Jedro

Upravni organ prve stopnje je bil v obravnavani zadevi na podlagi pravnomočne odločbe o nelegalnem kopu dolžan izdati odločbo po uradni dolžnosti in tožniku naložiti plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, kot ga zavezuje določba 5. odstavka 157. člena ZGO-1, pri čemer se ni smel več spuščati v vprašanje investitorstva nelegalnega kopa niti v opredelitev, za kakšno vrsto nedovoljenega posega je šlo.

Tožnik namreč niti v tožbi ne pojasni razlogov, zakaj dejstvom, ki so bila ugotovljena v pravnomočni inšpekcijski odločbi, brez lastne krivde ni ugovarjal že v času vodenja postopka na prvi stopnji, čeprav je to možnost glede na dano izjavo imel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora zaradi nelegalnega kopa na zemljišču parc. št. 243/6 in 241 k.o. ... v višini 2.488,79 EUR. Iz obrazložitve je razvidno, da je bil nedovoljeni poseg, v okviru katerega je bilo odpeljano okoli 500 m3 mineralne surovine, ugotovljen z odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto, št. ... z dne 16. 6. 2008. Nelegalni kop se je izvršil v februarju 2008 na območju, za katerega z izvedbenim prostorskim aktom dopustnost take rabe prostora ni opredeljena. Upravni organ je v postopku nadalje ugotovil, da je inšpekcijska odločba postala pravnomočna 5. 10. 2008, zato ni mogoče upoštevati zavezančevih razlogov, zakaj se z njo ne strinja. Pravno nepomembno je tudi dejstvo, da je tožnik v nadaljevanju pridobil dovoljenje za izkoriščanje mineralnih surovin na drugi parceli oz. drugem delu parcele, saj se zemljišči posega, ki sta bili predmet inšpekcijskega postopka in posledično odločbe o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, nahajata v območju gozdnih površin, na katerih izkoriščanje mineralnih surovin glede na določilo 14. člena Odloka o prostorskih in ureditvenih pogojih za območje Občine Trebnje, planske celote 1, 3, 4, 5 (v nadaljevanju PUP) ni mogoče. Poleg tega je tožnik posegel v prostor brez predpisanega dovoljenja, zato je na podlagi 157. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) dolžan plačati nadomestilo. V nadaljevanju obrazložitve upravni organ pojasnjuje še posamezne elemente, upoštevane pri izračunu nadomestila.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim ugotovil, da bi moralo biti pravilno odmerjeno nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v višini 9.343,90 EUR. Prvostopenjski organ je namreč glede na 9. člen Uredbe o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (v nadaljevanju uredba) nedovoljeno gradnjo nepravilno ovrednotil glede na način njenega izvajanja. Po presoji pritožbenega organa v obravnavanem primeru ne gre za odstranitev objekta, ko znaša faktor F1 = 0,4, ampak je bil zgrajen nov objekt, zaradi česar je treba določiti faktor F1 = 1,0. Poleg tega prvostopenjski organ nedovoljene gradnje ni ovrednotil glede skladnosti z oblikovalskimi pogoji po 15. členu uredbe, ki za nedovoljeno gradnjo na nezazidljivem zemljišču določa faktor F7 = 1,5. Ker pa bi navedene ugotovitve imele za posledico spremembo odločbe v škodo stranke, pritožbeni organ prvostopenjske odločbe ni spremenil. Ob tem še poudarja, da zaradi pravnomočnosti inšpekcijske odločbe v tem postopku tožnik ne more uveljavljati ugovorov, da ni šlo za nelegalni kop. Tudi dovoljenje za izkoriščanje mineralnih surovin, ki ga je 11. 