Jedro

Tožnik oz. nasprotni toženec K. je prekršil več pravil prometne varnosti. S hitrostjo 93 km na uro je prekoračil splošno omejitev hitrosti 80 km na uro (3. točka 3. odst. 46.čl. Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa - nadaljnjem ZTVCP. S prehitevanjem pred križiščem je prekršil prvi odst. 65.čl. ZTVCP in tudi 1. odst. 51.čl. tega zakona. Kolesarja je zadel, ko je bil ta že preko ceste na svoji desni strani, sam pa je bil zaradi prehitevanja povsem na svoji levi strani ceste. Ob trčenju torej sploh ni šlo več za kolesarjevo kršitev prednosti, saj je avtomobil zadel kolesarja povsem na robu ceste, torej tam, kjer je prostor namenjen kolesarjem in kjer se je B. smel voziti s kolesom (97.čl. ZTVCP). Vzrok za nesrečo so bili K. prevelika hitrost, prehitevanje pred križiščem in vožnja tako blizu levega roba ceste, da je zmanjkalo prostora za kolesarja. Hitrost avtomobila, ki je bila neprimerna in prekoračena glede na dovoljeno, je tudi razlog, da se udeleženca nesreče med seboj nista videla tedaj, ko je kolesar zapeljal na prednostno cesto.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek F. K. zoper Š. B. na plačilo odškodnine 1.975,80 SIT, ugodilo pa je tožbenemu zahtevku Š. B. in razsodilo, da mu morata F. K. in Zavarovalnica M. d.d. nerazdelno plačati odškodnino v znesku 3.400.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Ugotovilo je, da je nesrečo z dne 22.8.1989 zakrivil F. K., ki je s svojim avtomobilom prehiteval drug avtomobil pred križiščem s stransko cesto, s katere je tedaj na glavno cesto pripeljal B. K. je vozil z neprimerno hitrostjo 93 km na uro in zadel B. na svojem levem voznem pasu pol metra od roba ceste. Pri tem je bil B. hudo poškodovan. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino za njegovo nepremoženjsko škodo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo F. K. in Zavarovalnice M. d.d. Potrdilo je prvostopne dejanske ugotovitve in odločitev, da v celoti bremeni K. in zavarovalnico odgovornost za škodo, ki jo je K. prizadejal B. Zoper to sodbo vlagata skupno revizijo K. kot tožnik in toženec in zavarovalnica kot sotožena stranka. Uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrobno opisujeta potek dogodkov in menita, da je vozil K. pravilno, da pa je B. kršil predpise o prednosti. Revizija pripisuje B., da ni pravilno ocenil položaja, da se je tvegano vključil v promet in ni pustil prednosti vozilom na glavni cesti. Sklicuje se na načelo zaupanja v prometu. Uveljavlja ekskulpacijski razlog po 2. odst. 177.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih.

Nasprotni tožnik oz. toženec Š. B. na revizijo ni odgovoril in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Opis dogodkov, iz katerega izhaja revizija, se ne sklada z dejanskim stanjem, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Dogajanje, ki je privedlo do obravnavane nesreče, sta analizirala dva izvedenca prometne stroke. Pred vsem na njuni mnenji, pa tudi na druge dokaze, sta oprli svoje ugotovitve obe sodbi. Bistvena dejstva za ugotovitev odgovornosti udeležencev nesreče za nastalo škodo so, da je K. vozil po prednostni regionalni cesti, kjer posebne omejitve hitrosti ni bilo, da je prehiteval drug avtomobil pred križiščem s stransko cesto in pri tem vozil 93 km na uro, da je B. pripeljal s kolesom z neprednostne ceste na prednostno in jo do trenutka trčenja že prečkal ter ga je K. zadel pol metra od svojega levega roba ceste. Na revizijski stopnji dejanskih ugotovitev ni mogoče preizkusiti (3. odst. 385.čl. ZPP). Zato revizijske navedbe o dejanskih okoliščinah, posebno o hitrosti, ki jo zatrjuje K. in o dolžini preglednega dela ceste, niso upoštevane. Revizijsko sodišče mora vzeti za podlago svojega odločanja ugotovitve o dejanskih okoliščinah, na katerih temeljita izpodbijani sodbi. Na podlagi teh ugotovitev pa je odgovornost obeh revidentov ugotovljena pravilno.

Tožnik oz. nasprotni toženec K. je prekršil več pravil prometne varnosti. S hitrostjo 93 km na uro je prekoračil splošno omejitev hitrosti 80 km na uro (3. točka 3. odst. 46.čl. Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa - nadaljnjem ZTVCP. S prehitevanjem pred križiščem je prekršil prvi odst. 65.čl. ZTVCP in tudi 1. odst. 51.čl. tega zakona. Kolesarja je zadel, ko je bil ta že preko ceste na svoji desni strani, sam pa je bil zaradi prehitevanja povsem na svoji levi strani ceste. Ob trčenju torej sploh ni šlo več za kolesarjevo kršitev prednosti, saj je avtomobil zadel kolesarja povsem na robu ceste, torej tam, kjer je prostor namenjen kolesarjem in kjer se je B. smel voziti s kolesom (97.čl. ZTVCP). Vzrok za nesrečo so bili K. prevelika hitrost, prehitevanje pred križiščem in vožnja tako blizu levega roba ceste, da je zmanjkalo prostora za kolesarja. Hitrost avtomobila, ki je bila neprimerna in prekoračena glede na dovoljeno, je tudi razlog, da se udeleženca nesreče med seboj nista videla tedaj, ko je kolesar zapeljal na prednostno cesto. Preglednost ceste namreč v nasprotju z revizijsko trditvijo ni bila 400 m, temveč 175 m (7. stran izvedeniškega mnenja Razvojnega centra - inženiringi d.o.o.), oziroma nekoliko globje s stranske ceste 193 m (8. stran istega izvedenskega mnenja). Iz navedenega izhaja, da predpostavke, na katerih gradita revidenta ekskulpacijske razloge, niso podane. Prav v bistvenih postavkah, to je glede hitrosti in preglednosti ceste, so ugotovitve izpodbijane sodbe bistveno drugačne in ne dajejo nobene opore revizijskim izvajanjem. V zvezi s tem je treba opozoriti še na navedbo pod tč. VI. v pripravljalnem spisu tožnika K., po kateri na navedeno izvedeniško mnenje nima pripomb (l.št. 76 spisa). Drugačno prikazovanje dejanskih okoliščin v reviziji torej ni samo neupoštevano glede na določbo 3. odst. 385.čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem ZPP), ampak je tudi v nasprotju z lastno navedbo revidenta.

Revizija izpodbija temelj odgovornosti, ne obravnava pa višine prisojene odškodnine. Revizijsko sodišče je ta del odločitve preizkusilo po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Ugotovilo je, da s prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo tožnika B. ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo.

Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo na podlagi 393.čl. ZPP.