Jedro

Tožnica se je poškodovala na delu pri prvotoženi stranki (delodajalcu), ko je z roko posegla v območje polnilnega stroja skozi majhno odprtino pod zaščitnimi vrati v času delovanja stroja oziroma v času, ko so bila zaščitna vrata zaprta. Pri tem je roko potisnila v predel varilne čeljusti, kar je povzročilo, da ji je varilna čeljust stisnila prste, tako da si je poškodovala tri prste na levi roki. Delavci so morali zastoje na pakirnem stroju zaradi težav s folijo odpravljati sami, in sicer ročno, saj se drugače ni dalo. Prvotožena stranka pa je takšno prakso izvajanja dela dopuščala. Tožnica zastoja ni mogla odpravljati drugače, kot na opisani način ter je kljub poseganju v stroj na mestu, ki je za to predvideno, obstajala možnost oziroma je bilo mogoče seči v stroj pregloboko, kar pomeni, da tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti iz 5. člena ZVZD. Zato je podana krivdna odškodninska odgovornost prvotožene stranke za nastalo nezgodo. Ker je tožnica ravnala tako, kot je bilo pri prvotoženi stranki običajno, znaša njen soprispevek k nastanku škode 30 %.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi: - v prvem in drugem odstavku I. točke izreka glede odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju ter zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v skupni višini 2.100,00 EUR in - v II. točki izreka, v presežku pa se pritožba zavrne in se potrdi sodba v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (glede dosojene odškodnine za duševne bolečine zaradi strahu v višini 280,00 EUR.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta prvo in drugotožena stranka dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati odškodnino v višini 2.046,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za prvotoženo stranko tečejo od 22. 7. 2011 do plačila, za drugotoženo stranko pa od 20. 11. 2009 do plačila (prvi odstavek I. točke izreka), da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še znesek 334,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2011 dalje do plačila (drugi odstavek I. točke izreka), kar pa zahteva tožeča stranka več (solidarno plačilo 6.954,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2009 dalje do plačila ter plačilo zneska 334,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2009 dalje do plačila s strani drugotožene stranke), je sodišče prve stopnje zavrnilo (tretji odstavek I. točke izreka). Odločilo je še, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti stroške postopka v znesku 355,98 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek II. točke izreka). Prvotožena in drugotožena stranka sami krijeta svoje stroške postopka (drugi odstavek II. točke izreka).

