Jedro

Napake pri postopanju stečajne upraviteljice, so dejansko rezultirale v posledici, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, skladno z navajano sodno prakso nezakonita, zato negativnih pravnih posledic ne moremo prevaliti na tožečo stranko. V konkretnem primeru je namreč izkazano, da je tožeča stranka storila vse, kar je bilo v njeni pravni sferi mogoče, da bi zaščitila svoj pravni položaj, pa tega glede na zgoraj obrazloženo, ni zmogla. Zaradi izkazanih dejstev, ki niso v tožničini pravni sferi, so pa dejansko odločilna, ne moremo kaznovati tožeče stranke z odrekanjem pravice do denarnega nadomestila v primeru brezposelnosti in se pri tem sklicevati še na posebno zaščito, ki jo je imela tožeča stranka zaradi svojega statusa. Posebno varstvo bi moralo tožečo stranko zaščititi, ne pa ji onemogočiti oziroma otežiti pridobivanje pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost, ki ima skladno z določili ZUTD, brezposelnim osebam določeno obdobje po izgubi zaposlitve, olajšati oziroma nadomestiti izgubo službe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 22. 11. 2019 in A. št. ... z dne 24. 9. 2019 ter zadevo vrnilo toženi stranki v novo upravno odločanje. Hkrati je odločilo, da mora A. izdati odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe ter toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka, ki jih bo sodišče odmerilo po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo prvostopnega sodišča razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je napačno zavzelo stališče, da je bila tako formalno kot dejansko odpoved pogodbe o zaposlitvi podana na podlagi 104. člena ZDR-1 in zato pogodba o zaposlitvi, kljub izostanku soglasja inšpektorja za delo, ni bila nezakonita. Napačno je ugotovilo, da tožeča stranka kot delavka, ki ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana v okviru postopkov 104. člena ZDR-1 ne uživa posebnega varstva kot drugi delavci, saj ji starševstvo ni zagotavljalo posebnega varstva pred odpovedjo. Stališče sodišča, da je do nastanka brezposelnosti pri tožnici prišlo brez njene krivde in volje, je zmotno. Tožena stranka opozarja, da je bistvo 63. člena ZUTD, da pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljavljati zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji, med kar štejemo tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi, zaradi delodajalčeve redne odpovedi v nasprotju z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja in ki določa posebno varstvo delavca. V primeru pogodbe o zaposlitvi zaradi uvedbe stečajnega postopka gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožeča stranka je tudi ob uvedbi stečajnega postopka uživala posebne pravice iz 115. člena ZDR-1, kar pomeni, da uvedba stečajnega postopka njenih pravic kot zaščitene kategorije ni izničila in bi tožeča stranka morala zahtevati posebno soglasje inšpektorja. Nesporno tožeča stranka zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi ni uveljavljala sodnega varstva, zato tožeči stranki kot delavki zaščitene kategorije, ne bi smelo prenehati delovno razmerje, zaradi odpovedi delodajalca brez predhodnega soglasja inšpektorja za delo (5. odstavek). Sodna praksa je jasna in temu bi moralo slediti tudi sodišče prve stopnje. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevalo kot pravno podlago prenehanja 104. člen ZDR-1 namesto 115. člena ZDR-1. Delodajalec zaradi uvedbe stečajnega postopka ni prenehal, temveč je na stečajno upraviteljico prenesel pooblastila za zastopanje delodajalca. Začetek stečajnega postopka ne povzroči avtomatičnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, prav tako sam po sebi ni utemeljen razlog za odpoved zaščiteni kategoriji. To izhaja tudi iz prakse VDSS. Ker tožeča stranka ni uveljavila sodnega varstva proti nezakoniti odpovedi, je v skladu z drugim odstavkom 63. člena ZUTD brezposelna po svoji krivdi ali volji. Tako je zmotno ugotovljeno dejansko stanje, posledično pa zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče je pojasnilo, da stečajni upravitelj pridobi pooblastila za zastopanje delodajalca, zato ni možno razlogovanje sodišča, da neko dejanje upravitelja nima enakih učinkov, kot bi jih imelo v drugačnih okoliščinah dejanje organov delodajalca. Bistvena kršitev pravdnega postopka je bila podana, ker je sodišče v obrazložitvi v nasprotju samim s seboj, saj po eni strani povzema, da upravitelj stopa na mesto delodajalca, po drugi strani pa učinka dejanj upravitelju ne enači z učinki dejanj delodajalca. Posledično je tako nepravilna tudi odločitev glede kritja stroškov.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka opozorila, da pogodba o odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima pravnega pouka. Zaradi navedenega tudi ni mogla vedeti, da stečajna upraviteljica ni zahtevala potrebnega soglasja in da ima pravico odpoved izpodbijati. Soglasje mora pridobiti delodajalec oziroma stečajna upraviteljica, ne pa delavec. Ker zahtevano soglasje inšpektorat za delo posreduje delodajalcu in ne delavcu, ne more biti odgovorna in prikrajšana, zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca. Prav tako je v sodbah, na kateri se sklicuje tožena stranka, dejansko stanje drugačno, zato ni pravilno sklicevanje na odločitvi. Njej je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi izrecno podana na podlagi 104. člena ZDR-1, kar je razvidno iz odpovedi. Sama je o vseh pravicah poizvedovala tako pri bivšem delodajalcu kot pri A., s strani katerega ji je bilo pojasnjeno, da se od nje zahteva le, da se po prenehanju prejemanja starševskega nadomestila prijavi v evidenci za brezposelne. Sama ni bila ne s strani delodajalca, ne s strani A. opozorjena, da bi morala pridobiti kakršnokoli soglasje. Je pa bil A. seznanjen s celotno situacijo, ker je prejel vso dokumentacijo s strani bivšega delodajalca.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – ZPP) pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, pravno naziranje pritožnika pa je v okoliščinah konkretnega primera zmotno.

