Jedro

Ker je tožeča stranka izpodbijala tako prvostopni kot tudi drugostopni akt tožene stranke in zahtevala, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za zavrženje tožbe. Če je sodišče menilo, da ni možno razbrati, kateri akt je izpodbijan, bi lahko ne glede na določbe 108. člena ZPP pred zavrženjem tožbe izvedlo postopek po 31. členu ZUS-1.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži do končne odločbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006 in 107/2009) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke z dne 14. 10. 2009 (1. točka izreka sklepa) in na podlagi iste zakonske določbe zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka sklepa). Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper svoj sklep z dne 17. 9. 2009, s katerim je vlogo tožeče stranke na javni razpis za razvoj centra odličnosti v obdobju 2009-2013 za sofinanciranje operacije Center odličnosti Obnovljivi viri energije („CO OVE“) zavrgla, ker tožeča stranka ni raziskovalna organizacija javnega prava.

2. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo, da je sklep tožene stranke z dne 17. 9. 2009 o zavrženju vloge tožeče stranke postal dokončen s sklepom tožene stranke z dne 14. 10. 2009. Tožeča stranka bi morala s tožbo v upravnem sporu izpodbijati sklep tožene stranke z dne 17. 9. 2009, s katerim je bilo odločeno o njenih pravicah, ne pa sklep z dne 14. 10. 2009, s katerim je bila zgolj zavrnjena njena pritožba zoper upravni akt prve stopnje. Ker pa je tožbo vložila odvetnica, ji sodišče v skladu z drugim odstavkom 108. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožbe ni poslalo v popravo oziroma dopolnitev. Predlog za izdajo začasne odredbe pa je sodišče zavrglo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk za meritorno odločanje o tej zahtevi, saj je bila tožba zavržena.

3. Zoper sklep sodišča prve stopnje je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Zavedel jo je napačen pravni pouk iz drugostopnega sklepa tožene stranke, v katerem je bilo navedeno, da je zoper ta sklep dopusten upravni spor. Ker zaradi napačnega pravnega pouka tožene stranke, tožeča stranka ne sme imeti škodljivih posledic, je vložila tožbo tako zoper prvostopni kot tudi drugostopni sklep tožene stranke, kar je razvidno tako iz uvoda tožbe, tožbenih navedb ter tožbenega predloga. Sodišče prve stopnje pa ne bi smelo primerno uporabiti določbe drugega odstavka 108. člena ZPP in tožbe, vložene po odvetnici, takoj zavreči, pač pa bi moralo postopati po določbi 31. člena ZUS-1. Zaradi celovite urejenosti poprave tožbe v 31. členu ZUS-1 ni zakonita primerna uporaba drugega odstavka 108. člena ZPP. Prav tako je sodišče prve stopnje nedopustno zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, saj je bila tožba vložena tako zoper drugostopni kot prvostopni sklep tožene stranke in bi torej moralo sodišče odločati vsaj o delu tožbe.

4. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in meni, da v drugostopnem sklepu ni navedla napačnega pravnega pouka.

K I. točki izreka:

5. Pritožba je utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča že iz uvoda tožbe nedvomno izhaja, da je tožeča stranka s tožbo izpodbijala tako drugostopni sklep tožene stranke z dne 14. 10. 2009, kot tudi njen sklep z dne 17. 9. 2009. V osnovnem zahtevku pa predlaga spremembo sklepa tožene stranke z dne 14. 10. 2009 in razveljavitev prvostopnega sklepa z dne 17. 9. 2009, ter odločitev sodišča prve stopnje v sporu polne jurisdikcije, namreč, da njena vloga na razpis izpolnjuje vse razpisne pogoje in da se uvrsti v nadaljnji postopek ocenjevanja in odločanja oziroma le v podrejenem zahtevku zgolj odpravo sklepa z dne 14. 10. 2009 in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrženje tožbe, ker da je vložena zoper drugostopni akt. Če pa bi menilo, da je tožba nerazumljiva v toliki meri, da ni možno razbrati, kateri akt je izpodbijan, pa bi lahko ne glede na določbo 108. člena ZPP pred zavrženjem tožbe predhodno izvedlo postopek po določbi 31. člena ZUS-1. Zato je sodišče prve stopnje preuranjeno odločilo, da je tožbo treba zavreči. 7. Ker navedenega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, je storilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, kar je tudi vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa (drugi odstavek 75. člena v zvezi z 72. členom ZUS-1).

8. Iz istega razloga sodišče prve stopnje tudi ni imelo podlage za izdajo sklepa o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe. Poleg tega pa v pravnem pouku ni posebej dan napotek glede pravice do pritožbe zoper sklep o začasni odredbi, ki po določbi šestega odstavka 32. člena ZUS-1 znaša 3 dni. Tudi s tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, kar je tudi vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa (drugi odstavek 75. člena v zvezi z 72. členom ZUS-1).

9. Vrhovno sodišče je na podlagi določbe 77. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

K 2. točki izreka:

10. Odločitev o stroških postopka je Vrhovno sodišče oprlo na določbo tretjega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z določbo drugega odstavka 22. člena ZUS-1.