2. Zoper sodbo v zavrnilnem delu vlagata pritožbo prvo in drugotožena stranka. Navajata, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da je podana odgovornost prvotožene stranke v višini 70 %, ker naj kot delodajalec ne bi zagotovila vseh potrebnih varnostnih ukrepov, da bi bilo opravljanje dela na stroju, na katerem se je poškodovala tožnica, varno. Meni, da je dokazni postopek pokazal, da za nastali škodni dogodek prvotoženi stranki ni mogoče očitati prav nikakršne odgovornosti za nastanek škodnega dogodka, saj je zanj v celoti odgovorna tožnica in ne zgolj v deležu 30 %, kar je potrdil tudi izvedenec za varstvo pri delu. Navaja, da je tožnica pri delu na polnilnem stroju z roko posegla globoko v delujoč stroj in se poškodovala. Nasprotuje zaključku sodišča, da prvotožena stranka ni zagotovila vseh potrebnih varnostnih ukrepov za varno opravljanje dela na stroju ter da stroja ni zavarovala tako, da bi bil poseg v notranjost nemogoč, to pa tudi konkretneje pojasnjuje. Pove, da je priča A.A. pojasnila, kako poteka delo na predmetnem stroju in da za pravilen način dela ni potrebno nikakršno poseganje v področje delovanja stroja. V zvezi z začetkom funkcije izdelave vrečk je po besedah toženih strank treba košček folije v dolžini 5 do 7 cm prijeti z roko, pod zaščitnimi vrati in pod varilno čeljustjo. Meni, da v kolikor bi tožnica upoštevala pravilen način dela, z roko ne bi posegla med varilne čeljusti oziroma globoko v delujoči del stroja. Meni, da če je tožnica ocenila, da je treba poseči do varilnih čeljusti oziroma v območje delovanja stroja, potem bi morala stroj ustaviti oziroma izklopiti, odpraviti napako (potegniti folijo, ki se je nakopičila) in ponovno zagnati stroj. Sklicuje se na mnenje izvedenca. Pove, da dejstvo, da se je folija zatikala in da so delavci morali folijo vleči navzdol, ne pomeni, da je bil stroj v okvari in da ni deloval pravilno. Navaja, da je bila tožnica pri prvotoženi stranki zaposlena 22 let na delovnem mestu delavka v proizvodnji ter da je dokazni postopek pokazal, da je bila poučena o pravilnem in varnem delu na polnilnem stroju, da je vedela, kako se pravilno dela in kakšnim tveganjem je izpostavljena v primeru posega v delujoč stroj. Pove, da je na predmetnem stroju delala že 13 mesecev pred obravnavanjem škodnim dogodkov ter je imela opravljen izpit iz varstva pri delu. Ponavlja, da so nadrejeni stalno opozarjali delavce, da naj z roko ne posegajo v stroj, enako jih učijo tudi v okviru usposabljanju iz varstva pri delu. Graja zaključek sodišča prve stopnje, da so nadrejeni dopuščali prakso odpravljanja napak na način, da so delavci zastoje na stroju zaradi nakopičene folije odpravljali sami ročno, skladno z izvedenskim mnenjem bi v takem primeru tožnica morala ustaviti stroj, odpreti vrata in potegniti vrečko, kar je tudi vedela. Zanika, da bi bili opozorilni napisi, ki v času škodnega dogodka še niso bili nalepljeni na stroju, v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Meni, da je tožnica zavestno in hoteno kršila jasna in nedvoumna navodila za varno delo na stroju. S sklicevanjem na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2034/2012 z dne 9. 1. 2013 zagovarja stališče, da mora vsak delavec imeti določeno samostojnost, sicer bi za vsako delovno mesto potrebovali najprej neposrednega delavca, ob njem pa še nekoga, ki bi stal za njim, mu dajal navodila, preverjal, ali se jih drži. Ponavlja, da samovoljen poseg v delujoč stroj, ob védenju, da je to prepovedano in stalnih opozorilih nadrejenih, da se tega ne sme, pomeni eno od najhujših kršitev delovnih obveznosti, ki v celoti izključujejo kakršnokoli odgovornost delodajalca za nastali škodni dogodek. V nadaljevanju pritožbe ugovarja tudi višini prisojene odškodnine za nematerialno škodo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, saj sodišče za ugotavljanje obsega in višine nematerialne škode ni postavilo izvedenca medicinske stroke. Trdi, da sodišče sámo medicinskega znanja nima, kakršnokoli trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki bi bilo posledica konkretnega škodnega dogodka, pa iz zdravstvene dokumentacije ne izhaja. V zvezi s tem zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka s stroškovno posledico. Priglaša stroške postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki pa nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje odločalo o plačilu odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi poškodbe na delu, ki se je zgodila 25. 5. 2009 pri prvotoženi stranki. Ugotovilo je, da je tožnica z roko posegla v območje polnilnega stroja skozi majhno odprtino pod zaščitnimi vrati v času delovanja stroja, oziroma v času, ko so bila zaščitna vrata zaprta, pri tem je roko potisnila v predel varilne čeljusti, kar je povzročilo, da ji je varilna čeljust stisnila prste, tako da si je poškodovala tri prste na levi roki.

7. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR), ki je veljal v času nesreče pri delu, v prvem odstavku 184. člena določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora delodajalec povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Pravna podlaga za odločanje je torej Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/02 in nasl. – OZ), ki v zvezi s krivdno odgovornostjo določa, da kdor povzroči drugemu škodo jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Načelo obrnjenega dokaznega bremena pomeni, da mora povzročitelj škode, če želi izključiti svojo odgovornost, dokazati, da je poskrbel za potrebno varnost in nadzorstvo, ali pa, da je oškodovanec tudi sam prispeval k nastanku škode oziroma povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer. V takem primeru ima oškodovanec pravico le do sorazmerno zmanjšane odškodnine (171. člen OZ).

8. Odločitev sodišča prve stopnje, da je prvotožena stranka kot delodajalec krivdno odgovorna za nastalo škoda, je pravilna. Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da so delavci zastoje na pakirnem stroju zaradi težav s folijo morali odpravljati sami, in sicer ročno, saj se drugače ni dalo, prvotožena stranka pa je takšno prakso izvajanja dela dopuščala. Glede pritožbene navedbe, da za pravilno delo na predmetnem stroju ni bilo potrebno poseganje v področje delovanja stroja, kar naj bi potrdila sodni izvedenec in priča A.A., pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodni izvedenec za varstvo pri delu v svojem izvedenskem mnenju res navedel, da bi zastoj morala tožnica odpravljati tako, da bi s stikalom na komandni plošči ustavila delovanje stroja, ali bi odprla vrata na čelni strani ohišja stroja in bi se stroj ustavil, nato bi napeljala PVC folijo skozi varilne čeljusti, jo potegnila z roko pod varilnimi čeljustmi in jo napeljala skozi odprtino v dno ohišja stroja tam, kjer se nahajal valjčni transporter, nakar bi zaprla vrata in ponovno zagnala stroj. Vendar pa je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedi tožnice, da so imele pri zagonu stroja ona in sodelavke pred njo težave z odmotavanjem folije, saj se je folija potegnila gor na čeljust in se je nagubala na prečnem valju, zato je med delovanjem stroja posegla po vrečki in jo potegnila dol. Povedala je, da so nadrejeni sicer vedeli za tak način dela in opozarjali, naj z roko delavci ne posegajo v stroj, vendar se drugače ni dalo. Njeno izpoved, da drugače ni bilo mogoče začeti s polnjenjem vrečk, je potrdil B.B., ki je bil v času nesreče pri delu zaposlen pri prvotoženi stranki na delovnem mestu vzdrževalca. Ta je izpovedal, da se je folija vedno kopičila na spodnjem delu varilnih čeljusti, saj ta folija ni bila najbolj primerna za ta stroj ter da bi tožnica folijo drugače kot z roko zelo težko odmotala. Povedal je, da tudi če bi stroj ustavili in ga potem ponovno zagnali, bi prav tako prišlo do tega, da bi se folija nakopičila. Povedal je, da takšen način dela ni pravi, vendar se drugače ni dalo. Tudi iz izpovedi C.C. izhaja, da je bilo ob vklopu stroja treba vleči vrečko, pa tudi iz izpovedi A.A. izhaja, da je bilo pri izdelavi vrečke treba prijeti spodnji del vrečke in rahlo vleči navzdol, kar naj bi bilo po njeni izpovedi sicer zunaj nevarnega območja stroja. Povedala je še, da ko je svaljek že narejen, je vrečko lahko potegniti, ko pa prične s funkcijo, je treba košček folije v dolžini 5 do 7 cm prijeti z roko in predvideva, da je takrat tožnica posegla z roko previsoko in je prišlo do poškodbe prstov.

9. Višje sodišče sledi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica zastoja na stroju ni mogla odpravljati tako, kot ga je predlagal izvedenec, ki je pregledoval stroj v nedelujočem stanju in si zato ni mogel ustvariti mnenja o tem, ali se je ob zagonu stroja folija nabirala na grelnih čeljustih in ali je bilo mogoče zastoj odpraviti na način kot ga je predlagal. Nenazadnje v času pregleda stroja ta pri prvotoženi stranki sploh ni bil več v uporabi. Priča A.A. je sicer res izpovedovala, da so delavci opozorjeni, kako morajo prijemati folijo in način dela stroja, vendar iz njene izpovedi ne izhaja, kako naj bi tožnica odpravila zastoj na začetku delovanja stroja, do katerega je prišlo zaradi nakopičenja vrečk na varilne čeljusti, temveč zgolj, da je ob začetku delovanja stroja, pred začetkom polnjenja, verjetno posegla pregloboko v stroj. Glede na to višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno sprejelo stališče, da tožnica zastoja ni mogla odpravljati drugače kot na način, ki ga je opisala sama in priča B.B. ter da je kljub poseganju v stroj na mestu, ki je za to predvideno, obstajala možnost oziroma je bilo mogoče seči v stroj pregloboko, kar pomeni, da tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti iz 5. člena Zakona o varnosti in zdravja pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 in nasl. – ZVZD), po kateri je kot delodajalec dolžna zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom ter v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcem, ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi.

10. Pritožbene navedbe, da so bili delavci poučeni in večkrat opozorjeni, da z roko ne smejo segati v delujoč stroj, na pravilnost ugotovitve o krivdni odgovornosti prvotožene stranke ne vplivajo. Delo na konkretnem stroju je v vsakem primeru zahtevalo, da je delavec z roko segel v delujoč stroj za izvlek vrečke - po besedah prvotožene stranke je šlo sicer za seganje v območje, kjer ni nevarnosti poškodbe, kar pa se je izkazalo za neresnično, saj je tožnica segla v delujoč stroj prav tam, kjer je to predvideno, pa se je ne glede na to poškodovala. Pritožbeno sodišče dalje ugotavlja, da tudi če je prvotožena stranka ves čas opozarjala, da poseganje v delujoč stroj ni dovoljeno, ker ni varno, delavcem pa ni pojasnila oziroma drugačen način reševanja zastoja ni bil mogoč, to pomeni, da je z odrejanjem dela na spornem stroju tak način odpravljanja zastoja dopuščala. Glede na to se tudi s ponavljajočim splošnim opozarjanjem na nevarnost seganja v delujoč stroj svoje krivdne odgovornosti ni razbremenila.

11. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka krivdno odgovorna za nesrečo pri delu, neutemeljena pa je pritožbena navedba, da je soprispevek tožnice k nastanku škode večji od 30 %, saj je po ugotovitvah sodišča prve stopnje ravnala tako, kot je bilo pri toženi stranki običajno. Glede na to, da se tožnica ni pritožila zoper sodbo, se pritožbeno sodišče o tem, ali je morebiti soprispevek tožnice k nastanku nesreče pri delu nižji od 30 %, ni opredeljevalo.

12. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je ostalo dejansko stanje v zvezi z zatrjevanimi telesnimi bolečinami in nevšečnostmi med zdravljenjem ter duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice nepopolno razjasnjeno. Sodišče prve stopnje namreč za njihovo ugotovitev namreč ni postavilo sodnega izvedenca medicinske stroke, čeprav je bil ta dokaz predlagan. Glede na to je sodbo v delu, ki se nanaša na odškodnino za škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP).

13. Sodišče prve stopnje bo v novem postopku moralo dodatno zaslišati tožnico glede trditev o zmanjšanju njenih življenjskih aktivnosti, nato pa postaviti izvedenca medicinske stroke za ugotovitev, kakšne telesne bolečine je tožnica trpela med zdravljenjem, kakšne nevšečnosti so spremljale zdravljenje in koliko časa je zdravljenje trajalo ter za ugotovitev, ali je pri tožnici nastopilo pravno pravno upoštevno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Na podlagi ugotovitev dopolnjenega dokaznega postopka bo sodišče prve stopnje moralo ponovno odločiti o primerni odškodnini za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju ter zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, v kolikor bo ugotovilo, da je to podano.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.