6. Predmet sodne presoje je odločba tožene stranka št. ... z dne 22. 11. 2019 in A. št. ... z dne 24. 9. 2019, s katero je bilo zavrnjena zahteva za priznanje pravice tožeče stranke do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

7. V času tožničine odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi, v katerih zavarovanci ne morejo uveljavljati pravice do nadomestila za primer brezposelnosti, določal 63. člen Zakona o urejanju trgu dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami, v nadaljevanju – ZUTD). V tretjem odstavku 3. člena je določeno, da je cilj zakona zagotavljanje varnosti zavarovancev v primerih brezposelnosti brez njihove krivde ali proti njihovi volji, z zagotovitvijo denarnih nadomestil po načelih vzajemnosti in solidarnosti. Določilo prvega odstavka 63. člena ZUTD določa, da pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji. Drugi odstavek 63. člena pa taksativno določa razloge prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz prejšnjega odstavka, zaradi katerih pravice do denarnega nadomestila zavarovanec ne more uveljaviti (gre za primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi pisnega sporazuma zaradi redne odpovedi, ki jo poda delavec razen v primeru, ko zakon, ki ureja delovna razmerja določa, da ima delavec kljub redni odpovedi enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov (2. alineja) in zaradi delavčeve redne odpovedi podane delavcu iz razloga (3. alineja) ter drugi primeri, ki izhajajo iz navedenega odstavka.

