Jedro

V skladu s 1. odstavkom 213. člena ZD sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. V konkretnem primeru gre za spor o dejstvih, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež. Sodišče je pravilno napotilo na pravdo dediča, ki je prejem zneska 2.000.000,00 SIT s strani zapustnika priznal (da znesek ne predstavlja darila) in le pavšalno trdil, da naj bi ta znesek predstavljal poplačilo za njegova vlaganja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zapuščinski postopek prekinilo (I. točka izreka) in J. napotilo, da vloži tožbo zoper A. , B. in C. na ugotovitev, da v premoženje zapustnika ne sodi 4/10 parc. št. ... k. o. X ter 8/100 parc. št. ... k. o. Y (II. točka izreka). A. je napotilo na pravdo, da zoper J., B. in C. vloži tožbo na ugotovitev, da znesek 2.000.000,00 SIT ne predstavlja darila, ki mu je bilo dano s strani zapustnika (III. točka izreka). Določilo je še rok za vložitev tožb ter sklenilo, da se zapuščinski postopek prekine za 30 dni oziroma do pravnomočnega zaključka pravdnih postopkov, v kolikor bosta v tem roku vloženi tožbi (IV. in V. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje A., iz razlogov po 1., 2. 3. točki 338. člena ZPP in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo obravnavanje. Navaja, da sklep v delu, v katerem je prvostopno sodišče napotilo dediča A. na pravdo (III. točka izreka) ni pravilen in ni zakonit. Dedič A. je tekom zapuščinskega postopka pojasnil, da je od očeta ob izselitvi iz stanovanja v oktobru 2001 prejel znesek v višini 2.000.000,00 tedanjih SIT kot izplačilo za stroške vlaganja, J. pa je zatrjeval, da gre za darilo zapustnika dediču A.. Če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, se na pravdo napoti tistega, ki trdi, da premoženje spada v zapuščino, saj negativnega dejstva ni mogoče dokazovati. Ker je sodišče na pravdo napotilo dediča A. namesto dediča J., je zmotno uporabilo materialno pravo in izdalo nepravilno in nezakonito odločbo.

3. V skladu s prvim odstavkom 213. člena Zakona o dedovanju (ZD) sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Napotitev v III. točki izreka, torej v izpodbijanem delu, je posledica spora o tem, ali je bilo s strani zapustnika A. dano darilo, ki naj se mu všteje v njegov nujni dedni delež. Gre torej za spor o dejstvih, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež in ne za spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, zato pritožnik napačno navaja, da bi bilo treba v konkretnem primeru na pravdo napotiti J. (saj ne gre za trditev, da določeno premoženje spada v zapuščino). Tudi na sklep VSL I Cp 3160/2012 se zato pritožba v zvezi z zatrjevanjem o zmotni uporabi materialnega prava neutemeljeno sklicuje.

4. Sodišče prve stopnje je v tem delu na pravdo napotilo A., saj je ta prejem zneska 2.000.000,00 SIT s strani zapustnika priznal. Nadalje je sodišče ugotovilo, da za svoje pavšalne trditve, da naj bi ta znesek predstavljal poplačilo za njegova vlaganja, ni predložil nobenih dokazil. Sodišče je zato pravilno na pravdo napotilo A., ki je vlaganja zatrjeval in jih bo lahko dokazoval v pravdnem postopku, zaenkrat pa je, glede na že navedeno, njegova pravica manj verjetna. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

5. V skladu s 174. členom ZD nosi pritožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka.