Jedro

Ob dejanski ugotovitvi, da je tožnik vložil tožbo, ne da bi bila izdana dokončna odločba v upravnem postopku, je sodišče svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 30. člena ZDSS. Ta določa, da ne more zahtevati sodnega varstva pravic stranka, ki ni uveljavljala rednega pravnega sredstva v upravnem postopku. To pa pomeni, da predstavlja dokončna odločitev pristojnih organov tožene stranke o uveljavljeni pravici iz socialne varnosti procesno predpostavko za vložitev tožbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98) v zvezi s 83. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ - Uradni list RS, št. 9/92 in nadalj.) zavrglo tožbo tožnika z dne 29.9.1998. Sodišče je ugotovilo, da ni podana procesna predpostavka za uveljavljanje varstva pravic pred sodiščem, saj tožniku ni bila izdana dokončna odločba Zavoda za zdravstveno zavarovanje.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da delovno in socialno sodišče ni bilo stvarno pristojno za rešitev spora, začetega proti ZZZS OE K., ki niti ni pravna oseba, niti pravdna stranka. Zato ni izpolnjevala procesnih predpostavk, da bi se lahko vodil postopek z njo kot toženo stranko. Navajal je protiustavnost določb 82. in 83. člena ZZVZZ, zmotno uporabo dolčb 30., 31. in 32. člena ZDSS in kršitev ustavnih določb (15., 22., 23. in 120. člena) Sodišču je tudi očital, da ni prekinilo postopka in ravnalo po 156. členu Ustave Republike Slovenije. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijani sklep oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP Uradni list RS, št. 26/99) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostansko in samostojno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče zato izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Očitana kršitev določb postopka iz 370. člena v zvezi z 11. točko 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Postopka se je, kljub drugačnim tožbenim navedbam, udeleževal kot pravdna stranka v postopku Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, kar je razvidno tako iz navedb tožene stranke kot tudi iz podpisanega pooblastila, zastopala pa ga je po pooblastilu generalnega direktorja R. K.. Ta je zato lahko samostojno in veljavno opravljala vsa procesna dejanja v tem postopku.

Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik vložil tožbo brez dokončne odločitve tožene stranke v postopku uveljavljanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja.

Ob dejanski ugotovitvi, da je tožnik vložil tožbo, ne da bi bila izdana dokončna odločba v upravnem postopku, je sodišče svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 30. člena ZDSS. Ta določa, da ne more zahtevati sodnega varstva pravic stranka, ki ni uveljavljala rednega pravnega sredstva v upravnem postopku. To pa pomeni, da predstavlja dokončna odločitev pristojnih organov tožene stranke o uveljavljeni pravici iz socialne varnosti procesno predpostavko za vložitev tožbe. Procesna predpostavka je pogoj, ki mora biti izpolnjen, da je dovoljena odločitev v stvari sami. Ker ta pogoj v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen, je bila tožba, s katero je tožeča stranka zahtevala razveljavitev mnenja zdravniške komisije I. stopnje, v skladu z določbo 30. člena ZDSS pravilno zavržena, ker ni bila dovoljena.

S sprejeto odločitvijo niso bile kršene določbe Ustave Republike Slovenije, na katere se sklicuje tožnik. Pravico do sodnega varstva vsebuje 23. člen Ustave RS, po katerem ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Vendar je pri tem treba upoštevati ustrezne določbe postopka, ki so predpisane prav zato, da se lahko uresničijo ustavne pravice.

Sodno varstvo s področja socialne varnosti, ki obsega tudi reševanje sporov o pravici do in iz zdravstvenega zavarovanja, je zagotovljeno pred socialnim sodiščem, kar je določeno v 5. členu ZDSS. Ta zakon, ki sicer prepisuje posebnosti postopka pred socialnim sodiščem, je predpisal pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko pride do meritornega odločanja. Kot pogoj za dopustnost procesa je ZDSS v 30. členu predpisal izdajo dokončne odločbe pristojnih organov o pravici zavarovanca iz socialne varnosti, brez tega pa ni dovoljen niti postopek niti meritorno odločanje.

V obravnavanem primeru to pomeni, da tožnik ni smel vložiti tožbe, če ni izčrpal rednih pravnih sredstev določenih v ZZVZZ.

Revizijo tožnika je zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 378. člena v zvezi s 384. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.