8. V predmetni zadevi je primarno sporno ali je tožeča stranka ob začetku stečajnega postopka uživala pravice iz 115. člena ZDR-1 in če je, ali je šteti odpoved pogodbe o zaposlitvi v tožničinem primeru za nezakonito, zaradi česar ji je potrebno upoštevajoč določilo 63. člena ZUTD1 odreči pravico do denarnega nadomestila za brezposelnost. 9. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil 4. 2. 2019 nad tožničinem delodajalcem uveden stečajni postopek. Tožeča stranka je v tem času koristila materinski dopust, nato pa vse do 10. 7. 2019 starševski dopust. Dne 22. 2. 2019 je bila tožeči stranki s strani stečajne upraviteljice vročen akt, opredeljen kot „odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na podlagi 104. člena ZDR-1“. V tem aktu je bila povzeta ugotovitev, da so z dnem začetka postopka podani razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tožeča stranka je 19. 7. 2019 pri A. podala vlogo za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

10. Neustrezen je pritožnikov ugovor o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na nasprotja v razlogovanju sodišča o pooblastilih in pravnih posledicah po začetku stečaja. Sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 395. člena ZPP, saj je v 11. točki pravilno obrazložilo, da so sicer z dnevom začetka tečajnega postopka pooblastila delodajalcu prenehala in prešla na imenovano stečajno upraviteljico, slednje pa pomeni, da tožničin delodajalec ni bil več upravičen od inšpektorja za delo zahtevati predhodnega soglasja za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki skladno z 245. členom ZFPPIPP. Sodišče je sicer (materialnopravno zmotno) zavzelo stališče, da tožeča stranka ob izdaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zapadla pod zaščiteno kategorijo, za katero bi stečajna upraviteljica potrebovala predhodno soglasje inšpektorja, vendar slednje ne vpliva na pravilnost odločitve. Ni zaznati zatrjevanega nasprotja, da je sodišče povzelo, da upravitelj stopa na položaj delodajalca, hkrati pa tolmačilo, da učinki dejanj upravitelja ne morejo biti ovrednoteni enako kot učinki dejanj delodajalca. Skozi celotno obrazložitev sodbe je sodišče razlogovalo, da tožeča stranka ni zaščitena kategorija, zaradi česar delodajalcu oziroma stečajni upraviteljici ni bilo potrebno predhodno soglasje inšpektorja za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki.

11. Pravilno je sicer razlogovanje tožene stranke, da je v konkretnem primeru potrebno tožečo stranko tudi ob začetku stečajnega postopka skladno z določili ZDR-1 šteti za zaščiteno kategorijo. Slednje je, kot pravilno povzema tožena stranka potrdilo tako VDSS v zadevi Psp 250/2017 z dne 31. 8. 2017,2 kot tudi v sodbi Pdp 1153/2009 z dne 18. 2. 2010.3

12. Po oceni pritožbenega sodišča je tožeča stranka skladno s 115. členom ZDR-1 uživala posebno varstvo. Slednje pomeni, da bi morala stečajna upraviteljica4 pridobiti za tožečo stranko kot delavko s posebnim varstvom,5 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, predhodno soglasje inšpektorja za delo. In ker ga ni, gre dejansko za nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi.

