Jedro

Krivdno načelo se lahko uporabi le za povrnitev posameznih stroškov znotraj pravde (na primer, če je narok preložen po krivdi ali zaradi naključja na strani ene stranke), ne pa za postopek kot celoto.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka, ki sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, mora toženi stranki v roku 15 dni od prejema tega sklepa povrniti 82,13 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je prvotožena stranka B. d.o.o. dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti 1.279,94 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila (I. točka izreka) in da je tožeča stranka dolžna drugotoženi stranki v roku 15 dni povrniti 652,61 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Sklep pritožbeno izpodbija tožeča stranka po pooblaščencu in uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP.

Izpostavlja, da mu je sodišče prve stopnje neutemeljeno naložilo v plačilo stroške drugega toženca. Meni, da gre za specifično situacijo, ki jo je potrebno upoštevati. Zgodila se je namreč prometna nesreča tuji pravni osebi in vozniku, ki je tudi tujec, zato je sprejel, kar mu je bilo najprej ponujeno. Dogovor je bil, da se vlačilec pripelje do A. A., zakoniti zastopnik na Švedskem pa je na GPS opazil, da je vlačilec pripeljan na B. d.o.o. B. d.o.o. je vračilo vlačilca nato pogojevala s plačilom 3.800 EUR. Iz zapisnika o naroku izhaja, da je voznik nalog samo podpisal, izpolnil pa ga je naknadno tisti, ki je vleko opravljal, predstavil pa se je kot predstavnik C. d.o.o., čeprav iz naloga izhaja, da je označena B. d.o.o. Toženi stranki imata istega zakonitega zastopnika, kar pomeni, da gre v nekem smislu za povezani osebi. Tožnik je tožil obe stranki, ker ni vedel, s kom je v pogodbenem odnosu. Meni, da gre za situacijo iz 156. člena ZPP, da so stroški, ki jih je imel drugi toženec, krivdni stroški, ki jih mora nositi sam, saj je šlo za zavajajočo situacijo v razmerju do njega. Izpostavlja tudi, da sodišče tožniku ni priznalo 375 točk za pritožbo zoper sklep o motenju posesti, s katerim je delno uspel. Če bi na mestu ostala zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine, namesto pravilno zavrženja, bi to tožniku onemogočilo zahtevati odškodnino iz naslova izgubljenega dobička, saj bi šlo za razsojeno stvar. Sodišče o stroških tožnikove pritožbe ne zapiše ničesar, zato se sklepa v tem delu ne da preizkusiti. Navaja tudi, da je sodišče drugemu tožencu neutemeljeno priznalo stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve, niti sodišče ne pojasni, zakaj in kako bi prispeval k rešitvi zadeve, upoštevaje obrazložitev višjega sodišča, ko navedbam odgovora na pritožbo v ničemer ne pritrjuje. Nepravilno sodišče tudi ni priznalo stroška vloge z dne 16. 4. 2022, ker tožnik na naroku ne bi zahteval roka. Na naroku sta toženca prosila za rok, da dostavita poizvedbe, s katerimi sta razpolagala in bi jih zato lahko že prej dostavila. Njuna vloga je prispela po zaključku obravnave, bistvo vloge pa je, da sta toženca dokazovala, da A. A. ponoči ne posluje. Ta vloga je bila vročena tožniku, ta pa je v odgovoru pojasnil, da le-ta obratuje 24 ur na dan, kar je bistveno, saj sta toženca zatrjevala, da nista mogla vozila dostaviti v Maribor, kar se je izkazalo za neresnično, to pa je sodišče prve stopnje tudi povzelo v obrazložitvi sklepa. Ta vloga je bila zato potrebna, saj sicer tudi ni jasno, zakaj je bila vročena v odgovor, če ne za to, da nanjo odgovori. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v po pooblaščencu vloženem odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim navedbam in se zavzemala za zavrnitev pritožbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma je poudariti, da je pritožbeno sodišče preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v delih, v katerih je pritožbeno izpodbijana in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka, ki so opredeljene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (prvi in drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Tožnik glede na pritožbene razloge izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka in v delu I. točke izreka, v katerem sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo stroškov vloge z dne 16. 4. 2022 in stroškov pritožbe, ki jo je tožnik vložil zoper sklep o motenju posesti z dne 4. 4. 2022. 6. Pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo pri odločanju o povračilu stroškov drugega toženca uporabiti 156. člen ZPP,1 so pravno zgrešene. Tožnikov tožbeni zahtevek je bil zoper drugega toženca v celoti pravnomočno zavrnjen, kar pomeni, da tožnik zoper drugega toženca ni uspel. Zato je na podlagi kriterija uspeha iz 154. člena ZPP dolžan drugemu tožencu povrniti njegove potrebne pravdne stroške. Za razporeditev bremena stroškov, ki so nastali strankam v postopku, namreč velja pravilo uspeha iz 154. člena ZPP in ne krivde iz 156. člena ZPP.2 Krivdno načelo se lahko uporabi le za povrnitev posameznih stroškov znotraj pravde (na primer, če je narok preložen po krivdi ali zaradi naključja na strani ene stranke), ne pa za postopek kot celoto. V pritožbi izpostavljene navedbe o krivdi oziroma zavajanju s strani drugega toženca pri odločanju o povrnitvi potrebnih pravdnih stroškov drugega toženca niso pravno pomembne, saj je bil tožnik tisti, ki se je sam odločil, da bo vložil tožbo zoper drugega toženca, s katero ni uspel. 7. Tožnik pritožbeno neutemeljeno nasprotuje tudi po sodišču prve stopnje priznanim stroškom odgovora na pritožbo, ki ga je drugi toženec vložil v zvezi s pritožbo tožnika zoper sklep o motenju posesti z dne 4. 4. 2022. V odgovoru na pritožbo, h kateremu je bil pozvan z dopisom sodišča prve stopnje, se je drugi toženec vsebinsko opredelil do pritožbe in obrazloženo nasprotoval pritožbenim navedbam tožnika, zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da gre za pravdo potrebne stroške.

8. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da se sklepa sodišča prve stopnje glede stroškov tožnika v zvezi s pritožbo zoper sklep o motenju posesti z dne 4. 4. 2022 ne da preizkusiti, s čimer tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP.3 Sodišče prve stopnje je namreč v točki 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa obrazložilo, da je s pritožbo tožnik le delno uspel, saj je uspel le zglede zahtevka za plačilo odškodnine, ki bi moral biti pravilno zavržen namesto zavrnjen, ni pa uspel glede zavrnjenega zahtevka zoper drugega toženca. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, da je glede pritožbenih stroškov tožnika uporabilo drugi odstavek 154. člena ZPP. Glede na opisan uspeh tožnika s pritožbo je tudi po prepričanju sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje upoštevaje drugi odstavek 154. člena ZPP, pravilno zaključilo, da tožnik sam krije stroške pritožbe, ki jo je vložil zoper sklep z dne 4. 4. 2022. 9. Sodišče prve stopnje je glede stroškov vloge z dne 16. 4. 2022 v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da tožniku stroški sestave te vloge ne gredo, ker je bila vložena po zaključku glavne obravnave, tožnik pa na naroku ni zahteval roka za odgovor na opravljene poizvedbe tožene stranke o poslovanju A. A. v nočnem času. Ne drži v pritožbi izpostavljeno, da je sodišče prve stopnje tožnika pozvalo k odgovoru na poizvedbe tožene stranke4 in da se je na vsebino vloge z dne 16. 4. 2022 oprlo v končnem sklepu. V sklepu z dne 4. 4. 2022 je sodišče prve stopnje celo zapisalo, da v zadevi ni bilo relevantno vprašanje, ali je bila A. A. ponoči odprta.5 Sodišče prve stopnje je ob vsem navedenem zato pravilno ocenilo, da stroški sestave pripravljalne vloge z dne 16. 4. 2022 ne predstavljajo za pravdo potrebnih stroškov.

10. Glede na navedeno in ker tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanih delih potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožena stranka je na pritožbo obrazloženo odgovorila, zato je upravičena do povrnitve potrebnih stroškov odgovora na pritožbo. Te je sodišče druge stopnje odmerilo glede na vrednost pritožbeno izpodbijanega dela spornega predmeta in veljavno Odvetniško tarifo (OT) in obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 100 odvetniških točk po 2. točki tar. št. 22 OT, povišano za 10 % zaradi zastopanja dveh strank po prvem odstavku 7. člena OT, kar znaša 10 točk, na račun 2 % materialnih stroškov 2,2 odvetniški točki po tretjem odstavku 11. člena OT, kar skupaj znaša 67,32 EUR, skupaj z 22 % DDV v višini 14,81 EUR pa 82,13 EUR. Tako odmerjene stroške odgovora na pritožbo je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema tega sklepa (313. člen ZPP).

1 V skladu s prvim odstavkom 156. člena ZPP je določeno, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. 2 N. Betetto, v L. Ude, A. Galič (red.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba in Uradni list RS, Ljubljana, 2006, str. 42. 3 Gre za pritožbo tožeče stranke z dne 12. 5. 2022 zoper končni sklep o motenju posesti z dne 4. 4. 2022. 4 Vloga tožene stranke z dne 8. 4. 2022 je bila vročena tožeči stranki zgolj v vednost (primerjaj list. št. 116 v spisu). 5 Glej točko 30 obrazložitve sklepa z dne 4. 4. 2022.