Jedro

Tožniku, ki je v nesreči utrpel rano nad desnim uhljem in na čelu ter odrgnino in udarnino desne rame, je priznano 400.000,00 SIT za telesne bolečine in 100.000,00 SIT za strah. Odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti mu sodišče ni priznalo, ker tožnik zahtevka iz tega naslova ni uveljavljal. Prav tako mu ni bila priznana odškodnina za izgubljeni zaslužek, ki bi ga naj predstavljala izguba dobička, ki mu pripada kot družbeniku, ker ga ni dokazal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je drugo tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 300.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer: od zneska 120.000,00 SIT od 15.2.1996 do 12.6.2001, od zneska 59.950,00 SIT od 12.6.2000 do 13.6.2000, od zneska 80.000,00 SIT od 13.6.2000 do 24.1.2001 in od zneska 300.000,00 SIT od 24.1.2001 do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek (za 3.437.550,00 SIT) je zavrnilo. Tožencu je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnika v višini 198.857,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo. Zoper zavrnilni del navedene sodbe glede zneska 1.500.000,00 SIT in zakonitih zamudnih obresti, se pravočasno pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v obsegu dodatno priznane odškodnine 1.500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.10.1995 dalje do plačila in prizna zakonite zamudne obresti od že priznanih zneskov odškodnine od 24.10.1995 dalje do plačila, oziroma podrejeno, da v izpodbijanem delu razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo v tem obsegu vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je prisojena odškodnina v višini 400.000,00 SIT iz naslova pretrpelih telesnih bolečin prenizka, saj iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je tožnik utrpel razmeroma hude bolečine in neprijetnosti v času zdravljenja. Glede zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti navaja, da v sodbi sploh ni razlogov in je bil zahtevek neutemeljeno zavrnjen v celoti. Da so bile življenjske aktivnosti prizadete je ugotovil tudi izvedenec, zato je odločitev sodišča v nasprotju s podatki spisa in materialnim pravom. Tudi odškodnina za utrpeli strah v višini 100.000,00 SIT, glede katere se je izvedenec jasno opredelil, je neustrezna in neprimerna. Po mnenju tožnika je sodišče neutemeljeno zavrnilo tudi zahtevek glede izgube zaslužka. Tožnik je bil edini lastnik firme NESS d.o.o., kar pomeni, da mu pripada ne le osebni dohodek, ampak tudi dobiček iz naslova dejavnosti, ki ga ustvari v firmi. Tega dobička v konkretnem primeru tožnik ni dosegel in to predstavlja njegovo škodo. Izguba na zaslužku subsumira tudi izgubo na dobičku - dohodku, ki ga ustvarja firma, ki je njegova last. Izguba na zaslužku je širok pojem, ki zajema, izgubo na vseh področjih ustvarjanja dohodka. Tožnik meni, da je v nasprotju z zakonom tudi razlogovanje sodišča prve stopnje glede obresti. Tožnik je škodo utrpel na dan dogodka oziroma najkasneje ob zaključku zdravljenja. Svoj zahtevek je postavil v letu 1995, rok za odgovor je potekel 1996. leta, kar pomeni, da je tedaj zahtevek zapadel v plačilo. Tožeča stranka uveljavlja od priznanih zneskov zakonite zamudne obresti najkasneje od 1.2.1996 dalje. Pritožba je bila v skladu z določilom prvega odstavka 344. člena ZPP vročena toženki, vendar nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Neutemeljeni so pritožbeni očitki v zvezi z nepremoženjsko škodo. Pravno podlago za prisojo pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo predstavljajo določbe 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR), po katerih mora sodišče pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pri tem pa paziti, da ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Zato je potrebno pri določanju odškodnine na splošno upoštevati širše okvire, ki se odražajo z medsebojno primerjavo med posameznimi škodami in odškodninami zanje, hkrati pa se mora upoštevati tudi specifične okoliščine pri posameznem oškodovancu, njegovo konkretno objektivno prizadetost in kako se ta odraža v duševnem življenju oškodovanca. Odškodnina je rezultat konkretizacije in individualizacije posameznega primera. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pri odločanju o odškodnini iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin pravilno upoštevalo izpovedbo tožnika (vse poškodbe razen pretresa možganov in dveletne zmanjšane delovne sposobnosti) in izvedensko mnenje. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče obravnavalo odškodnino v nasprotju z izvedenskim mnenjem, v kar se je prepričalo pritožbeno sodišče z vpogledom izvedenskega mnenja (list. št. 32-35). Prvostopno sodišče je pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo vrsto poškodbe (rana nad desnim uhljem in na čelu ter udarnina in odrgnina desne rame), trajanje, intenziteto telesnih bolečin (hudih telesnih bolečin oškodovanec ni trpel, sredje hude pa so trajale le en teden), vse nevšečnosti med zdravljenjem (odstranjevanje šivov, analgetiki, protitetanična zaščita...), začasno nesposobnost za vsakodnevna življenjska opravila (približno 1 teden), začasno nesposobnost za delo v času bolniškega staleža in tudi starost tožnika. Ob takšnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, je upoštevajoč vse v prvem odstavku obrazložitve omenjene kriterije, prisojena odškodnina iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin v višini 400.000,00 SIT pravična denarna odškodnina, ki bo po oceni pritožbenega sodišča, nudila oškodovancu primerno zadoščenje. Pri odmeri odškodnine iz naslova strahu je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo strah ob samem škodnem dogodku, vendar bi moralo ob tem, da verjame tožniku, da ima še vedno strah pred vožnjami z avtomobilom in mnenju izvedenca, ki tega strahu ne izključuje, upoštevati tudi tovrstni strah. Po oceni pritožbenega sodišča je, upoštevajoč tudi strah pred vožnjami in dejansko ugotovitev, da tožnik strahu zaradi izida zdravljanja ni trpel, kljub temu še vedno prisojena odškodnina v višini 100.000,00 SIT, pravična denarna odškodnina, ki ustreza vsem kriterijem 200. člena ZOR. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno štelo, da zahtevek iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sploh ni bil postavljen. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik v tožbi uveljavljal odškodnino zaradi psihičnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja splošne in delovne sposobnosti. Takšne oblike nepremoženjske škode naš pravni red ne pozna. Okvir pravno priznanih nepremoženjskih škod je začrtan v 200. členu ZOR, ki kot pravno priznano škodo določa le duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Ta oblika škode je praviloma trajne narave, izjemoma začasne, kadar je močnejše intenzivnosti ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Iz podatkov spisa izhaja, da je pooblaščenka tožnika na glavni obravnavi dne 10.7.2000 (list. št. 23) pojasnila, da psihično trpljenje zaradi začasne zmanjšanosti delovne sposobnosti uveljavlja pod postavko pretrpljenih telesnih bolečin. Zaradi tega je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožbeni zahtevek za to vrsto škode sploh ni bil postavljen. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodnica zahtevek iz naslova začasnega zmanjšanja delovnih in splošnih sposobnosti v višini 1.000.000,00 SIT upoštevala kot zahtevek iz naslova telesnih bolečin. Glede na to, da tožnik dejansko ni uveljavljal zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, sodišče izvedencu ni naložilo ugotavljanja te oblike škode in je izvedenec tudi ni ugotovil. Pritožbeni očitki, da sodišče v tem delu ni upoštevalo izvedenskega mnenja in je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek (ki sploh ni bil postavljen), so torej neutemeljeni. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zahtevek glede izgubljenega zaslužka. Po določilu prvega odstavka 189. člena ZOR ima oškodovanec pravico do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Bistvena razlika med navadno škodo in izgubljenim dobičkom je v tem, da je izgubljeni dobiček tisti dobiček, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati. Gre torej za škodo, ki je v času odločanja sodišča prve stopnje še ni bilo. Tožnik je zahteval odškodnino zaradi izgubljenega zaslužka in zatrjeval, da je izgubil zaslužek na svojem delovnem mestu, ker podjetje N. d.o.o., katerega lastnik je, dalj časa ni moglo delovati, zaradi pomanjkanja kontrole in organizacije v času tožnikove bolniške ga je tudi zapustil eden od treh delavcev, podjetje je zato prevzelo manj dela, v posledici česar je bil dobiček podjetja in zaslužek tožnika manjši. S takšne trditvene podlage je razbrati, da je tožnik uveljavljal zahtevek za izgubljeni dobiček podjetja, za katerega, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje, ni bil aktivno legitimiran in zahtevek za že nastali izgubljeni zaslužek tožnika. Pojem izgubljeni zaslužek zajema vse dohodke, ki so redni, gotovi in jih je oškodovanec zaradi škodnega dogodka res že izgubil. V konkretnem primeru tožnik ni predložil niti predlagal nobenega dokaza, iz katerega bi bila razvidna izguba zaslužka. Tožnik ni predložil plačilnih list, iz katerih bi izhajala razlika med plačo, ki jo je pridobival tožnik v času bolniškega staleža in plačo, ki bi jo sicer pridobival. Predložil tudi ni letne bilance, niti družbene pogodbe iz katere bi se razbralo, ali ima tožnik sploh pravico do deleža na dobičku in kakšen je poslovni delež tožnika, saj ima po določilu 429. člena Zakona o gospodarskih družbah (ur. l. RS, št. 30/93), družbenik pravico do deleža dobička ugotovljenega v letni bilanci v sorazmerju z višino poslovnega deleža samo, če družbena pogodba ne določa drugače. Ker tožnik ni predložil nobenega od navedenih dokazov iz katerih bi bilo šele mogoče ugotoviti pravico do izgubljenega dobička, je sodišče utemeljeno štelo, da tožnik ni dokazal izgubljenega zaslužka niti ne izgubljenega dobička in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Tudi pritožbeni očitek glede zakonitih zamudnih obresti je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 919. člena ZOR. Ker je bil ugotovljen obstoj in znesek nespornega dela odškodnine 120.000,00 SIT že 31.1.1996, je sodišče pravilno priznalo od tega dela odškodnine zakonite zamudne obresti od dne 15.6.1996 dalje. Ne drži, da bi moralo sodišče priznati zakonite zamudne obresti od 24.10.1995 dalje, to je od dne, ko je tožnik na zavarovalnico naslovil odškodninski zahtevek, ali od 1.2.1996 dalje, to je od dne ugotovitve obstoja nespornega dela odškodnine. Povedano velja tudi za zakonite zamudne obresti od zneska 80.000,00 SIT, od katerega bi, ob pravilni uporabi določila 919. člena ZOR tekle zakonite zamudne obresti od dne, ko je postal nesporen, torej od 5.6.2000 dalje do plačila. Vendar je odločitev sodišča prve stopnje, ki je priznalo tek zakonitih zamudnih obresti od dne 13.6.2000 do 24.1.2001, torej v daljšem časovnem obdobju, v korist tožnika. Pritožbeno sodišče pa odločitve ne sme spremeniti v škodo tiste stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila le ta (359. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je upoštevaje določbo 189. člena ZPP, tudi pravilno priznalo zakonite zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo od dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni. Ker uveljavljni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZOR), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).