Jedro

Glede na to, da je predmet tožbenih zahtevkov tožeče stranke ugotovitev terjatev, ki so opredeljene z denarnimi zneski, tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da vrednost spornega predmeta ni enaka vsoti terjatev, ki jo je izračunalo sodišče, ne more predstavljati podlage za zavrženje vložene tožbe. Zahtevek je v objektivnem smislu nedoločen le v primeru, če tožnik prepusti sodišču, da samo prisodi tožencu to, kar misli da mu gre na podlagi predloženega dejanskega stanja oziroma, če ni opisano pravno razmerje tako, da bi se moglo ločiti od vseh drugih pravnih razmerij.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo), potem, ko je ugotovilo, da je tožba v tolikšni meri nerazumljiva, da je sodišče ne more obravnavati, čeprav je stranko pred tem dvakrat pozvalo k njeni dopolnitvi in jo vsakokrat opozorilo, da jo bo, v kolikor je ne bo dopolnila, zavrglo.

Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo v kateri predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovni postopek Okrožnemu sodišču v N. V pritožbi opozarja, da je bila njena terjatev prerekana na naroku za preizkus terjatev s strani stečajnega dolžnika in s sklepom stečajnega senata je bila tožeča stranka kot stečajni upnik napotena na pravdo. Pri tem stečajni upravitelj vzroka, zakaj je prijavljeno terjatev prerekal ni utemeljil niti obrazložil. Na podlagi napotitvenega sklepa stečajnega senata je tožeča stranka vložila tožbeni zahtevek, v katerem je vtoževala vse račune in druge odprte postavke, ki jih je kot terjatev prijavila v stečajnem postopku. V tožbenem zahtevku je navedla, da vtožuje glavnico po posameznem računu - to je glavno terjatev in pa zakonite zamudne obresti od posameznega računa od zapadlosti do uvedbe stečajnega postopka. Obresti je tudi obračunala in jih v nadaljevanju svojega zahtevka tudi kapitalizirala ter zahtevala obresti na tako izračunani znesek od dneva vložitve zahteve do plačila. V tožbi je tožeča stranka navedla vrednost spornega predmeta, ki pa se razlikuje od vrednosti, ki jo je ugotovilo sodišče. Pri tem je prišlo do napake pri seštevanju. Strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je vrednost spornega predmeta pomembna pri odločanju sodišča, vendar napaka v seštevanju ne more biti odločujoča. V konkretnem primeru je tožeča stranka plačala maksimalno takso, zato njena napaka tudi ni vplivala na odmerjanje sodne takse. Meni, da je glede na predhodni poziv sodišča svoj tožbeni zahtevek pravilno opredelila. Tožba je bila posredovana tudi toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Smatra, da je utemeljitev napadenega sklepa neargumentirana in sodišče v nobenem primeru ne bi smelo zavreči tožbenega zahtevka v celoti.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja z načelnim pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da se tožba, ki je nerazumljiva v tolikšni meri, da je sodišče ne more obravnavati, pa je stranka kljub pozivu ne popravi, zavrže. Ne strinja pa se pritožbeno sodišče z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ima tudi predmetna tožba take lastnosti. Res je sicer, da je obravnavana tožba nekoliko nepregledna, to pa predvsem zaradi dejstva, da je tožeča stranka v tožbi postavila kar 92 tožbenih zahtevkov, kar pa po mnenju pritožbenega sodišča samo po sebi še ne pomeni, da bi bila tožba nerazumljiva v tolikšni meri, da je sodišče ne bi moglo obravnavati. Vsak od zahtevkov je namreč v objektivnem smislu določen, saj je tožeča stranka za vsak zahtevek natančno opisala ugotovitev kakšnega glavničnega dolga uveljavlja, pri čemer pa je tudi povsem določno navedla od kdaj in kakšne zamudne obresti za posamezen zahtevek uveljavlja. Res je sicer, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, da tožeča stranka ob vložitvi tožbe najprej ni navedla seštevka vseh zahtevkov, katerih ugotovitev vtožuje, v popravku tožbe z dne 05.11.2004 pa tudi označena vrednost spornega predmeta ne ustreza vsoti posamičnih zahtevkov, kar pa samo po sebi, po mnenju pritožbenega sodišča tudi ne utemeljuje zaključka, da bi bila tožba v tolikšni meri nerazumljiva, da je sodišče ne more obravnavati. Glede na to, da je predmet tožbenih zahtevkov tožeče stranke ugotovitev terjatev, ki so opredeljene z denarnimi zneski, tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da vrednost spornega predmeta ni enaka vsoti terjatev, ki jo je izračunalo sodišče, ne more predstavljati podlage za zavrženje vložene tožbe. Zahtevek je v objektivnem smislu nedoločen le v primeru, če tožnik prepusti sodišču, da samo prisodi tožencu to, kar misli da mu gre na podlagi predloženega dejanskega stanja oziroma, če ni opisano pravno razmerje tako, da bi se moglo ločiti od vseh drugih pravnih razmerij. S takimi napakami pa vložena tožba ni obremenjena, zato je po mnenju pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, ki je obravnavano tožbo opredelilo kot nerazumljivo, nepravilna. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje (3.tč. 365.čl. ZPP).