12. 2008 izdal oddelek za okolje in kmetijstvo Upravne enote Trebnje dne in ki je bilo izdano za drugi del parcele št. 243/6 k.o. ..., nima vpliva na odločitev v obravnavani zadevi. Za gradnjo gozdne ceste lokacijska informacija ne zadostuje, saj bi si moral tožnik glede na določbe Uredbe o vrstah objektov pred tem pridobiti najmanj gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka svojo odločitev v celoti izpeljala iz inšpekcijske odločbe, ne da bi sama izvedla dokazni postopek, čeprav je že med postopkom na prvi stopnji izkazal, da je pridobil odločbo z dne 11. 12. 2008, da razpolaga z lokacijsko informacijo za obnovo gozdne ceste, da peskokopa ni izkoriščal na očitani način in da ni gradil ceste. O tem očitku v odločbi druge stopnje ni niti besede, s čimer je tožniku odvzeta pravica do pravnega sredstva. Zato se ne strinja s stališčem, da so tožnikovi ugovori na zapisnik dne 17. 12. 2008 in v pritožbi nepomembni, ker da upravnemu organu za odločitev zadostuje pravnomočna inšpekcijska odločba. Zatrjuje, da se toženka ni argumentirano opredelila niti do dovoljenja za izkoriščanje mineralnih surovin št. ... z dne 11. 12. 2008. Meni, da ta odločba tožnikovemu ravnanju odvzema značaj protipravnosti in s tem podlago za odmero spornega nadomestila. Opozarja, da v drugostopenjski odločbi ni navedeno, iz katerih podatkov dokumenta je razvidno, da gre na območju posega za območje gozdnih površin, niti ne pove, na kateri del parcele 243/6 k.o. ... naj bi se nanašalo dovoljenje za koriščenje mineralnih surovin. V nadaljevanju tožnik izpodbija tudi ugotovljeno višino nadomestila. Lokacijska informacija po njegovem izkazuje, da gre pri nepremičnini parc. št. 243/6 za območje pridobivanja mineralne surovine, zaradi česar glede na 5. člen uredbe ni na mestu točkovanje s točkami T1 = 160 (za nezazidljivo zemljišče). Nepravilna je tudi uporaba točkovanja T3 = 40 točk iz 7. člena uredbe, nepravilna je površina v izmeri 0,5 ha in faktor F6 = 1,3, vse iz v tožbi navedenih razlogov. Prav tako se ne strinja s stališči pritožbenega organa glede določitve količnika F1 = 1 in F7 = 1,5. V zaključku ponovno poudarja, da v obravnavanem primeru ni šlo za izkoriščanje mineralne surovine, ampak za urejanje obstoječe poti, pri čemer gre pri nepremičnini parc. št. 243/6 za zemljišče, namenjeno pridobivanju mineralnih surovin, zato je drugačna ugotovitev upravnega organa v nasprotju z lokacijsko informacijo za sporno zemljišče. Predlaga, da sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 1. odstavka 157. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) je investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Po določbi 5. odstavka istega člena je zavezanec dolžan plačati nadomestilo na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve. Ta izda odločbo po uradni dolžnosti, med drugim, ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, izdano na podlagi od 152. do vključno 155. člena ZGO-1. Kot je razvidno iz naslova nad 157. členom ZGO-1, je nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora opredeljeno kot „druga sankcija“, ki se jo izreče v okviru opravljanja inšpekcijskega nadzorstva.

