Jedro

Pri presoji pravilnosti navedb obeh zagovornikov, da je bila pri zasegu predmetov obtoženemu M. B., dne 1.10.2010 in A. Z., dne 6.12.2010, kršena njuna pravica do privilegija zoper samoobtožbo, bi namreč prvo sodišče moralo izhajati iz bistva določbe o privilegiju zoper samoobtožbo, ki se nanaša na pridobivanje izjav osumljenca oziroma izpovedb obdolženca. Kaj v tem primeru predstavlja izjava osumljenca, pa je Ustavno sodišče RS in Vrhovno sodišče RS v svojih odločbah že zavzelo stališče in sicer, da je kot izjava mišljena t. i. izjava testimonialne (npr. dnevnik) ali komunikativne narave, ne pa t. i. fizični dokazi, ki jih je mogoče pridobiti od obdolženca neodvisno od njegove volje. V takem primeru privilegij zoper samoobtožbo obdolženca oziroma osumljenca ne varuje pred zasegom predmetov, saj glede na merilo neodvisnosti od obdolženčeve volje, do samoobtožbe sploh ne more priti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se pod I. in II. točko izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju, na podlagi prvega in drugega odstavka 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ugodilo predlogu zagovornika obtoženega A. Z. za izločitev dokazov v celoti, predlogu zagovornika obtoženega M. B. pa delno in iz spisa izločilo dokaze, ki so navedeni pod I. točko izreka izpodbijanega sklepa. Pod II. točko izreka navedene dokaze, pa je izločilo po uradni dolžnosti. V preostalem delu pa je predlog zagovornika obtoženega M. B. zavrnilo (III. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep (I. in II. točka izreka) se je pritožila okrožna državna tožilka, iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zagovornik obtoženega M. B. v svojem predlogu za izločitev dokazov zatrjuje, da je bilo ravnanje in postopanje policiji dne 1.10.2010 nezakonito in v nasprotju z določili ZKP in obtoženčevimi ustavnopravnimi pravicami. Tega dne od 10.30 ure dalje, se je namreč zoper obtoženca, na podlagi ustnega dovoljenje Okrožnega državnega tožilstva v Celju, izvajal ukrep tajnega opazovanje, in sicer vse do 13.40 ure, ko je bil ustavljen s strani policistov Postaje prometne policije ... Razlog za to pa ni bila kontrola prometa, pač pa to, da sta bila policista, ki sta obtoženca ustavila, predhodno seznanjena z izsledki tajnega opazovanja ter ugotovitvami, da obstajajo utemeljeni razlogi za suma, da obtoženec izvršuje oziroma sodeluje pri kaznivem dejanje s področja prepovedanih drog. Zato bi ob zaustavitvi vozila, obtoženi M. B. moral imel status osumljenega, kar pomeni, da bi ga morala policista takoj po zaustavitvi opozoriti na pravice po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Ker pa je policist S. M. od obtoženca zahteval, da pokaže obvezno opremo in v ta namen odpre prtljažnik, je ob siceršnjem vedenju, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum storitve ali sodelovanja pri kaznivem dejanju s področja prepovedanih drog, to ravnanje dejansko predstavljalo le manever, s katerim se je policija poskušala izogniti zakonitemu postopku preiskave vozila, za kar pa ni imela ustrezne odredbe sodišča za hišno preiskavo.

5. Nezakonitost zasega predmetov obtoženemu A. Z. pa je v svojih dveh predlogih za izločitev dokazov, zatrjeval tudi njegov zagovornik. Vodja patrulje Postaje prometne policije ..., policist L. P. je bila namreč, dne 6.12.2010 s strani SKP PU .... obveščen, da obstajajo razlogi za sum, da neznana oseba, ki upravlja osebno vozilo Peugeot 206, po prometnem dovoljenju last A. Z., prevaža prepovedano drogo in da je potrebno vozilo ustaviti. S tem obvestilom, pa je bil po mnenju zagovornika, na obtoženega A. Z. že osredotočen sum, da izvršuje kaznivo dejanje s področja prepovedanih drog. Zato je bil pregled vozila, njegove tehnične opremljenosti in preverjanje številke šasije le manever, s katerim je policija zaobšla zakoniti postopke preiskave vozila, ki je dopustna le ob ustrezni sodni odredbi za hišno preiskavo, s katero pa policija ni razpolagala. Zato bi ob zaustavitvi, policist moral obtoženca poučiti na pravice po četrtem odstavku 148. člena ZKP, saj je bil sum nanj že osredotočen, kar pomeni, da je že imel status osumljenega in pravice, ki mu pripadajo po četrtem odstavku 148. člena ZKP.

6. Glede na povedano, zagovornika obeh obtožencev zahtevata izločitev dokazov pridobljenih pri navedenih dveh zasegih, iz dveh razlogov: - ker za pregled vozil obtožencev, policisti niso imeli ustrezne odredbe preiskovalnega sodnika in - ker obtožena M. B. in A. Z. po zaustavitvi vozila, nista bila poučena po četrtem odstavku 148. člena ZKP, čeprav je bil sum storitve kaznivega dejanja s področja prepovedanih drog nanju že osredotočen.

7. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu ukvarjalo le z drugim razlogom za predlagani izločitvi dokazov. Tako je za oba obtoženca ugotovilo, da so bili policisti, ki so njuni vozili ustavili na cesti, že pred tem seznanjeni, da naj bi voznika prevažala prepovedano drogo, torej ko se je sum že osredotočil prav na obtoženca. Zato bi morali takoj po tem, ko so ju identificirali in ugotovili, da so ustavili osebi, kot jim je bilo naročeno s strani SKP PU ..., postopati po četrtem odstavku 148. člena ZKP, ter zbirati nadaljnja obvestila od njiju šele po danem pouku, ki ga ta člen določa. Pri tem pa je še zavzelo stališče, da med zbiranje obvestil sodijo tudi postopki, ki sta jih policista izvajala po ugotovitvi identitete obtoženih, torej pregled prevoznih sredstev, potnikov in prtljage. S tem pa je bil kršen privilegij zoper samoobtožbo, kar ima za posledico, da je pri pregledu vozila zasežene dokaze potrebno izločiti iz spisa. Na podlagi drugega odstavka 18. člena ZKP, pa tudi vse dokaze, ki so bili pridobljeni, na podlagi teh nezakonitih dokazov.

8. Zaradi navedene odločitve, pa prvo sodišče ni ugotavljalo ali je bil pregled vozil v konkretnih dveh primerih dejansko izveden na način, ko bi bil lahko opravjen samo s sodno odredbo, kar smiselno problematizirata oba zagovornika v vloženih predlogih za izločitev dokazov. Ker razlogov o tem, izpodbijani sklep ne vsebuje, se sodišče druge stopnje ne more opredeliti do pritožbenih pomislekov državne tožilke, ki v nasprotju z obema zagovornikoma zatrjuje, da v konkretnem primeru policisti sodne odredbe za preiskavo avtomobila obeh obtožencev niso potrebovali, ker so postopali po drugem in ne četrtem odstavku 148. člena ZKP, prtljažnik pa ni skrit prostor, pregled katerega se lahko opravi le na podlagi sodne odredbe. Utemeljenost tega očitka v obeh predlogih za izločitev dokazov, pa kot že rečeno, pritožbeno sodišče ni presojalo, saj izpodbijani sklep o tem nima nobenih razlogov.

9. V četrtem odstavku 148. člena ZKP je določeno, da kadar policija pri zbiranju obvestil ugotovi, da za določeno osebo obstajajo razlogi za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja, ji mora, preden začne od nje zbirati obvestila, povedati, katerega kaznivega dejanja je osumljena in kaj je podlaga za sum zoper njo ter jo poučiti, da ni dolžna ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja, če se bo zagovarjala, pa ni dolžna izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo in da ima pravico do zagovornika, ter da se bo lahko vse kar bo izpovedala, na sojenju uporabilo zoper njo. Ta zakonska določba predstavlja uzakonitev enega od temeljnih jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku, to je privilegij zoper samoobtožbo, po četrti alinei 29. člena in 21. člena Ustave RS. Kot je razumeti obrazložitev izpodbijanega sklepa, je prvo sodišče odločilo, da je bila navedena ustavna pravica obeh obtožencev kršena, ker je v konkretnem primeru zbiranje obvestil od obtožencev, predstavljala tudi zahteva policistov obtoženemu M. B., da z namenom prometne kontrole odpre prtljažnik vozila in da pokaže, kaj ima v nahrbtnikih in v vreči, oziroma policistovo pregledovanje avtomobila A. Z.. Takšna odločitev pa je po presoji sodišča druge stopnje preuranjena.

10. Pri presoji pravilnosti navedb obeh zagovornikov, da je bila pri zasegu predmetov obtoženemu M. B., dne 1.10.2010 in A. Z., dne 6.12.2010, kršena njuna pravica do privilegija zoper samoobtožbo, bi namreč prvo sodišče moralo izhajati iz bistva določbe o privilegiju zoper samoobtožbo, ki se nanaša na pridobivanje izjav osumljenca oziroma izpovedb obdolženca. Kaj v tem primeru predstavlja izjava osumljenca, pa je Ustavno sodišče RS1 in Vrhovno sodišče RS2 v svojih odločbah že zavzelo stališče in sicer, da je kot izjava mišljena t.i. izjava testimonialne (npr. dnevnik) ali komunikativne narave, ne pa t.i. fizični dokazi, ki jih je mogoče pridobiti od obdolženca neodvisno od njegove volje. V takem primeru privilegij zoper samoobtožbo obdolženca oziroma osumljenca ne varuje pred zasegom predmetov, saj glede na merilo neodvisnosti od obdolženčeve volje, do samoobtožbe sploh ne more priti. V luči navedenega pravnega stališča, pa je tudi v tem postopku potrebno presojati v predlogih za izločitev dokazov zatrjevano kršitev privilegija zoper samoobtožbo obeh obtožencev, ko zagovornika izrecno niti ne zatrjujeta nespontanih izjav tedanjih osumljencev.

11. Iz tega razloga je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in razveljavilo izpodbijani sklep v I. in II. točki izreka, s katerim je prvo sodišče ugodilo predlogoma zagovornikov in iz tega razloga tudi po uradni dolžnosti iz spisa izločilo dokaze in listine, ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri tem bo moralo sodišče prve stopnje glede zatrjevane kršitve privilegija zoper samoobtožbo, vzeti v obzir tudi predhodno navedeno stališče ustavnega in vrhovnega sodišča. V kolikor bo ugotovilo, da v konkretnem primeru do kršitev privilegija zoper samoobtožbo obeh obtožencev ni prišlo, pa se bo moralo opredeliti tudi do nadaljnjega očitka v predlogih za izločitev dokazov, in sicer da je v konkretnem primeru šlo za takšno preiskavo vozil obtoženih M. B. in A. Z., ki terja kavtele o hišni preiskavi, torej ustrezno odredbo preiskovalnega sodnika.

1 Up-1678/08-13 z dne 14. 10. 2010. 2 I Ips 30044/2010-126 z dne 22. 9. 2016.