Jedro

Tožena stranka je dokazala, da očitana ravnanja (neupoštevanje tožnikovega zdravstvenega stanja pri zagotavljanju dela; siljenje k opravilom, ki bi škodovala njegovemu zdravstvenemu stanju; da je tožena stranka plačo določala enostransko in v nasprotju z ZDR; da mu tožena stranka ni zagotovila enakega obravnavanja pri nagrajevanju, itd.) bodisi niso resnična ali jih ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, saj ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožniku na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kot to določa 6.a člen ZDR. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožniku izplačati odškodnino zaradi trpinčenja v višini 12.500,00 EUR, odpravnino na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca v višini 5.791,58 EUR in odškodnino namesto odpovednega roka v višini 1.828,92 EUR, vse navedene zneske pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa jih je dolžan povrniti v višini 1.322,89 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi poudarja, da je bil pravilnik z ukrepi delodajalca proti mobingu sprejet 15. 3. 2010, medtem ko je bil sam mobingu izpostavljen že od zaposlitve A.A., kar je bilo približno od leta 2006. Tožnik trdi, da ni bil seznanjen z obstojem tega pravilnika, zato ni vedel za možnost zahteve za varstvo pravic. Dejstvo, da take zahteve ni vložil, pa mu ne more iti v škodo. Sodišče se ni opredelilo do odločbe Inšpektorata za delo RS z dne 22. 3. 2012, ki je toženi stranki izdal ureditveno odločbo in uvedel postopek o prekršku. Upoštevalo je le priče, predlagane s strani tožene stranke, medtem ko je izpoved tožnika in izpovedi z njegove strani predlaganih prič, spregledalo. Sodišče ne bi smelo upoštevati pomanjkljivih in pristranskih izpovedi prič A.A. ter B.B., ki sta v postopku ščitila sama sebe in sta zainteresirana za izid pravde, saj sta še vedno zaposlena pri toženi stranki. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj tožnik ne bi bil trpinčen z neupoštevanjem njegovega zdravstvenega stanja pri delu. Tožnik je namreč toženko seznanil s svojim zdravstvenim stanjem in omejitvami z izročitvijo zdravniškega potrdila C.C. 19. 12. 2002, o čemer je sodišču tudi izpovedal. Sodišče je neutemeljeno sledilo izpovedi D.D., da tega potrdila v tožnikovem spisu ni, saj je ta delavka k delodajalcu prišla mnogo kasneje. Tožena stranka je bila seznanjena z njegovimi omejitvami pri delu, kar izhaja iz zdravniškega spričevala z dne 5. 10. 2010, a se sodišče do tega ni opredelilo. Priče B.B., E.E., D.D. in A.A., na katerih je sodišče oprlo svojo odločitev, so glede seznanjenosti tožene stranke s tožnikovimi zdravstvenimi težavami izpovedale nejasno in napačno. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi prič F.F. in G.G. v zvezi s tem, da je tožnik dnevno prihajal v stik s čistili in da je trpinčenje nad tožnikom obstajalo. Sodišče prve stopnje je tudi napačno zaključilo, da ni obstajalo trpinčenje pri opravljanju del, za katera tožnik ni bil usposobljen oziroma zanje ni imel ustreznih zaščitnih sredstev, oziroma da ni prišlo do trpinčenja po telefonu s strani A.A.. Nerazumen je zaključek sodišča, da tožnika nihče ni silil k delu na višini, v dvižni košari in z viličarjem. Da tožnik pri svojem delu ni imel zaščitnih sredstev in varnostne ter druge opreme, sta potrdili priči G.G. in F.F.. Tožena stranka tožniku ni zagotovila niti enakega obravnavanja in ni sprejela ustreznih ukrepov. Tožnik je bil prikrajšan pri nagrajevanju in diskriminiran v primerjavi z H.H., ki je prejemal večjo plačo, čeprav je vodil manjšo skupino ljudi. Potispisen je zaključek sodišča, da je tožnik odpoved podal zato, ker mu ni bilo ponujeno drugo delo. Razlog za izredno odpoved, ki je bila podana pravočasno in zakonito, je trpinčenje ter neenako obravnavanje. Sodišče prve stopnje tudi protispisno navaja, da tožena stranka ni zatrjevala niti dokazala, na podlagi katerih okoliščin in interesov delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati. Teh okoliščin tožnik ni izrecno zatrjeval, saj jih tožena stranka ni izpodbijala, zato je štel, da niso sporna. Ker je sodišče spoznalo odpoved kot nezakonito, je napačno odločilo tudi o zahtevku glede zahtevane odpravnine in odškodnine namesto odpovednega roka ter o stroških postopka. Tožena stranka ni upravičena do povračila stroškov v prisojeni višini. Toženo stranko je odvetnica zastopala šele od naroka dne 11. 12. 2013 dalje, zato nagrada za postopek toženi stranki ne pripada.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo poudarja, da tožnik ni uspel dokazati zatrjevanih kršitev oziroma, da je šlo za ponavljajoča in dlje časa trajajoča sistematična dejanja, saj opisuje le posamezne dogodke, ki med sabo niso povezani in jih ni potrdila nobena od prič. Tožnik in A.A. nista imela neposrednega stika, prav tako tudi ne I.I.. Utemeljen je zato sklep sodišča prve stopnje, da nad tožnikom nihče ni izvajal mobinga. Iz tožnikovih navedb in predlaganih dokazov pa ne izhaja domnevno slabšanje zdravja, saj je iz izvidov razvidno, da se mu je zdravje izboljšalo. Tožena stranka še pripominja, da dejstvo, da je priča zaposlena pri toženi stranki, ne more vplivati na kredibilnost te priče. Tožena stranka nikoli ni prejela pisnega opozorila tožnika, da bi bilo delo, ki ga opravlja, neustrezno ali da bi se nad njim izvajal mobing, oziroma da je kaj narobe z njegovim plačilom za delo. Tožnik ni izkazal, da bi bil pogosto izpostavljen kakšnim učinkovinam, ki bi slabšale njegovo astmo. Tožnik si je z navidezno zakonito izredno odpovedjo izboril prejemanje nadomestila pri Zavodu za zaposlovanje, ki ne preverja utemeljenosti razlogov za izredno odpoved. Prav tako pa tudi delodajalec ne more izpodbijati izredne odpovedi delavca.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. V izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke 1. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev jasno in argumentirano obrazložilo, tako da sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče je pri svoji odločitvi upoštevalo vse relevantne dokaze.