Glede na navedeno je odločitev o tem, kdo je zavezanec za plačilo nadomestila zaradi nedovoljene gradnje, odvisno od odgovora na vprašanje, kdo je investitor nedovoljene gradnje, kamor sodi tudi nelegalni kop (12. točka 1. odstavka 2. člena ZGO-1). Slednje je torej predhodno vprašanje v postopku za odmero nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora (1. odstavek 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji; v nadaljevanju ZUP), o katerem je bilo v obravnavanem primeru že pravnomočno odločeno z inšpekcijsko odločbo, izdano na podlagi 155. člena ZGO-1. Zato je bil organ, ki je izdal izpodbijano odločbo, na to odločitev vezan (3. odstavek 147. člena ZUP).

V obravnavani zadevi namreč ni sporno, da je gradbeni inšpektor zaradi nelegalnega kopa površine 0,5 ha na zemljiščih parc. št. 243/6 in 241 k.o. ... tožniku izdal odločbo št. ... z dne 16. 6. 2008. Prav tako ni sporno, da je ta postala pravnomočna 5. 10. 2008. Upravni organ prve stopnje je bil v obravnavani zadevi zato dolžan po uradni dolžnosti izdati odločbo in tožniku naložiti plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, kot ga zavezuje določba 5. odstavka 157. člena ZGO-1, pri čemer se ni smel več spuščati v vprašanje investitorstva nelegalnega kopa niti v opredelitev, za kakšno vrsto nedovoljenega posega je šlo. Glede na navedeno je tožnik zavezanec za plačilo nadomestila, pri čemer ni mogoče upoštevati njegovega stališča, da v obravnavanem primeru ni šlo za izkoriščanje mineralne surovine.

Neutemeljena je tudi tožbena trditev, da upravni organ ni izvedel dokaznega postopka. Sodišče ne vidi razloga, tožnik pa ga ne navaja, da upravni organ pri ugotavljanju vrste in stopnje degradacije in uzurpacije prostora kot pomembnih okoliščin, ki morajo biti ugotovljena v obravnavanem postopku (2. odstavek 157. člena ZGO-1), ne bi smel izhajati iz dejstev, ugotovljenih v pravnomočni inšpekcijski odločbi z dne 16. 6. 2008. Bistveno je, da se je imel tožnik v zvezi s tem možnost izjaviti. Kot je razvidno iz zapisnika z dne 17. 12. 2008, izdani inšpekcijski odločbi ni ugovarjal ne glede površine nelegalnega kopa v izmeri 0,5 ha ne po PUP opredeljeni gozdni rabi zemljišč parc. št. 243/6 in 241 k.o. ... v delu, na katerem je bil izvršen nelegalni kop. Vse kasnejše tožnikove drugačne trditve v pritožbi in v obravnavani tožbi so zato nedopustne. V skladu z določbo 3. odstavka 238. člena ZUP lahko pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Po vpogledu v pritožbo, ki se nahaja v upravnem spisu, sodišče ugotavlja, da se je tožnik šele v njej skliceval na podatke zemljiške knjige glede nepremičnine parc. št. 241, ki da izkazujejo, da gre za travnik oz. pašnik, šele pritožbi pa je predložil tudi lokacijsko informacijo z dne 20. 12. 2007, na podlagi katere je zatrjeval, da je nepremičnina parc. št. 243/6 k.o. ... določeno kot območje pridobivanja mineralnih surovin. Gre za nedovoljene pritožbene novote, teh dejstev pa ni mogoče upoštevati niti v upravnem sporu v skladu z določbo 3. odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1), po kateri stranka v upravnem sporu ne sme navajati dejstev in predlagati dokazov, če je to možnost imela v postopku pred izdajo akta. Tožnik namreč niti v tožbi ne pojasni razlogov, zakaj tem dejstvom brez lastne krivde ni ugovarjal že v času vodenja postopka na prvi stopnji, čeprav je to možnost glede na dano izjavo imel. Zato sodišče pri tem le dodaja, da je iz lokacijske informacije z dne 20. 12. 2007, ki se nahaja v upravnih spisih, razvidno, da se ta nanaša le na del in ne na celotno parc. št. 243/6 k.o. ..., zato kot taka ne more biti dokaz za zatrjevano rabo (območje pridobivanja mineralnih surovin) na celotni površini te parcele. Pri tem pa je celo tožnik 17. 12. 2008 povedal, da je za del parcele, ki ni vnešena v prostorski dokument kot zemljišče za izkoriščanje rudnin, predlagano občini, da se to izvede in sprejme v spremembi prostorskega plana. Glede na to da je tožnik prepozno oporekal v prostorskem aktu opredeljeni rabi zemljišč, se ne more uspešno sklicevati niti na to, da pritožbeni organ v odločbi ni izrecno opredelil dokumenta, iz katerega je razvidno, da gre za območje gozdnih površin.