13. Kljub navedenemu pa pritožbeno sodišče pri opredelitvi nadaljnje pravne posledice ne more slediti zatrjevanju pritožnika, da je materialno zmotna odločitev sodišča glede ugotovitve, da pri tožeči stranki ni prišlo do brezposelnosti po njeni krivdi ali volji. Glede na vse izkazane okoliščine konkretnega dejanskega stanja, tožeči stranki ne moremo odreči priznanje pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost. 14. Sodišče je v 10., 11. in 12. točki obrazložitve sodbe pravilno pojasnilo, da je bila tožeči stranki s strani stečajne upraviteljice, ki je strokovnjak in katere ravnanje se presoja z najvišjo stopnjo zahtevane skrbnosti, odpovedana pogodba o zaposlitvi po 104. členu ZDR-1. Odpoved pogodbe o zaposlitvi na tej podlagi je, glede na dejstvo posebne zaščite, ki jo je tožnica uživala, napačno. Nenazadnje je iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 22. 2. 2019 razvidno, da le-ta ni vsebovala pravnega pouka. Prav slednje, pa je bilo v sodbi VDSS Psp 250/2017 z dne 31. 8. 2017, posebej izpostavljeno. VDSS je namreč ugotovilo, da bi tožeča stranka lahko uveljavljala varstvo pravic zoper podano nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, na kar je bila posebej opozorjena pravnem pouku, pa tega ni storila.6 V konkretnem primeru pa je izkazano, da tožeča stranka sploh ni bila, s strani osebe, ki bi primarno morala pridobiti predhodno soglasje za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani inšpektorja, posebej opozorjena na možnost pravnega varstva. Sodišče je v 12. točki obrazložitve sodbe pravilno opozorilo na namen, ki izhaja iz 3. člena ZUTD.7 V konkretnem primeru izkazane dejanske okoliščine,8 tako ne dovoljujejo razlogovanja tožene stranke, ki zagotovo ne izkazuje zasledovanja cilja, h kateremu stremi določilo 3. člena ZUTD in nenazadnje posebno varstvo zaščitenih kategorij. Posebno varstvo je primarno namenjeno zaščiti delavca, razlogovanje tožene stranka v konkretnem primeru, pa prispeva k uveljavitvi ravno nasprotne pravne posledice. Namen zaščitene kategorije, ki bi ji morali zagotoviti posebno varstvo, se sprevrže v njeno nasprotje z negativnim predznakom.

15. V pravu je res uveljavljeno načelo ignorantia iuris nocet, ki pa ga po oceni pritožbenega sodišča v konkretni zadevi ravno zaradi zgoraj opredeljenih dejstev,9 ne moremo uporabiti. V nasprotnem primeru bi bilo lahko ogoroženo načelo elementarne pravičnosti.

16. Obstoji sicer logika obrazložitve sodišča glede vprašanja smiselnosti pridobivanja predhodnega soglasja o odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru stečaja, saj pride v končni posledici do prenehanja delodajalca oziroma izbrisa pravne osebe iz sodnega registra. Slednje na daljši rok posledično pomeni nezmožnost vzdržati v veljavnem delovnem razmerju tudi zaščitene kategorije. Pa vendar stečajna zakonodaja določa, da v primeru začetka stečajnega postopka10 stečajni upravitelj, ob upoštevanju celotne dokumentacije presodi, delo katerih delavcev je zaradi stečajnega postopka nepotrebno.11 Stečajni dolžnik lahko pod določenimi pogoji omejeno nadaljuje poslovanje. Zaradi navedenega ni avtomatičnega prenehanja pogodb o zaposlitvi vsem delavcem. Stečajni upravitelj presodi kdaj in delo katerih delavcev je še do zaključka stečajnega postopka potrebno in katerih delo ni več potrebno.

17. Ob ugotovitvi, da je bila tožeča stranka skladno s 115. členom ZDR-1, ki ga je potrebno uporabiti v konkretnem primeru, zaščitena kategorija, je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj stečajna upraviteljica zanjo ni pridobila predhodnega soglasja inšpektorja za delo. Stečajna upraviteljica je pojasnila, da ker iz obstoječe dokumentacije ni zaznala, da je tožeča stranka na starševskem dopustu, tožeče stranke ni obravnavala kot zaščitene kategorije, vendar se slednje spet nanaša na postopanje stečajne upraviteljice in ne na tožečo stranko.

18. Napake pri postopanju stečajne upraviteljice, so dejansko rezultirale v posledici, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, skladno z navajano sodno prakso nezakonita, zato negativnih pravnih posledic ne moremo prevaliti na tožečo stranko. V konkretnem primeru je namreč izkazano, da je tožeča stranka storila vse, kar je bilo v njeni pravni sferi mogoče, da bi zaščitila svoj pravni položaj, pa tega glede na zgoraj obrazloženo, ni zmogla. Zaradi izkazanih dejstev, ki niso v tožničini pravni sferi, so pa dejansko odločilna, ne moremo kaznovati tožeče stranke z odrekanjem pravice do denarnega nadomestila v primeru brezposelnosti in se pri tem sklicevati še na posebno zaščito, ki jo je imela tožeča stranka zaradi svojega statusa. Posebno varstvo bi moralo tožečo stranko zaščititi, ne pa ji onemogočiti oziroma otežiti pridobivanje pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost, ki ima skladno z določili ZUTD, brezposelnim osebam določeno obdobje po izgubi zaposlitve, olajšati oziroma nadomestiti izgubo službe.

