Jedro

Policisti so osumljencu zasegli vrhnja oblačila, sam pa jim je na poziv prostovoljno izročil rokavici, zato v obravnavanem primeru ob do sedaj znanih podatkih ni mogoče govoriti o osebni preiskavi osumljenca, temveč zgolj o zasegu oblačil na podlagi 220. člena ZKP v zvezi s 148. in 164. členom ZKP.

Konkretna navedba oznak karakterističnih delcev v sklepu zunajobravnavnega senata, glede katerih je preiskovalna sodnica na splošni ravni ugotovila, da se ujemajo, in o katerih se je obramba imela možnost seznaniti in opredeliti, ne predstavlja nedopustnega dopolnjevanja razlogov preiskovalne sodnice in s tem kršitve osumljenčeve pravice do obrambe.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega M. V. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Podan je utemeljen sum, da naj bi osumljenec storil kaznivo dejanje umora po 4. točki prvega odstavka 116. člena Kazenskega zakonika. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju je pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je osumljenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve 22. in 25. člena Ustave. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep z „razveljavitvijo odpravi in odredi, da se osumljenca izpusti iz pripora“, podrejeno pa še, da sklep zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča na Ptuju razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da sodišče ni storilo v zahtevi zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka ter da se najobsežnejši del zahteve ukvarja z zagovornikovim videnjem dokaznega postopka. Zato vrhovna državna tožilka predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi nasprotuje stališču vrhovne državne tožilke.

B.

5. Osumljenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da ni podan utemeljen sum očitanega kaznivega dejanja, da izpodbijani sklep temelji le na indicih, katerih krog pa ni v zadostni meri sklenjen. Razen govoric je edini objektivni dokaz le strokovna analiza Nacionalnega forenzičnega laboratorija (v nadaljevanju NFL) karakterističnih sledov, ki nastanejo po streljanju s strelnim orožjem. Po zagovornikovem stališču to mnenje osumljenca ne povezuje dovolj s storitvijo očitanega kaznivega dejanja. Podrejeno vložnik še navaja, da je sodišče napačno interpretiralo pridobljeni strokovni mnenji NFL.

6. Vložnik ne more uspeti s podajanjem lastne dokazne ocene. Na tak način izraža nestrinjanje z dejanskim stanjem, kot je bilo v tej fazi postopka ugotovljeno v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Nadalje vložnik zatrjuje, da policija osumljenčevih rokavic ni pridobila na zakonit način. Po odvzemu prostosti je bil osumljenec do privedbe k preiskovalni sodnici v prostorih PU Maribor. Po ukazu policistov je moral osumljenec sleči vrhnja oblačila in jih izročiti policistom. Po vložnikovem stališču določba 148. člena ZKP policistom ne daje pristojnosti, da bi lahko v predkazenskem postopku slekli osumljenca. Zato vložnik meni, da so policisti v prostorih policije opravili osebno preiskavo na podlagi drugega odstavka 214. člena ZKP, za katero pa v nasprotju z 215. členom ZKP niso imeli odredbe preiskovalnega sodnika. Pogoji za opravo osebne preiskave iz četrtega odstavka 218. člena ZKP v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni, saj je bil osumljenec ob aretaciji varnostno pregledan, ob izvedbi osebne preiskave pa je bil osumljenec pridržan v prostorih policije, zato ni bilo nobene nevarnosti, da bi lahko rokavice odvrgel ali skril. Vložnik se tudi ne strinja s stališčem sodišča, da v konkretnem primeru ni šlo za osebno preiskavo, saj slačenje osumljenca in preiskovanje vrečke z osebnimi predmeti ne spada v okvir pooblastil policije v smislu 148. in 164. člena ZKP. Policija je po vložnikovem zatrjevanju ravnala v nasprotju s prvim odstavkom 215. člena ZKP v zvezi z 214. členom ZKP ter kršila osumljenčevo pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave. Analiza sledov streljanja na osumljencu nezakonito zaseženih rokavicah predstavlja ključen dokaz v napadenih sodnih odločbah, zato vložnik v ravnanju sodišča ugotavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Po pregledu spisa Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik z zatrjevanjem, da je policija opravila (nezakonito) osebno preiskavo, podaja lasten pogled na zaseg osumljenčevih vrhnjih oblačil in rokavic v prostorih policije ob oziroma po odvzemu prostosti osumljencu. Tako iz izpodbijanega sklepa zunajobravnavnega senata kot iz podatkov v spisu (Uradni zaznamek in odločba o odvzemu prostosti in pridržanju PU Maribor z dne 12. 12. 2013, Zapisnika o zasegu predmetov PU Maribor z dne 12. 12. 2013 in Uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah NFL z dne 12. 12. 2013) je razvidno, da so policisti potem, ko je osumljenec slekel vrhnja oblačila, ki so jih policisti zasegli, in oblekel nadomestna oblačila, pogrešili osumljenčeve rokavice, ki jih je imel osumljenec ob prijetju in so jih policisti začasno dali v vrečko z osumljenčevimi osebnimi predmeti. Po pozivu policistov je osumljenec iz zgornjega dela hlač oziroma iz notranjosti hlačnic izvlekel rokavici in ju sam izročil policistom. Slednji torej osumljenca niso preiskovali, zasegli so mu le vrhnja oblačila, osumljenec pa jim je sam prostovoljno izročil rokavici, zato v obravnavanem primeru ob podatkih v spisu, ki so do sedaj znani, ni mogoče govoriti o osebni preiskavi osumljenca, temveč je policija osumljencu zgolj zasegla vrhnja oblačila na podlagi 220. člena ZKP v zvezi s 148. in 164. členom ZKP. Vložnik z zgornjim zatrjevanjem pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ponovno uveljavlja za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Nadalje vložnik navaja, da je zunajobravnavni senat s tem, ko je dopolnil razloge sklepa preiskovalne sodnice v delu, ki se nanaša na utemeljenost suma, kršil osumljenčevo pravico do obrambe oziroma do pravnega sredstva. Preiskovalna sodnica se do vložnikovega zatrjevanja o neujemanju sledov streljanja na osumljenčevih rokavicah in telesu oškodovanca ni opredelila, s tem, ko je zunajobravnavni senat skušal to odpraviti tako ravnanje preiskovalne sodnice, pa je po vložnikovem stališču storil bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Enako bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršitev 25. člena Ustave vložnik uveljavlja tudi z navedbami o tem, da je zunajobravnavni senat nepravilno dopolnil neprepričljive razloge sklepa preiskovalne sodnice glede obstoja realne ponovitvene nevarnosti. Vložnik meni, da dokaznih zaključkov preiskovalne sodnice o utemeljenosti suma z odločitvijo pritožbenega senata ni mogoče širiti še na drug priporni razlog. Zunajobravnavni senat je z dopolnjevanjem razlogov prvostopenjskega sklepa presegel svoja pooblastila in s tem osumljenca prikrajšal za pravico do obrambe (v smislu izpodbijanja dejanskega stanja).