6. V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je tožnik upravičen do odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu pri toženi stranki, zaradi česar je dne 20. 1. 2012 tožnik podal izredno odpoved. Posledično se v predmetni zadevi presoja tudi, ali je bila izredna odpoved utemeljena in ali tožniku pripada odškodnina namesto odpovednega roka ter odpravnina.

7. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ravnanj, ki jih tožnik očita toženi stranki, ni možno šteti za trpinčenje v smislu določbe četrtega odstavka 6.a člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ki določa, da je trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje odločilo, da je bila tožnikova izredna odpoved nezakonita, zato je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna.

8. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil trpinčen v zvezi z zatrjevanim neupoštevanjem njegovega zdravstvenega stanja pri zagotavljanju dela ter siljenjem k opravilom, ki bi škodovala njegovemu zdravstvenemu stanju oz. ga slabšala. Iz zdravniških spričeval po opravljenih usmerjenih obdobnih preventivnih zdravstvenih pregledih z dne 10. 10. 2008, 8. 10. 2009 in 5. 10. 2010 izhaja, da je tožnik vseskozi izpolnjeval posebne zdravstvene zahteve za delovno mesto čistilec na višini. Pritožbeno sodišče ni spregledalo, da iz zadnjega spričevala z dne 5. 10. 2010 izhaja, naj se tožnik, če je možno, izogiba čistilom na bazi lugov in kislin, kemikalijam in vlažnemu okolju. Te tri lastnosti dela, s katerimi se lahko sreča delavec na delovnem mestu čistilec, so navedene v rubriki izpostavljenost tveganjem oziroma škodljivostim pri delu. Vendar je pooblaščeni zdravnik specialist medicine dela, prometa in športa ocenil, da tožnik glede na svoje zdravstveno stanje izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za navedeno delovno mesto in mu ni predpisal omejitev, zato ni mogoče šteti, da so za tožnika kakršnekoli omejitve obstajale.

9. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi mu tožena stranka morala zagotoviti dodatna zaščitna sredstva ali ga celo razporediti na drugo ustrezno delovno mesto, saj za to ni imela podlage. Pritožnik se sklicuje na zdravniško spričevalo z dne 19. 12. 2002, ki naj bi ga predložil C.C. pri toženi stranki. Takratnemu direktorju tožnik tega spričevala ni izročil in ga tudi ni seznanil s svojimi zdravstvenimi težavami. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno upoštevalo izpovedbo priče D.D., da predmetnega spričevala ni v tožnikovem spisu, saj ni imelo razloga, da tej priči ne bi verjelo. Priča je bila pri toženi stranki zaposlena kot vodja pravno kadrovske službe, in sicer do junija 2013. Iz tega spričevala tudi ne izhaja, da je delo pri toženi stranki vzrok za poslabšanje tožnikovega zdravja. Iz spričevala je razvidno, da je tožnik astmatik že od otroštva in kot tak zaposlen pri toženi stranki že 10 let, da pa se mu astma poslabšuje v prahu, neugodnih klimatskih razmerah in v zvezi z določenimi čistili. Ob upoštevanju dejstva, da tožnik svojih nadrejenih ni nikoli obvestil o tem, da naj bi se mu astma poslabšala zaradi dela v prahu, neugodnih klimatskih razmerah ter delu s čistili, kar je izpovedal tako tožnik kot tudi zaslišane priče, ter dejstva, da tožnik nikoli v času zaposlitve pri toženi stranki (kjer je bil sicer zaposlen približno 20 let) ni podal zahteve za odpravo kršitev, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bil tožnik trpinčen s strani tožene stranke, ker ni upoštevala njegovega zdravstvenega stanja pri delu. Še posebej, če upoštevamo tudi to, da je tožnik sam izpovedal, da je bilo delovno okolje v J., kjer je delal, zanj primerno, in da mu po novembru 2011, ko je toženi stranki potekla pogodba s J., formalno sploh še ni bilo odrejeno nobeno drugo delo.

10. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek tudi v zvezi z ostalimi zatrjevanimi oblikami trpinčenja in pravilno ugotovilo, da se trpinčenje nad tožnikom ni izvajalo v nobeni izmed zatrjevanih oblik. Tožnikova nadrejena A.A. in B.B., katerih izpovedbe so bile jasne in skladne, sta argumentirano pojasnila, da tožnika nista silila k delu, za katerega ni bil usposobljen. Zaradi pomanjkanja čistilcev se je sicer res lahko zgodilo, da je tožnik moral opravljati delo na višini, za kar je bil imel sicer tudi zdravniško spričevalo, saj je bil pregled opravljen za delovno mesto čistilec na višini, a to zagotovo ni bila redna praksa pri toženi stranki. Tožnik je res upravljal z viličarjem, za katerega je v letu 2010 opravil izpit. Tožnik pa je sam izpovedal, da se takemu delu, za katerega ni bil usposobljen, takrat ni uprl in nadrejenih na to ni opozoril oziroma ni predlagal, da se delo opravi na kakšen drug način. Primerov, ko tožena stranka tožniku in ostalim delavcem ni zagotovila zaščitnih sredstev, sicer ne gre šteti za dopustno in sprejemljivo prakso, v nobenem primeru pa ne gre za trpinčenje tožnika, saj so vsi delavci delali v enakih pogojih dela. Za trpinčenje oziroma mobing na delovnem mestu pa gre, ko ima očitano naravo nadlegovanja in šikaniranja, z namenom spraviti nekoga v podrejen položaj, ga negativno zaznamovati ter izločiti iz delovnega okolja. Pritožbeno sodišče se zato strinja tudi z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča, da četudi je na lokaciji J., kjer je bil zaposlen tožnik, prišlo do pomanjkanja materiala, se to ni zgodilo z namenom, da bi se tožnika trpinčilo, ampak zaradi drugih (organizacijskih oziroma tehničnih) razlogov.

11. Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na odločbo Inšpektorata za delo RS z dne 22. 3. 2012, saj s to odločbo pri toženi stranki ni bilo ugotovljeno trpinčenje v konkretnem primeru, temveč je inšpektor le ugotovil, da tožena stranka v oceni tveganja med drugim še ni upoštevala določbe 24. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št.43/2011), ki delodajalca zavezuje, da sprejme ukrepe za preprečevanje, odpravljanje in obvladovanje primerov nasilja, trpinčenja, nadlegovanja in drugih oblik psihosocialnega tveganja na delovnih mestih, ki lahko ogrozijo zdravje delavcev. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni upoštevalo navedene odločbe, ki ni relevantna za odločanje v predmetni zadevi. Prvostopenjsko sodišče se v svoji odločitvi res ni opredelilo do pričanja G.G. in F.F., a nobena izmed navedenih dveh prič ni izpovedala česa takšnega, da bi to lahko vplivalo na (drugačno) odločitev. F.F. je bil sicer tožnikov sodelavec, a pogojev dela na objektu J. ni poznal, in tudi ni izpovedal ničesar v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem. G.G., ki ni bil niti tožnikov sodelavec, pa je izpovedal, da mu je tožnik svojo astmo le omenil, sicer pa mu ni povedal ničesar drugega glede svojih zdravstvenih težav.

