Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi argumentirano navedla, da tožeča stranka obveznosti po Pogodbi ni izpolnila in da podatki v poročilih ne odražajo dejanskega stanja. S tem pa se izkaže kot neresnična navedba pritožnice, češ, da je tožena stranka takšne navedbe podala šele v zadnji pripravljalni vlogi in s čimer skuša pojasniti (opravičiti), zakaj teh dokazov ni mogla že prej predložiti (kaj takega tudi sicer ne bi moglo biti upoštevano, saj v sporih majhne vrednosti ni mogoče - niti smiselno - uporabiti določbe drugega odstavka 286. člena ZPP).
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 47423/2015 z dne 22. 4. 2015 v 1. in 3. točki razveljavilo, zavrnilo tožbeni zahtevek (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne 1.374,06 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).
2. Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.
3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).
6. V predmetni zadevi med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta dne 1. 1. 2015 sklenili pogodbo o poslovnem sodelovanju št. 1/2015 (v nadaljevanju Pogodba), s katero se je tožeča stranka zavezala, da bo toženi stranki pomagala pri prodaji oziroma nakupu blaga iz toženkinega prodajnega programa (1. člen Pogodbe), tožena stranka pa se je (med drugim) zavezala, da bo tožeči stranki za obračunski mesec januar, februar in marec 2015 plačala minimalni pavšal v znesku 1.000,00 EUR bruto (12. člen Pogodbe). Sporno pa je bilo ali je tožeča stranka dejansko izpolnila obveznost iz 1. člena Pogodbe, kajti tožeča stranka je trdila, da je toženi stranki pomagala pri prodaji in navezovanju stikov s kupci (saj je obiskovala stranke, ki jih je navedla v poročilu za mesec februar in marec 2015), tožena stranka pa je to (obrazloženo) zanikala.
7. Tožeča stranka je kot dokaz trditvam, da je dejansko opravila obiske, kot jih je navedla v svojih poročilih, predlagala, da se jo zasliši in priložila izjavo predsednika P. G. D. ... z dne 17. 2. 2016. Na podlagi teh dokazov pa je sodišče prve stopnje lahko ugotovilo (le), da je tožeča stranka skupaj s predstavnikom tožene stranke enkrat v mesecu februarju 2015 odšla k petim strankam (kar je smiselno potrdil tudi zakoniti zastopnik tožene stranke). To pa je bilo po oceni sodišča prve stopnje premalo, da bi tožeči stranki pripadalo plačilo, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.
8. Tožeča stranka v pritožbi meni, da je izvedeni dokazni postopek potrdil, da je opravila pretežni del, če ne celo vse obiske pri strankah, ki jih je navedla v poročilih za februar in marec 2015. S temi navedbami pa pritožnica uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja (ki vključuje tudi dokazno oceno sodišča), kar v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člen ZPP). Ob tem višje sodišče tudi ni upoštevalo pritožbenega očitka, da naj bi sodišče prve stopnje spregledalo dokaze, saj pritožnica ne pove kateri konkretno dokazi naj bi to bili in kateri obisk naj bi le-ti potrjevali. Izjema velja za dokaze, ki jih je tožeča stranka predložila v vlogi z dne 6. 6. 2016. Vendar pa le-teh sodišče prve stopnje že pojmovno ni moglo upoštevati, saj je ta vloga prispela na sodišče, ko je bila sodba že odpravljena (gl. UZ na list. št. 77 spisa), torej absolutno prepozno (prim. 453. člen ZPP). Ob tem višje sodišče le pripominja, da je tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi argumentirano navedla, da tožeča stranka obveznosti po Pogodbi ni izpolnila in da podatki v poročilih ne odražajo dejanskega stanja. S tem pa se izkaže kot neresnična tudi navedba pritožnice, češ da je tožena stranka takšne navedbe podala šele v zadnji pripravljalni vlogi in s čimer skuša pojasniti (opravičiti), zakaj teh dokazov ni mogla že prej predložiti (kaj takega tudi sicer ne bi moglo biti upoštevano, saj v sporih majhne vrednosti ni mogoče – niti smiselno – uporabiti določbe drugega odstavka 286. člena ZPP, prim. N. Betteto, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 716.).
