Jedro

Če ostane zapisnik pomanjkljiv oziroma nekorekten, to ne pomeni, da tista dejanja, ki niso bila protokolirana, niso bila opravljena oziroma da ne obstajajo. Zapisnik ni namreč nič drugega kot dokaz o opravljenih procesnih dejanjih, pa še to ne za sodišče, ki jih je opravilo, marveč za pritožbeno oziroma vrhovno sodišče, to je za sodišče, ki odloča o rednem ali izrednem pravnem sredstvu.

Izrek

Zahtevi obsojenega Z.V. za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 1.2.2003 spoznalo obdolženega Z.V. za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po 1. odstavku 137. člena KZ. Izreklo mu je denarno kazen in sicer 15 dnevnih zneskov, to je 150.000,00 SIT, ki jo obdolženec dolžan plačati v roku 3 mesecev. V plačilo mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Zoper to odločbo se je pritožil obdolženec, višje sodišče pa je z izpodbijanim sklepom njegovo pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.

Zoper odločbo višjega sodišča je dne 7.7.2003 vložil obsojeni Z.V. zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri poudarja, da je napovedal pritožbo, čeprav to ni povzeto v zapisnik, izhaja pa to iz okoliščine, da je sodišče izdelalo sodbo z obrazložitvijo in pravnim poukom o pravici do pritožbe. Ker sodišče druge stopnje tega ni ocenilo ter njegovo pritožbo zavrglo kot nedovoljeno, predlaga vrhovnemu sodišču, da sklep pritožbenega sodišča razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da je sodišče druge stopnje, s tem ko je zavrglo obsojenčevo pritožbo kot nedovoljeno, kršilo njegovo ustavno zavarovano pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS).

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Čeprav obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti, ki je laična, izrecno ne navaja razloga, iz katerega izpodbija odločbo višjega sodišča, iz vsebine vloge izhaja, da uveljavlja razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP oziroma kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje se namreč nanaša na materialnopravno dejansko stanje. Zmotno ali nepopolno ugotovljeno procesnopravno dejansko stanje pa je zajeto z bistvenimi kršitvami določb Zakona o kazenskem postopku. To izhaja predvsem iz dejstva, da je večina procesnopravno relevantnih dejstev praviloma takih, da se v postopku pokažejo sama po sebi (očitna dejstva ali evidentia rei) oziroma so v največ primerih enostavno razvidna iz podatkov v spisu. Lahko se sicer zgodi, da pride pri zapisovanju procesnih dejanj v zapisniku do pomote. Te pomote se odpravijo na način, kot to določa 81. člen ZKP, vendar pa, če ostane zapisnik pomanjkljiv oziroma nekorekten, to ne pomeni, da tista dejanja, ki niso bila protokolirana, niso bila opravljena oziroma, da ne obstajajo. Zapisnik ni namreč nič drugega kot dokaz o opravljenih procesnih dejanjih, pa še to ne za sodišče, ki jih je opravilo (nesmiselno bi namreč bilo sebi dokazovati, da si opravil določeno procesno dejanje) marveč za pritožbeno sodišče oziroma vrhovno sodišče, to je za sodišče, ki odloča o rednem ali izrednem pravnem sredstvu. Tega se je očitno zavedal tudi zakonodajalec, saj v 4. odstavku 377. člena ZKP določa, da si sodnik poročevalec po potrebi lahko priskrbi od sodišča prve stopnje poročilo o kršitvah določb kazenskega postopka, torej takrat, ko v spisu nima dovolj podatkov za spoznanje o procesnopravnem relevantnem stanju (to pa je lahko le takrat, ko ti podatki niso razvidni iz spisa - drugih spoznavnih metod za ugotovitve procesnega dejanskega stanja razen spisa pritožbeno sodišče nima). Vsebinsko enako določbo vsebuje tudi 3. odstavek 423. člena ZKP, le da se ta nanaša na odločanje vrhovnega sodišča v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti. Navedeno tako pomeni, da procesna dejanja učinkujejo iz svoje lastne moči in moči zakona ter da za svojo veljavnost ne potrebujejo protokolacije v zapisniku. Povedano velja tudi za procesno dejanje napovedi pritožbe. Stranka pridobi pravico do pritožbe, če je to procesno dejanje opravila brez kakršnegakoli nadaljnjega pogoja - torej njena pravica tudi ni odvisna od tega, ali je sodišče to izjavo vneslo v zapisnik oziroma zapis tega dejanja v zapisniku ni konstitutivnega pomena. Prvi odstavek 362. člena ZKP sicer zavezuje predsednika senata, da vnese v zapisnik pouk o pravici do pritožbe in dolžnosti predhodne napovedi pritožbe ter eventualni odgovor, vendar to predvsem zaradi preglednosti oziroma jasnosti, da je stranka to procesno dejanje opravila (da ne pride do zapletov, kot je obravnavan).

Ko je višje sodišče odločalo o pritožbi obsojenca, je imelo zmotno predstavo o procesnopravnem dejanskem stanju. Menilo je namreč, da obsojenec ni napovedal pritožbe (iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da bi jo napovedal, sodišče pa je sicer izdelalo sodbo, kot to navaja obsojenec v zahtevi, z obrazložitvijo in pravnim poukom). Z izjavo sodnice posameznice z dne 27.6.2003 pa se je procesnopravno dejansko stanje razčistilo. Upoštevajoč njeno izjavo je namreč edini mogoči zaključek, da je obsojenec pritožbo po razglasitvi sodbe napovedal, zaradi česar je potem izdelala sodnica sodbo s pravnim poukom.

Glede na vse navedeno vrhovno sodišče ugotavlja, da je s tem, ko je pritožbeno sodišče pritožbo Z.V. zavrglo kot nedovoljeno, kršilo njegovo pravico do pritožbe (1. odstavek 367. člena v zvezi s 1. odstavkom 368. člena ZKP), ta kršitev pa je vplivala na zakonitost in pravilnost sodne odločbe. Zato je bilo potrebno odločbo pritožbenega sodišča v skladu s 1. odstavkom 426. člena razveljaviti in vrniti pritožbenemu sodišču v novo odločanje, kjer jo bo moralo sodišče glede na ugotovitev, da je pritožba bila napovedana in da je pravočasna, vsebinsko presojati.