno nesrečo več kot 15 dni odsoten, ni bil seznanjen z delovnim procesom oziroma delovno nalogo, ki so jo izvršili delavci nočne izmene. Iz tega razloga je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 - ur. p. b. - ZPP). Naloga delodajalca, ki mu je bilo že v popoldanski oziroma nočni imeni znano, da bo naslednji delovni dan opravljen remont stroja, je bila, da delavcem zagotovi varno delo. Vzročna zveza med tožnikovo opustitvijo in nastalo škodo zato ne obstaja, sodišče prve stopnje pa je napačno uporabilo določbo 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR). Tožeča stranka vztraja pri vtoževani višini denarne odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode. Izpostavlja, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na njene pritožbene trditve glede odmere stroškov in načina obračunavanja stroškov.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija zoper odločbo o stroških postopka ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

O zavrženju: Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Stranke lahko vložijo revizijo le zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o pravdnih stroških mednje ne spada in zato revizija zoper odločbo o pravdnih stroških ni dovoljena (primerjaj s pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Pravna mnenja II/98, stran 4), jo je revizijsko sodišče v delu, s katerim izpodbija stroškovno odločitev, zavrglo (377. v zvezi z drugim odstavkom 374. in prvim odstavkom 384. člena ZPP).

O zavrnitvi: Posebej o podlagi tožbenega zahtevka: Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) v 73. členu določa, da mora podjetje delavcu, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom povrnitvi škodo po splošnih načelih odškodninske odgovornosti.

Odškodninsko odgovornost ureja ZOR kot krivdno ali objektivno odgovornost. V prvem odstavku 154. člena ZOR je določeno, da je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V drugem odstavku 154. člena ZOR pa je določeno, da se za škodo od stvari ali dejavnosti iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Iz drugega odstavka 177. člena ZOR pa izhaja, da je ekskulpacijski razlog za oprostitev odgovornosti tožene stranke oškodovančevo ravnanje, ki je prispeval k nastanku škode. Sodišči prve in druge stopnje sta tožnikov tožbeni zahtevek obravnavali s stališča objektivne odgovornosti zavarovanca tožene stranke in se pri tem pravilno oprli na 173. in 174. člen ZOR.

Ugotovljeno je bilo, da se je v obravnavani zadevi nesreča pripetila, ko je tožnik, ki je že več let delal na istem delovnem mestu, menjaval čistilno mrežico ekstruderja - stroja za izdelavo plastične folije. Sodelavci prejšnje izmene so stroj zaradi predvidenega remonta napolnili z mešanico dinolena in nafte in na običajnem mestu za obvestila za naslednjo izmeno pustili obvestilo, da mora delavec naslednje izmene v stroj nasuti suhi čistilni dinolen. Glavni vzrok za eksplozijo stroja je bila njegova prenizka temperatura, saj se pritisk, ki nastane zaradi gretja, zaradi neogrete plastike ob izhodu plastike ni mogel sprostiti. Dovolj visoka temperatura (160°) se lahko doseže šele v dveh urah po vklopu grelcev. Ker je tožnik z delom pričel ob 6.00, nesreča pa se je zgodila že ob 6.45, se ta ni mogla razviti. Takšno delo s strojem, pri katerem lahko kljub previdnosti in upoštevanju varnostnih pravil pride do nesreče in je možnost nastanka škode "vključena" v njegovo opravljanje, sicer ustreza pravnemu standardu nevarne dejavnosti, vendar pa je tožena stranka zadostila dokaznemu bremenu za razbremenitev odškodninske odgovornosti in dokazala okoliščine v smeri prispevka tožeče stranke. Za odločitev o deljeni odgovornosti pravdnih strank sta bistveni dve, v revizijskim postopku neizpodbojni dejanski ugotovitvi (tretji odstavek 370. člena ZPP), in sicer da tožnik ni pogledal oziroma spoštoval opozorila na stroju, na katerem je pisalo, da je v njem nafta; in da ni preveril, ali je stroj segret na dovolj visoko temperaturo, ki zagotavlja varno delo. Takšno dejansko stanje nedvomno utemeljuje materialnopravni sklep, ki ga je napravilo sodišče druge stopnje, o deljeni odgovornosti pravdnih strank (oziroma prispevku tožeče stranke k nastanku škode v višini 35% (tretji odstavek 177. člena ZOR). Delavcu, ki je imel dolgoletne izkušnje pri delu s spornim strojem, potrebno izobrazbo in opravljen preizkus iz varstva pri delu, je mogoče očitati malomarno ravnanje, s katerim je vplival na nastanek škode. Prav njegovo nespoštovanje pravil delovnega procesa je (so)povzročilo, da je stroj eksplodiral. Zgrešeno je tudi revizijsko stališče, da nižji sodišči, zlasti pritožbeno sodišče, svoje odločitve o podlagi tožbenega zahtevka oziroma deljeni odgovornosti pravdnih strank nista obrazložili (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Očitana kršitev v zvezi s sestavo odločbe je podana le v tistih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti sodba sodišča druge stopnje (niti sodišča prve stopnje) nima. Če revident ne soglaša s pravnim naziranjem nižjih sodišč, njegovo nestrinjanje ne more prerasti v kritiko postopka.

O višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo: Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena ZOR). Sodišči prve in druge stopnje sta z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine (1.483.984 SIT), strah (400.000 SIT), duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (2.900.000 SIT) in duševne bolečine zaradi skaženosti (700.000 SIT) pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožeče stranke (glej razloge sodbe sodišča prve stopnje na 4. do 8. strani in razloge sodbe sodišča druge stopnje na 4. do 6. strani). Ker je tožeča stranka svojo grajo v zvezi z odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zreducirala le na izpostavljanje določenih dejanskih okoliščin (številne opekline po obrazu, poškodovani vid, strah za izid zdravljenja visoke intenzivnosti...), ki sta jih sodišči prve in druge stopnje v zadostni meri upoštevali, podrobnejši odgovor revizijskega sodišča v tej smeri ni potreben.

Revizijsko sodišče je v tem delu tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).