12. Pavšalne in neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka plačo določala enostransko in v nasprotju z ZDR, pri čemer pritožnik niti ni konkretno pojasnil, katero ravnanje tožene stranke pri določanju plač naj bi bilo v nasprotju z ZDR. Sodišče prve stopnje je podrobno obrazložilo, da so se dodatki k plači, ki so bili sicer določeni v pravilniku, pri toženi stranki izplačevali na podlagi sklepov, in tako je bilo tudi v tožnikovem primeru. Pritožnik tudi neutemeljeno navaja, da mu tožena stranka ni zagotovila enakega obravnavanja pri nagrajevanju. Sodišče je pravilno povzelo izpovedbe prič in tožnika ter zaključilo, da je bil tožnik eden izmed redkih delavcev pri toženi stranki, ki je imel stalno lokacijo, kar dejansko predstavlja ugodnost oziroma prednost glede na naravo dela, ki ga je opravljal tožnik. Primer, ko je bil tožniku izplačan manjši dodatek iz naslova delovne uspešnosti, pa je v izpodbijani sodbi prav tako ustrezno obrazložen - tožnik je na podlagi sklepa (A8) prejemal dodatek za koordiniranje, v okviru katerega je bil zadolžen tudi za nadzor čistilk. Ker je bila s strani J. podana reklamacija zaradi pomanjkljivo opravljenega dela ene izmed čistilk (ki ni izpraznila koša), je bil tožniku upravičeno izplačan manjši dodatek iz naslova delovne uspešnosti, ki se presoja glede na gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljanja delavčevega dela. Prav iz tega naslova pa je imel višjo plačo tudi H.H.. Kakor je pojasnil tožnikov nadrejeni A.A., je bil slednji boljši delavec kot tožnik, zaradi česar je zanj predlagal višjo plačo. Tožnik zato tudi ni bil diskriminiran v primerjavi z H.H., kakor to neutemeljeno zatrjuje v pritožbi.

13. Po obširno izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da do zatrjevanih oblik trpinčenja ni prišlo, pri čemer je utemeljeno upoštevalo tudi dejstvo, da tožnik toženi stranki nikoli ni podal (pisne) zahteve za odpravo kršitev - ne pred sprejemom pravilnika z ukrepi delodajalca proti mobingu z dne 15. 3. 2010, ki postopek prijave mobinga podrobneje ureja, in ne po njegovem sprejemu. Navedeni pravilnik je bil sicer objavljen na oglasni deski podjetja isti dan, kot je bil sprejet, v njem je navedeno, da so bili delavci z njim seznanjeni, hkrati pa je bil ta pravilnik delavcem dostopen pri delodajalcu v času, ki ga določi delodajalec. Glede na navedeno je imel tožnik zagotovo možnost, da bi se s pravilnikom seznanil in so neutemeljene njegove pritožbene navedbe, da ni bil seznanjen ne z obstojem tega pravilnika in tudi ne s tem, da lahko poda zahtevo za odpravo kršitev. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je pravi vzrok za izredno odpoved tožnika drugje - tožnik namreč ni več želel opravljati del čistilca, temveč je želel napredovati, ker pa bi pri toženi stranki še naprej opravljal dela in naloge čistilca (na drugi lokaciji, ker je toženi stranki za objekt J. potekla pogodba), se je odločil za izredno odpoved. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik vse očitke v izredni odpovedi podal zelo na splošno in v odsotnosti konkretnih navedb, očitanih ravnanj tožene stranke ni časovno opredelil, navedel pa ni niti okoliščin, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, oziroma teh okoliščin pa ni navedel niti tekom pravde. Tisti, ki podaja izredno odpoved, je skladno z določbami ZDR dolžan dokazati, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, te okoliščine pa mora skladno s sodno prakso zatrjevati in dokazati najkasneje v pravdi, v kateri se obravnava izredna odpoved. Tožnik pa v pritožbi navaja, da teh okoliščin ni izrecno zatrjeval. Glede na vse navedeno, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da izredna odpoved ni zakonita, zato tožniku tudi ne pripadata odpravnina ter odškodnina namesto odpovednega roka.

14. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pa skladno s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004) sama krije stroške odgovora na pritožbo.