10. Tudi takim vložnikovim navedbam ni mogoče pritrditi. V izpodbijanem sklepu je preiskovalna sodnica ob obrazlaganju obstoja utemeljenega suma, izhajajoč iz Poročila in mnenja NFL z dne 14. 12. 2013, navedla, da so bili na vzorcih z rok in dlani pokojnega F. K. najdeni karakteristični delčki, ki nastanejo po streljanju s strelnim orožjem, prav tako so bili taki karakteristični delčki najdeni na rokavicah, ki jih je policija zasegla osumljencu. Nadalje je preiskovalna sodnica navedla, da imajo karakteristični delčki, najdeni na osumljenčevih rokavicah, enako sestavo kot karakteristični delčki, najdeni in zavarovani z rok pokojnega F. K. Ob odgovarjanju na vložnikove pritožbene navedbe, je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju v izpodbijanem sklepu navedel, da preiskovalna sodnica „edinega do sedaj najdenega stvarnega dokaza“ ni povzela v celoti, zato je povzel vsebino poročil NFL z dne 13. 12. 2013 in 14. 12. 2013. Zunajobravnavni senat je na tej podlagi zaključil, da so navedbe obrambe o tem, da na osumljenčevih rokavicah niso bili najdeni tudi delci s takimi sestavinami, kot so bile najdene na pokojnikovem truplu, neutemeljene. Razlika zgolj v eni sestavini karakterističnih delčkov po stališču zunajobravnavnega senata nima tolikšne teže, da bi ovrgla utemeljenost opiranja preiskovalne sodnice na analizo NFL in da njena neopredelitev do tega ne pomeni prikrajšanja obrambe za primerno obrazloženo sodno odločbo. Glede na to, da se že izpodbijani sklep preiskovalne sodnice opira na analizi in strokovni mnenji NFL z dne 13. in 14. 12. 2013, pri čemer preiskovalna sodnica resda ni navedla kemijskih oznak najdenih karakterističnih delčkov na pokojnikovih rokah in dlaneh ter osumljenčevih rokavicah, zunajobravnavni senat pa je kemijske oznake ob povzemanju strokovnih mnenj NFL konkretno navedel, ni mogoče sprejeti vložnikovega zatrjevanja, da gre za nedopustno dopolnjevanje razlogov preiskovalne sodnice. Konkretna navedba kemijskih oznak karakterističnih delcev v sklepu zunajobravnavnega senata, glede katerih je preiskovalna sodnica na splošni ravni ugotovila, da se ujemajo, in o katerih se je obramba imela možnost seznaniti in opredeliti že na pripornem naroku (in se tudi je opredelila), ne predstavlja nedopustnega dopolnjevanja razlogov preiskovalne sodnice in s tem kršitve osumljenčeve pravice do obrambe.

11. Z navedbami o neprepričljivih razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti vložnik uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Z navedbo, da je preiskovalna sodnica razloge o obstoju ponovitvene nevarnosti navedla na več mestih, med drugim tudi v delu o utemeljenosti suma, po presoji Vrhovnega sodišča zunajobravnavni senat ni prav v ničemer dopolnjeval razlogov preiskovalne sodnice o osumljenčevih osebnih lastnostih (maščevalnost, agresivnost), temveč je zaradi razumljivosti v eni točki obrazložitve (sklep, stran 6 in 7, točka 7) ponovil subjektivne okoliščine, s katerimi je preiskovalna sodnica utemeljila obstoj ponovitvene nevarnosti (obstoja objektivnih okoliščin vložnik ni izpodbijal ne v pritožbi ne v zahtevi za varstvo zakonitosti).

C.

12. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev določb kazenskega postopka, uveljavljanih v zahtevi za varstvo zakonitosti osumljenčevega zagovornika. Zato je zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Če bo za osumljenega M. V. nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.