Jedro

Tožnik prošnje ni dopolnil s podatki o zadevi, v zvezi s katero želi dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka bi zato morala njegovo prošnjo zavreči (67. člen ZUP) in ne zavrniti, saj brez podatkov o zadevi ni mogoča presoja pogojev, ki so za dodelitev določeni v ZBPP. Kljub navedeni nepravilni odločitvi pa sodišče ni imelo podlage za to, da bi tožbi ugodilo, saj ugotavlja, da se tožnikov pravni položaj ne bi spremenil ali izboljšal niti, če bi tožena stranka njegovo prošnjo zavrgla.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena prošnja za brezplačno pravno pomoč, ki jo je vložil A.A. (v nadaljevanju tožnik) dne 17. 9. 2012. Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožnik, ki je v prošnji navedel kot pravno zadevo ogrožanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin in kot vrsto, obliko in obseg brezplačne pravne pomoči, zastopanje, pozvan naj le-to dopolni. Ker niti po dopolnitvi prošnje podatki o sami pravni zadevi, niso omogočali ugotovitve obsega in vrste BPP in tudi ne pravne zadeve, organ pristojen za BPP (v nadaljevanju tožena stranka), zaključuje, da je tožnikova prošnja očitno nerazumna, saj je pričakovanje tožnika oz. njegova zahteva očitno v nasprotju s pravno podlago.

Tožnik v tožbi navaja, da je pri Okrožnem sodišču trikrat oddal vlogo za dodelitev BPP in da se je le-to odzvalo na njegove prošnje šele s posredovanjem Višjega sodišča v Kopru. Zatrjuje, da je v vseh treh prošnjah in tudi v prošnji, ki je bila zavrnjena, navedel kršenje človekovih pravic in svoboščin in to kršenje razdelil na a) ogrožanje življenja, b) ogrožanje zdravja, c) ogrožanje zasebne privatne lastnine in tudi navedel, da je predpogoj za navedbo dokazov, določitev odvetnika. Zato se ne strinja z ugotovitvijo, da zato, ker ni predložil dokazil ni mogoče določno ugotoviti obsega in vrste BPP ali imenovati odvetnika. Ker zoper izpodbijano odločbo pritožba ni dopustna, tožnik meni, da mu je s tem tožena stranka kršila temeljne človekove pravice. V nadaljevanju zatrjuje, da bi morala tožena stranka že zato, ker vročanje pošiljk zanj na naslov njegovega stalnega bivališča ni mogoč, sklepati, da so mu kršene temeljne človekove pravice in svoboščine, zdravje in lastnina. Pošiljke se mu namreč vračajo na POŠTNO LEŽEČE, kjer pa državljan in človek ne moreta živeti.

Glede na navedeno vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi bodočega zagotavljanja človekovih pravic zagotovljenih po mednarodnih konvencijah, sporazumih in demokratični zakonodaji, ki so mu bile kršene že pred vložitvijo tožbe. Smiselno sodišču predlaga naj tožbi ugodi.

Tožena stranka, ki je sodišču predložila spis z opr. št. Bpp 585/2012, odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je v tem upravnem sporu odločalo o zakonitosti odločbe, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) z dne 17. 9. 2012. Po tretjem odstavku 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), o prošnji za brezplačno pravno pomoč, odloči pristojni organ z odločbo oz. o vprašanjih postopka s sklepom. Zoper tako odločbo oz. sklep ni pritožbe, mogoč pa je upravni spor (četrti odstavek 34. člena ZBPP).

Tožbena trditev, da je bila odločba opremljena s pravnim poukom, da pritožba ni dopustna, je torej skladna z določbo četrtega odstavka 34. člena ZBPP. Zato je neutemeljen tožbeni očitek, da je tožena stranka s tem kršila temeljne človekove pravice in svoboščine. Tožniku je pravica do pravnega sredstva po že navedeni določbi ZBPP zagotovljena v upravnem sporu. To pravico pa tožnik z vložitvijo tožbe v tem upravnem sporu tudi uveljavlja.

Prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči mora po 32. členu ZBPP med drugim vsebovati tudi podatke o zadevi in navedbo željene oblike brezplačne pravne pomoči ter obseg brezplačne pravne pomoči. Okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, mora upoštevati, kot enega od pogojev, tudi organ pristojen za BPP pri presoji za dodelitev BPP (prvi odstavek 24. člena ZBPP). Po določbi 31.a člena istega zakona pa se prav na podlagi vrste zadeve lahko ugotovi tudi kateri organ je za odločanje o prošnji za dodelitev BPP pristojen odločati. Po navedenem določilu so okrožna sodišča pristojna odločati le v zadevah, za katere so pristojna sodišča splošne pristojnosti. Oblike brezplačne pravne pomoči in obseg pa so določene v 25. členu in 26. členu ZBPP, v katerem je med drugim določeno, da če prosilec v prošnji ne navede določene oblike pravne pomoči, odloči o tem pristojni organ za BPP po proučitvi zadeve in po lastnem preudarku.

Niti v spisu Okrožnega sodišča v Kopru Bpp 585/2012 in niti v tožbi tožnik ne navaja podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti zadevo, za katero želi dodelitev brezplačne pravne pomoči. Zgolj z zatrjevanjem, da so mu kršene temeljne človekove pravice in svoboščine, brez osnovne opredelitve področja v katero sodi zadeva in brez navedbe oseb in opredelitve dejanj, s katerimi je bilo poseženo v njegove pravice in svoboščine tudi po presoji sodišča tožnikova prošnja ne vsebuje vseh podatkov, ki so določeni v 32. členu ZBPP.

Po določbi prvega in drugega odstavka 66. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se uporablja v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP mora biti tudi vloga za dodelitev brezplačne pravne pomoči razumljiva in mora obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava, vsebovati pa mora tudi druge sestavine, ki jih določa zakon. Ker tožnik prošnje ni dopolnil niti s podatki o zadevi, ki jo mora po določbi 32. člena ZBPP vsebovati prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, čeprav je bil s pozivom Bpp 585/2012 z dne 5. 12. 2012 pozvan naj jo dopolni tudi s podatki o zadevi in tudi opozorjen na posledice, če vloge ne bo dopolnil, sodišče ugotavlja, da bi morala tožena stranka tožnikovo prošnjo v skladu z določbo drugega odstavka 67. člena ZUP zavreči. Brez podatkov v zadevi, za katero tožnik prosi za brezplačno pravno pomoč, namreč ni mogoča niti presoja pogojev, ki so za dodelitev Bpp določeni v ZBPP.

Kljub navedeni nepravilni odločitvi tožene stranke, sodišče ni imelo podlag zato, da bi tožbi ugodilo. Ob upoštevanju dejstev in zakonskih določb navedenih v predhodnih točkah obrazložitve, sodišče ugotavlja, da se tožnikov pravni položaj ne bi spremenil ali izboljšal niti, če bi tožena stranka njegovo prošnjo zavrgla. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba sicer nezakonita, vendar pa ne posega v tožnikovo pravico ali pravno korist. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvi alinei drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).