9. Nadalje pritožnica tudi ne more uspeti z očitkom sodišču prve stopnje, da pri odločanju nepravilno ni upoštevalo določbe 12. člena Pogodbe, zaradi česar izpodbijana sodba tudi naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Da bi do uporabe omenjenega člena, (ki ureja višino plačila), sploh prišlo, bi namreč morala tožeča stranka dokazati, da je v mesecu februarju in marcu 2015 vsaj v minimalnem obsegu izpolnjevala obveznosti iz 1. člena Pogodbe, tj. aktivno delovala v smeri pridobivanja potencialnih novih strank. Tožeča stranka pa je dokazala le, da je enkrat v februarju 2015 s predstavnikom tožene stranke šla k petim strankam, kar pa je tudi po oceni višjega sodišča (glede na v poročilih zatrjevanih več kot 120 stikov v več kot 30 dneh) premalo, da bi bila tožeča upravičena do plačila (da bi bil en dan, ki ga je preživela s predstavnikom tožene stranke, dovolj za dve mesečni plačili, niti pritožnica ne trdi). Navedenega ne more spremeniti dejstvo, da je tožena stranka tožeči stranki plačala račun za mesec januar 2015 (in se zato sodišče prve stopnje do tega ni bilo dolžno posebej opredeljevati), saj se le-ta nanaša izključno na opravljeno delo v mesecu januarju 2015. Ko je tako, pa pritožnica tudi ne more uspeti z navedbami, da je tožena stranka s plačilom januarskega računa posredno pripoznala obveznost po računu za mesec februar in marec 2015. 10. Ker je torej sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek (pravilno) zavrnilo, ker tožeča stranka že (materialnega) dokaznega bremena ni zmogla, se višje sodišče ni opredeljevalo do navedb v pritožbi, ki se nanašajo na izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke (češ, da je bila le-ta neskladna, nelogična, v nasprotju z resnico in da se sodišče prve stopnje do nje ni ustrezno opredelilo). Le-ta namreč evidentno ni bila odločilna za neuspeh tožeče stranke, tudi sicer pa pritožnica s temi navedbami vnovič uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člen ZPP).
11. Prav tako se višje sodišče ni opredeljevalo do navedb, kjer tožeča stranka obširno pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da s predstavnikom tožene stranke v februarju ni obiskala pet strank, da je spregledalo, da je tožeča stranka predložila poročili, in da je v nasprotju z 12. členom Pogodbe plačilo v prvem tromesečju vezalo na doseganje določenega prometa oziroma predložitev poročil. Vse te navedbe so namreč očitno zgrešene (s tem pa neutemeljeni vsi, iz teh navedb izpeljani pritožbeni očitki, npr. da je sodišče spregledalo izpoved tožeče stranke, da je upravičen do plačila ne glede na promet, da Pogodba besedice poročila sploh ne vsebuje,..), saj je sodišče prve stopnje ugotovilo ravno nasprotno, tj. da sta zastopnika pravdnih strank en dan v februarju obiskala pet strank, da je tožeča stranka poročili za februar in marec 2015 predložila (in je posledično irelevantno ali jih je bila sploh dolžna predložiti in na kakšni podlagi), kot tudi, da za utemeljenost zahtevka ni pomembno, ali je tožeča stranka dosegla kakšne prodajne rezultate ali ne.
12. Končno se pritožnica tudi ne more uspešno sklicevati na kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj dokaza z zaslišanjem prokurista in ostalih predlagani prič ni izvedlo. Kaj takega bi lahko storila le tožena stranka, saj je šlo za njene dokazne predloge (tožena stranka je kot ustni dokaz predlagala le zaslišanje njenega zakonitega zastopnika, katerega je sodišče prve stopnje izvedlo). Ker so le-ti že po naravi stvari namenjeni dokazovanju trditev, ki so tožeči stranki v škodo, pa to obenem pomeni, da je sodišče prve stopnje z njihovo neizvedbo kvečjemu postopalo v korist tožeče stranke.
13. S tem je višje sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člen ZPP).
14. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, ta stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Tudi tožena stranka mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.