Jedro

Predmet pritožbenih novot so lahko samo subjektivno nova dejstva, to so dejstva, ki so že nastala v času odločanja sodišča prve stopnje, a stranka zanje brez svoje krivde ni vedela. Ni pa mogoče upoštevati dejstev, ki so nastala kasneje (t. i. objektivno nova dejstva), ki jih v pritožbi uveljavlja pritožnik.

Dolžnik in njegova žena sta izredno slabega zdravstvenega stanja, katerega bi takojšnja izselitev lahko poslabšala. Poslabšanje zdravstvenega stanja pa je nenadomestljiva škoda, pred katero ZIZ varuje dolžnika, prav tako je le ta večja od škode, ki lahko zaradi odložitve izvršbe za tako kratek čas nastane upnikom.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka spremeni tako, da se predlogu dolžnika za odlog izvršbe ugodi in se izvršba odloži za 3 mesece od prejema tega sklepa, dolžnik pa sam krije svoje stroške predloga za odlog. V preostalem delu se pritožba zavrne in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (1., 3. in 4. točki izreka) potrdi.

II. Upniki sami krijejo svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika (1. točka izreka) in predlog za odlog (2. točka izreka), odločilo, da dolžnik sam nosi svoje stroške postopka z ugovorom (3. točka izreka) ter dolžniku naložilo, da mora v roku 8 dni od prejema upniku povrniti 177,68 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožil dolžnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremni tako, da ugovoru dolžnika ugodi in sklep o izvršbi ter opravljena izvršilna dejanja razveljavi, upnik pa je dolžan dolžniku povrniti dolžnikove nadaljnje izvršilne stroške, podredno pa, da se predlogu dolžnika za odlog izvršbe ugodi. Navaja, da je sodišče upnikovo ponudbo razlagalo preozko, saj je štelo, da je upnika ponudba vezala le 30 dni. Upnik je v svoji ponudbi obenem zapisal, da mora dolžnik ob podpisu pogodbe plačati zapadle obveznosti v višini 17.745,20 EUR. Upnik se je gotovo zavedal, da dolžnik v roku 30 dni takšnega zneska ne more zbrati. K pritožbi prilaga elektronsko sporočilo pooblaščenke upnikov, iz katere izhaja, da upniki sprejemajo predlagano rešitev dolžnika, to je plačilo zaostalih obveznosti ter sklenitev najemne pogodbe. Iz navedenega torej izhaja, da je bila ponudba še veljavna. Pooblaščenec dolžnika je navedeno sporočilo prejel šele 7. 10. 2011, zato ga k ugovoru ni mogel priložiti. Nadalje sodišče obvešča, da je dne 22. 9. 2011 vložil pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice. Le te ni mogel priložiti k ugovoru. Ne strinja se, da ni navajal dejstev, s katerimi bi izkazoval, da bi mu s takojšnjo izvršbo nastala težko nadomestljiva škoda, ki je večja od tiste, ki lahko zaradi odloga nastane upniku. Navedel je, da upniku ne bi nastala nobena škoda. Takšnega negativnega dejstva pa ni dolžan dokazovati.

3. Upniki so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev. Dolžnik ne navaja ugovornega razloga iz 55. člena ZIZ. Ponudba za sklenitev najemne pogodbe je bila dana dne 10. 11. 2008, torej še pred pravnomočnostjo izvršilnega naslova. Ponudba tudi ni bila nikoli sprejeta. Nekorektno je tudi dolžnikovo sklicevanje na elektronsko sporočilo z dne 7. 10. 2011. Nesporno je, da se dolžnik iz stanovanja ni izselil, prav tako ni sprejel upnikovega predloga za drugačno rešitev zadeve. V elektronskem sporočilu je pooblaščenka dolžniku zgolj sporočila, kako je še možno rešiti dano situacijo. Menijo, da pogoji za odlog niso podani.

4. Pritožba je delno utemeljena glede odločitve o predlogu za odlog izvršbe.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah uveljavljenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

6. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi ugovora dolžnika je pravilna, sodišče prve stopnje je zanjo navedlo utemeljene razloge. Po določbi drugega odstavka 53. člena ZIZ mora dolžnik svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazložiti. Navesti mora dejstva, s katerimi ga utemeljuje in zanje predložiti ustrezne dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Omenjeno določilo je potrebno razumeti tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteta v prvem odstavku 55. člena ZIZ, pri čemer na nekatere razloge pazi sodišče tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 55. člena ZIZ).