Prav tako se je že upravni organ prve stopnje v obrazložitvi opredelil, da odločba za izkoriščanje mineralne surovine z dne 11. 12. 2008 za odločitev v zadevi ni pomembna – ker se nanaša na drugo parcelo oz. na drug del parcele in ne na zemljišči, ki sta predmet inšpekcijskega postopka (parc. št. 241 in del parc. št. 243/6 k.o. ...) in posledično sporne odločbe. Teh ugotovitev (tudi pritožbeni organ je ugotovil, da je bilo to dovoljenje izdano za drugi del parcele št. 243/6 k.o. ...) tožnik argumentirano ne izpodbija, zato ni mogoče pritrditi stališču, da to dovoljenje njegovemu ravnanju odvzema značaj protipravnosti, neutemeljen pa je tudi njegov očitek, da toženka ne pove, na kateri del naj bi se dovoljenje nanašalo.

Neutemeljene so tudi tožbene trditve o nepravilnem vrednotenju vrste namenske rabe prostora iz 5. člena uredbe (Uradni list RS, št. 33/03), po kateri se različno vrednoti nedovoljena gradnja, če je ta izvedena na nezazidljivem zemljišču (T1 = 160) ali na zazidljivem zemljišču (T1 = 80). Tožnikova trditev, da je bilo nepravilno uporabljeno točkovanje T1 = 160, namreč ne upošteva, da je bil nelegalni kop izveden tudi na zemljišču parc. št. 241 k.o. ..., za katerega pa ne zatrjuje, da gre za zazidljivo zemljišče oz. za območje pridobivanja mineralnih surovin, medtem ko pri zemljišču parc. št. 243/6 izhaja iz nepravilne predpostavke, da je to kar v celoti območje pridobivanja mineralnih surovin.

Ker tožnik glede na predhodne razloge ne more uspešno izpodbiti ugotovitve, da zemljišči posega ležita v območju gozda, ni mogoče upoštevati njegovega ugovora o nepravilnem točkovanju T3 = 40 točk iz 7. člena uredbe. Enako velja tudi za površino spornega posega v izmeri 0,5 ha. Nepravilno je namreč njegovo stališče, da je s tem, ko je oporekal obstoju same nelegalne gradnje (pravilno bi bilo nedovoljene, saj je nelegalna gradnja po 12.1. točki 1. odstavka 2. člena ZGO-1 gradnja brez gradbenega dovoljenja), oporekal tudi njenim značilnostim, torej tudi površini posega. Pravna opredelitev posega kot nelegalnega kopa namreč ni povezana z njegovo velikostjo oz. površino, na kateri je bil ta izveden (prim. 12.4. točko 1. odstavka 2. člena ZGO-1).

Če je nedovoljena gradnja neskladna z namensko rabo prostora, se po 14. členu uredbe uporabi količnik F6 = 1,3. Ker tožnik, kot rečeno, ne more izpodbiti ugotovitve o namenski rabi prostora, je bila ta vrednost v zadevi pravilno uporabljena.

Na odločitev ne more vplivati niti tožnikovo nestrinjanje s stališčem pritožbenega organa, ki je zavzel stališče, da bi moral prvostopenjski organ določiti tudi količnika F1 = 1 in F7 = 1,5. Kot je pojasnil v obrazložitvi svoje odločbe, navedenega pri svoji odločitvi ni upošteval, ker bi s tem odločil v škodo tožnika kot stranke, ki se je pritožila.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

V zadevi je odločilo brez glavne obravnave, saj tožnik v tožbi navaja le tista dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati, saj gre za nedovoljene tožbene novote (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).