Jedro

Krajše odsotnosti tožnice z dela v spornem obdobju, zaradi katerih je opravila manj ur, kot je znašala delovna obveznost redno zaposlenega delavca pri toženi stranki za polni delovni čas, ne pomeni, da je šlo le za občasno delo s prekinitvami, in da ni šlo za nepretrgano opravljanje dela v smislu definicije delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugotovilo, da ima tožeča stranka s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas za sistemizirano delovno mesto administrator V in sicer v obdobju od 16. 9. 2013 do 31. 12. 2013 za delovni čas 7,5 ure dnevno, v obdobju od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014 pa za delovni čas 7 ur dnevno (1. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki v obsegu, ki izhaja iz 1. točke izreka te sodbe, priznati vse pravice, ki ji gredo iz delovnega razmerja (2. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati bruto plače za delovno mesto administrator V in sicer za obdobje od 16. 9. 2013 do 31. 12. 2013 za delovni čas 7,5 ure dnevno, za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014 pa za delovni čas 7 ur dnevno, bruto zneske plače pa za to obdobje (od septembra 2013 do vključno decembra 2014) znižati za že obračunane in prejete zneske, ki so navedeni v izreku sodbe, od tako dobljenih bruto zneskov pa odvesti vse pripadajoče davke in prispevke, ter ji izplačati pripadajočo neto nadomestilo plače, pa tudi pripadajoče potne stroške in regres za prehrano, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po zapadlosti posamezne plače v plačilo do plačila, vse v roku 15 dni (3. točka izreka); - zavrnilo tožbeni zahtevek: - za ugotovitev, da ima tožeča stranka s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas za sistemizirano delovno mesto administrator V za obdobje od 16. 9. 2013 do 31. 12. 2013 tudi za preostalo 0,5 uro delovnega časa dnevno, za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014 pa za preostalo 1 uro delovnega časa dnevno, ter da ji je tudi za ta obseg delovnega časa tožena stranka dolžna priznati pravice iz delovnega razmerja; - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati bruto plače za delovno mesto administrator V za obdobje od 16. 9. 2013 do 31. 12. 2013 tudi za preostalo 0,5 uro delovnega časa dnevno, za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014 pa za preostalo 1 uro delovnega časa dnevno, - da je tožena stranka dolžna za čas od 16. 9. 2013 do 31. 12. 2014 tožeči stranki obračunati bruto plače za delovno mesto administrator V, ki niso znižane za že izplačane bruto prejemke, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in ji izplačati pripadajočo neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila (4. točka izreka sodbe).

- odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh, od vročitve te sodne odločbe, povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 525,48 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (5. točka izreka sodbe).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških (v kolikor ji niso bili priznani v višjem znesku) iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da ugodi celotnemu tožbenemu zahtevku in tožnici prizna delovno razmerje v spornem obdobju za polni 8-urni delovni čas, vključno s plačo, za delovno mesto administrator V, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka tožeče stranke skupaj s stroški postopka ponovljenega sojenja v priglašeni višini.

Tožeča stranka se ne strinja s stališčem sodišča, ki je tožnici priznalo obstoj delovnega razmerja le za 7 urni oziroma 7,5 urni delovni čas. Tožeča stranka na podlagi dela pri toženi stranki ni imela priznanega niti letnega dopusta niti odsotnosti zaradi zdravstvenih težav. Sodišče je sicer upoštevalo pri fondu ur tudi letni dopust, ki bi ga lahko izkoristila, ni pa upoštevalo vseh drugih opravičljivih odsotnosti tožnice. Tožena stranka je imela tudi v tem spornem obdobju, ki je bilo predmet odločanja v ponovljenem postopku, sistemizirano delovno mesto administrator za polni delovni čas. Že na podlagi navedene okoliščine bi ji tožena stranka morala ob predhodno izkazani nezakonitosti v zvezi z opravljanjem dela tožeče stranke priznati obstoj delovnega razmerja za polni delovni čas.

Tožeča stranka je prepričana, da je sodišče napačno ugotavljalo njeno prisotnost, posledično pa ji je neutemeljeno v delu zavrnilo tožbeni zahtevek. Zgolj njena daljša odsotnost zaradi zdravstvenih težav ali pa iz drugih opravičljivih razlogov ni niti zakonit niti utemeljen razlog, da tožena stranka ne bi bila zavezana tožnici priznati delovnega razmerja za nedoločen čas za polni delovni čas. Sodišče je v tem delu tako napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialni predpis. Tožeča stranka je opravljala dela in naloge delovnega mesta, ki ga je imela tožena stranka sistemiziranega za polni 8-urni delovni čas in ne za krajši delovni čas.