7. Sodišče dovoli predlagano izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 17. člena ZIZ). Izvršilni naslov je med drugim tudi izvršljiva sodna odločba, pri čemer je odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna (takšna po določbi prvega odstavka 319. člena ZPP, postane, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo) in je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti, ki teče od dneva vročitve odločbe dolžniku (prvi in drugi odstavek 19. člena ZIZ). V konkretnem primeru je sodišče izvršbo zoper dolžnika dovolilo na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa in sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I P 606/2009 z dne 6. 1. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 855/2010 z dne 16. 6. 2010, po kateri je dolžnik dolžan izprazniti enoinpolsobno stanovanje št. 2 v pritličju objekta na naslovu P. in ga praznega oseb in stvari izročiti upnikom ter upnikom povrniti nastale pravdne stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. V izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete, kar pomeni, da je izvršilno sodišče na izvršilni naslov vezano in se ne sme spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti. Nanj je vezano toliko časa, dokler izvršilni naslov obstaja (dokler ni razveljavljen, odpravljen ali spremenjen). Izvršilni naslov je rezultat predhodnega postopka, v katerem je bila ugotovljena upnikova terjatev. Prav tako je v izvršilnem naslovu ugotovljena procesna in stvarna legitimacija strank (aktivno legitimiran je tisti, ki je v izvršilnem naslovu označen kot upnik, pasivno pa tisti, ki je označen kot dolžnik). Izvršilni postopek je namreč namenjen izključno temu, da se obveznost iz izvršilnega naslova izpolni, torej, da upnik pride do poplačila svoje terjatve. Dolžnik z navedbami, da je dne 10. 11. 2008 dano ponudbo za sklenitev najemne pogodbe sprejel 9. 7. 2010 (torej uveljavlja naknadno pravno podlago za bivanje v spornem stanovanju), uveljavlja razlog iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, to je, da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov (gre za časovne meje pravnomočnosti, ki so vezane na dan zaključka zadnje glavne obravnave). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dolžnik sklenitve najemne pogodbe v času po nastanku izvršilnega naslova (kar bi preprečevalo predmetno izvršbo) v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) ni uspel dokazati. Pravilno se je postavilo na stališče, da je bila upnikova ponudba za sklenitev najemne pogodbe časovno omejena, dolžnik je v tem roku ni sprejel, prav tako dolžnik s predloženimi dokazi ni izkazal, da je bila pogodba sklenjena kasneje (za sklenitev pogodbe zakon zahteva soglasje volj, ki ga dolžnik ni izkazal). Sodišče druge stopnje presoja pravilnost sprejete odločitve sodišča prve stopnje zgolj v okviru navedb in dokazov, ki jih je stranka pravočasno podala v svojem ugovoru. Nova dejstva in novi dokazi so v pritožbi dopustni le, če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predlagati v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Predmet pritožbenih novot pa so lahko samo subjektivno nova dejstva, to so dejstva, ki so že nastala v času odločanja sodišča prve stopnje, a stranka zanje brez svoje krivde ni vedela. Ni pa mogoče upoštevati dejstev, ki so nastala kasneje (t. i. objektivno nova dejstva), ki jih v pritožbi uveljavlja pritožnik. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu pritožbo dolžnika zavrnilo in glede odločitve o ugovoru ter z njim povezanimi stroški postopka sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Je pa sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo poseglo v odločitev o predlogu za odlog izvršbe. ZIZ v 71. členu določa pogoje, ki jih mora dolžnik kumulativno izpolniti, da bi dosegel odlog izvršbe. Sodišče lahko na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki lahko zaradi odloga nastane upniku, v primerih, ki so določeni v 1. do 9. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ. Na predlog dolžnika sme sodišče odložiti izvršbo tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, vendar najdlje za tri mesece in le enkrat (drugi odstavek 71. člena ZIZ). Pojma nenadomestljiva škoda in težko nadomestljiva škoda sta pravna standarda, katera je treba napolniti oziroma definirati v vsakem konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pogoji iz prvega odstavka 71. člena ZIZ niso podani. Iz navedenega odstavka izhaja, da je odlog izvršbe praviloma posledica tega, da obstoji dvom o dopustnosti izvršbe. Poleg teh razlogov pa je dodatno uzakonjena možnost izvršbe zaradi posebno upravičenih razlogov. Tukaj gre glede na naravo stvari za povsem socialne razloge. Sodišče druge stopnje na podlagi trditev in dokazov dolžnika iz predloga za odlog ocenjuje, da je le ta socialen razlog podan tudi v konkretnem primeru. Dolžnik in njegova žena sta izredno slabega zdravstvenega stanja, katerega bi takojšnja izselitev lahko poslabšala. Poslabšanje zdravstvenega stanja pa je nenadomestljiva škoda, pred katero ZIZ varuje dolžnika, prav tako je le ta večja od škode, ki lahko zaradi odložitve izvršbe za tako kratek čas nastane upnikom. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu na podlagi 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi dolžnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka spremenilo tako, da je predlogu za odlog ugodilo in izvršbo odložilo za 3 mesece od prejema tega sklepa. Kljub odložitvi izvršbe, pa je sodišče druge stopnje odločilo, da dolžnik sam krije svoje stroške predloga za odlog, ker ni mogoče zaključiti, da so mu le te upniki povzročili neutemeljeno (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

10. Glede stroškov odgovora na pritožbo je sodišče druge stopnje odločilo, da jih krijejo upniki sami, ker so nepotrebni. V odgovoru namreč niso navedli ničesar, kar bi prispevalo k razjasnitvi obravnavane zadeve oziroma k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).