19. Po oceni pritožbenega sodišča je pravilna odločitev sodišča, da pri tožeči stranki ni prišlo do brezposelnosti po njeni krivdi ali volji, zato ji tožena stranka ne more odreči priznanja pravice do denarnega nadomestila za brezposlnost. V novem upravnem postopku, bo tožena stranka morala, upoštevajoč opisana stališča, odločati o upravičenosti tožeče stranke do vtoževanega nadomestila.

20. Posledično je pravilna odločitev sodišča tudi o stroških postopka in je potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

1 Ali je tožeča stranka postala brezposelna po svoji krivdi ali volji. 2 Ugotovilo je, da zapade delavka v času nosečnosti ter delavka, ki doji otroka do 1 leta starosti in staršem v času, ko izrabijo starševski dopust v strnjenem nizu v obliki polne odsotnosti z dela in še en mesec po izrabi tega dopusta posebno varstvo skladno s prvim odstavkom 115. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami, v nadaljevanju ZDR-1).V petem odstavku zgoraj citirane določbe je določeno, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu lahko preneha delovno razmerje ne glede na določbo prvega in tretjega odstavka 115. člena vendar po predhodnem soglasju inšpektorja za delo, če so podani razlogi za izredno odpoved ali izredno uvedbo postopka za prenehanja delodajalca. 3 Tudi, kjer je izrecno določeno, da ob uvedbi stečajnega postopka potrebno upoštevati določila 115. člena ZDR v primeru posebnega varstva za delavce in posledično tudi določilo petega odstavka 115. člena ZDR, ki določa, da je v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru prenehanja delodajalca potrebno pridobiti predhodno soglasje inšpektorja za delo. Predhodno soglasje inšpektorja za delo namreč pomeni, da bo s strani zato ustrezne osebe preverjeno ali so res podani vsi zakonsko določeni razlogi, da je odpoved zakonita oziroma res neizogibna. 4 V konkretnem primeru od začetka stečajnega postopka, ko so pooblastila skladno z 245. členom ZFPPIPP prešla na stečajno upraviteljico. 5 Ki je bila v tem obdobju na materinskem oziroma starševskem dopustu. 6 Sodišče je sicer nadalje razlogovalo, da razlogi zaradi katerih ni uveljavljala varstvo pravic za pritožbeno rešitev zadeve niso relevantni. 7 Ki je zagotavljanje varnosti zavarovancev v primerih nastanka brezposelnosti brez njihove krivde ali proti njihovi volji z zagotovitvijo denarnih nadomestil po načelih vzajemnosti in solidarnosti. 8 Odpoved pogodbe o zaposlitvi na nepravilni pravni podlagi, opustitev pravnega pouka, nepravilno postopanje stečajne upraviteljice pri pridobivanju predhodnega soglasja skladno s 5. odstavkom 115. člena ZDR-1, tožeča stranka je v spornem obdobju koristila materinski oziroma starševski dopust. 9 Odpoved pogodbe o zaposlitvi na napačni pravni podlagi, izostanek pravnega pouka o možnosti pravnega varstva, nepravilno postopanje s strani stečajne upraviteljice... 10 Ki je pravnorelevanten čas nastopa pravnih posledic stečajnega postopka in ne že uvedba le-tega, kot je zaslediti tako v razlogovanju tožene stranke kot sodišča. 11 Pri zaključku določenih nedokončani poslih..., da pride lahko še do povečanja stečajne mase, iz katere se poplačajo stečajni upniki.