Sodišče je tožeči stranki priznalo dodatne stroške v znesku 525,48 EUR, pri tem pa je napačno upoštevalo vrednost posameznih opravil. Za narok v ponovljenem postopku je tožnici priznalo namesto 300 točk le 150 točk (prvi narok), ne da bi pojasnilo, na kakšni podlagi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP še dodaja:

6. V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo in sicer o pritožbah obeh strank zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 662/2016 z dne 1. 2. 2017, s katero je sodišče prve stopnje v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za priznanje obstoja delovnega razmerja in ji priznalo obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. 1. 2015 dalje, ter ugodilo reintegracijskemu zahtevku, zavrnilo pa je zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja za čas od 16. 9. 2013 do 31. 12. 2014. S sodbo in sklepom opr. št. Pdp 348/2017 z dne 26. 10. 2017 je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in v pretežnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ugodilo pa je pritožbi tožnice in delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožnici priznalo obstoj delovnega razmerja tudi od 1. 10. 2016 do vrnitve na delo, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, poleg tega pa je delno razveljavilo zavrnilni del sodbe v delu, v katerem tožnici ni bil priznan obstoj delovnega razmerja za čas od 16. 9. 2013 do 31. 12. 2014. 7. V razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da krajše odsotnosti tožnice z dela v spornem obdobju, zaradi katerih je opravila manj ur, kot je znašala delovna obveznost redno zaposlenega delavca pri toženi stranki za polni delovni čas, ne pomeni, da je šlo le za občasno delo s prekinitvami in da ni šlo za nepretrgano opravljanje dela v smislu definicije delovnega razmerja iz 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1). Opozorilo je na določbe o možnostih prerazporeditvi delovnega časa, ki je urejena v ZDR-1, pa tudi na to, da je v primeru, če ima sporno razmerje sicer vse elemente delovnega razmerja, možno ugotoviti obstoj delovnega razmerja tudi za krajši delovni čas.

8. V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo stališča pritožbenega sodišča in po dopolnitvi dokaznega postopka odločilo z izpodbijano sodbo, kot je navedeno uvodoma. Ugotovilo je, da je tudi tožničino delo v obdobju od 16. 9. 2013 do 13. 12. 2014 vsebovalo vse elemente delovnega razmerja na delovnem mestu administrator V v Glavni pisarni, vendar ne za polni delovni čas, ampak v letu 2013 za delovni čas 7,5 ure dnevno, v obdobju od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014 pa za delovni čas sedem ur dnevno. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in skladna z določbami ZDR-1, ki urejajo sklenitev pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom (65. člen ZDR-1). Tožnica v spornem obdobju ni opravljala dela polni delovni čas, ampak krajši delovni čas, kot izhaja iz pravilnega izračuna obsega opravljenega dela v izpodbijani sodbi (20. in 21. točka obrazložitve sodbe), pri katerem je sodišče upoštevalo delovni čas tožnice v primerjavi z redno zaposlenimi delavci pri toženi stranki, pa tudi letni dopust, ki bi v tem času moral biti tožnici priznan.

9. Zgolj na podlagi dejstva, da naj bi bilo delovno mesto administrator V sistemizirano za polni delovni čas, tožnici ni mogoče priznati obstoja delovnega razmerja za polni delovni čas. Zlasti ne zato, ker tožnica, razen zelo splošnih navedb o občasnih odsotnostih z dela pri toženi stranki iz zdravstvenih in drugih opravičenih razlogov, ni predložila nobenih dokazov o opravičljivih razlogih, zaradi katerih ni delala polni delovni čas ves čas zaposlitve pri toženi stranki. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, prepričanje tožnice, da je sodišče napačno ugotavljalo njeno prisotnost na delu, ne da bi te ugovore konkretizirala, pa zmotno. Sodišče prve stopnje je torej v obravnavani zadevi sprejelo pravilno in zakonito odločitev tudi v zavrnilnem delu.

10. Neutemeljena je pritožba tožnice tudi v delu, v katerem graja odločitev o stroških postopka. Niti v določbah ZPP niti v določbah Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 – OT) ni podlage za to, da bi se v novem sojenju še enkrat priznavali stroški za prvi narok po 3. a točki tar. št. 15 OT. V novem sojenju po razveljavitvi prve sodbe se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči nagrada za zastopanje na naroku določa po 3.b točki tar. št. 15 OT (drugi in naslednji naroki za glavno obravnavo, ogledi itd.), kar je prvostopenjsko sodišče upoštevalo in pravilno odločilo o stroških postopka tudi po višini.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (154. in 165. člen ZPP).