Jedro

Zvišanje preživnine za otroka zaradi doraščanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora za preživljanje mladoletne tožnice V. G. plačevati namesto dosedaj določenega zneska v višini 11.121,00 SIT mesečno, od 1.11.1995 dalje na 18.000,00 SIT mesečno zvišano preživnino, za mladoletno Š. G. pa namesto dosedaj določenega zneska v višini 8.650,00 SIT mesečno, od 1.11.1995 dalje na 12.000,00 SIT mesečno zvišano preživnino. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo v obsegu, kolikor je bila preživnina zvišana, uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč v izpodbijanem delu in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Spremenjenih okoliščin, ki bi omogočale zvišanje preživnine, ni. Ob razvezi zakonske zveze v letu 1994 je plača zakonite zastopnice bila obremenjena s preživninskim izdatkom za obe tožnici v višini 33 %, toženčeva plača pa v višini 32 %, po izpodbijani sodni odmeri pa bi bila toženčeva plača obremenjena s 43 %, tožničina pa le z 28 %. Pri tem je plača zakonite zastopnice narasla za 30 %, toženčeva plača pa le za 19 %. Iz tega se vidi, da je z novo odmero preživnine toženec obremenjen preko mere. Njegove premoženjske razmere so se namreč poslabšale. Poleg tega nižji sodišči nista upoštevali, da zakonita zastopnica za tožnici prejema otroške doklade v višini okrog 5.000,00 SIT mesečno za obe.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Višino prispevka za preživljanje otrok določi sodišče v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami (79. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - Ur. list SRS, št. 14/89). Vsak izmed staršev oziroma otrok pa sme zahtevati, naj se ugotovljena višina prispevka prilagodi spremenjenim razmeram. V tem primeru je tožeča stranka obstoj spremenjenih razmer na svoji strani dokazala. Nižji sodišči sta namreč ugotovili, da so se stroški za preživljanje mladoletnih tožnic od zadnje sodno določene preživnine (dne 6.5.1994) opazno povečali. O tem sta ob upoštevanju ugotovljenih dejstev opravili ustrezen obračun, po katerem znašajo življenjski stroški za starejšo V. 40.000,00 SIT mesečno, za mlajšo Š. pa 30.000,00 SIT na mesec. Povečanje potreb obeh otrok gre na rovaš V. doraščajočih let in vstopa mlajšega dekleta v osnovno šolo. Na dejanske ugotovitve v tem okviru je revizijsko sodišče vezano, revizija pa jih niti ne more izpodbijati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Pravni standard spremenjenih razmer je torej mogoče uporabiti, ta uporaba pa ima za posledico revidiranje preživninske obveznosti toženca v okviru tožbenega zahtevka. Pri tem seveda ni mogoče mimo ugotovitev o možnostih obeh staršev za pokrivanje potreb otrok. Vendar pa dejanske ugotovitve v tej smeri niso take, da bi ne omogočile odločitve, po kateri se toženčeva preživninska obveznost poveča. Vzporedno se je namreč povečala tudi preživninska obveznost matere, ki je razvidna iz ugotovitve, da bo nosila večji del finančnega bremena in večino konkretnih skrbi z doraščanjem in vzgojo otrok.

Ob ugotovitvi, da oba starša opravljata enako delo kot poprej in da ima toženec realno možnost dodatnega zaslužka (ne glede na oceno o eventualnem zaslužku iz dodatne dejavnosti in pridobivanjem denarja z oddajanjem proste garaže) je v reviziji ponujeno odstotkovno primerjanje plač toženca in zakonite zastopnice poseganje v sprejeto dokazno oceno, ki ne more biti predmet revizijskega preizkusa. Zatrjevano realno znižanje toženčeve plače ob ugotovljenih znatno povečanih preživninskih potrebah otrok toženca ne odvezuje dolžnosti, da svoj prispevek k njunemu preživljanju poveča - ob hkratnem povečanju prispevka matere. Pri tem sta nižji sodišči pri opredelitvi višine preživnine posebej upoštevali, da manjši del preživninske obveznosti toženec pokrije tedaj, ko sta po dogovoru dekleti pri njem. V okvir opisanih ugotovitev je mogoče šteti tudi revizijsko trditev - ki v pritožbenem postopku s toženčeve strani niti ni bila posebej zatrjevana - o otroških dokladah, ki jih dekleti prejemata. Podan torej ni niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, niti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka zaradi domnevnih protispisnih ugotovitev. Revizijsko sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe tudi po uradni dolžnosti v skladu z določbo 386. člena ZPP, pa pri tem ni našlo nobenih kršitev. Zato je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena, prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 166. člena ZPP. Tožena stranka trpi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožeča stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi.