Jedro

Javni razpis je prepovedal povrnitev upravičenih stroškov s sofinanciranjem na podlagi konkretnega javnega razpisa, kolikor so bila sredstva pridobljena s kotizacijami (ali drugimi javnimi viri financiranja). Cilj prepovedi dvojnega financiranja je, da upravičenih stroškov (kot jih navaja javni razpis), pridobitelj ne krije s kotizacijo in drugimi javnimi viri financiranja. Pravilo je odraz načela namenske porabe sredstev državnega proračuna.

Sklicevanje tožnika, da bi ga organ moral pozivati na dopolnitev in pojasnila, nima podlage v javnem razpisu, saj je komisija ocenila, da gre za popolno vlogo tožnika, takšnih vlog pa ni treba dopolnjevati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Zavoda Republike Slovenije za šolstvo (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je s sklepom z dne 26. 6. 2018, s katerim je ta zavrnil vlogo tožnika za sofinanciranje državnega tekmovanja za šolsko leto 2016/2017 z nazivom Državno tekmovanje iz znanja logike za učence osnovnih šol z dne 10. 7. 2017. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjski organ v ponovljenem postopku odločal o tožnikovi vlogi za sofinanciranje navedenega državnega tekmovanja, ki jo je vložil na podlagi Javnega razpisa za sofinanciranje stroškov šolskih tekmovanj v letu 2015/2016 in v šolskem letu 2016/2017 (v nadaljevanju Javni razpis). Organ je ugotovil, da so skupni stroški tekmovanja, kot jih je prijavil tožnik, znašali 44.400,67 EUR, da je znotraj teh stroškov znesek 15.400,00 EUR predstavljal le ocene stroškov in ne dejansko nastalih stroškov ter da prijavljeni stroški v višini 10.678,38 EUR prav tako ne morejo šteti za upravičene stroške skladno s pogoji Javnega razpisa, ker bodisi predložena listina ni verodostojna bodisi prijavljeni stroški niso upravičeni. Na tej podlagi je prvostopenjski organ zaključil, da upravičeni stroški skupaj znašajo le 18.322,29 EUR, zaradi česar stroški kotizacij v višini 38.487,00 EUR za 20.164,71 EUR presegajo upravičene stroške tekmovanja. Ker s tem tožnik ne izpolnjuje temeljnega pogoja iz 3. točke odstavka o) Javnega razpisa, je organ tožnikovo vlogo zavrnil. 2. Tožnik je zoper izdani sklep prvostopenjskega organa vložil pritožbo na prvostopenjski organ, ki je njegovo pritožbo s sklepom z dne 27. 7. 2018 zavrnil. Zoper izdana sklepa prvostopenjskega organa je tožnik nadalje vložil pritožbo na Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju toženka), ki je njegovo pritožbo zavrnilo.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi v bistvenem navaja, da prvostopenjski organ v sklepu, s katerim je zavrnil njegovo vlogo, sploh ni navedel razlogov, zakaj šteje, da kotizacije predstavljajo javni vir financiranja, takšen zaključek pa je tudi v nasprotju z dosedanjo prakso prvostopenjskega organa. Osnovne šole so v konkretni zadevi zgolj skrbele za zbiranje kotizacij posameznih osnovnošolcev na ravni šole ter za njihovo nakazilo tožniku, pri čemer so znesek kotizacije tožniku plačale v imenu in za račun vsakega posameznega osnovnošolca – tekmovalca, zaradi česar ni moglo priti do kršitve prepovedi dvojnega financiranja iz 3. točka odstavka o) javnega razpisa. Nadalje navaja, da je sklep o zavrnitvi pritožbe z dne 27. 7. 2018 izdal stvarno nepristojen organ, saj iz Javnega razpisa izhaja, da o pritožbi odloči pritožbena komisija, v obravnavani zadevi pa je o pritožbi odločil direktor prvostopenjskega organa. Prav tako se prvostopenjski organ in toženka v postopku niti nista opredelila do pritožbenih navedb tožnika niti nista ustrezno obrazložila, zakaj nista priznala upravičenih stroškov tožnika za izvedbo tekmovanja. Tožnik še navaja, da je prvostopenjski organ pri izdaji sklepa o zavrnitvi vloge za sofinanciranje kršil načelo materialne resnice in da je tožnika neenakopravno obravnaval v primerjavi s ostalimi prijavitelji, saj ga za razliko od ostalih prijaviteljev ni pozval na dopolnitev vloge in na izjasnitev glede stroškov. Navaja tudi, da je prvostopenjski organ v postopku izdaje sklepa o zavrnitvi vloge za sofinanciranje zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje glede višine upravičenih stroškov za izvedbo tekmovanja, saj so upravičeni stroški izvedbe zadevnega tekmovanja znašali 44.400,67 EUR, in ne 18.322,29 EUR. Sodišču predlaga, da se sklep prvostopenjskega organa z dne 26. 6. 2018, v zvezi s sklepom prvostopenjskega organa z dne 27. 7. 2018 v celoti odpravi in se zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da iz določb Javnega razpisa jasno izhaja, da v primeru, da drugi viri financiranja (poleg sredstev za sofinanciranje iz javnega razpisa) presegajo upravičene stroške, prijavitelj ni upravičen do sofinanciranja na podlagi javnega razpisa, saj bi v nasprotnem primeru šlo za prepovedano dvojno financiranje. Navedbe tožnika o domnevno nezakonitem odločanju strokovne komisije prvostopenjskega organa so neutemeljene, saj odločanje v konkretni zadevi ne predstavlja upravne zadeve, temveč drugo javnopravno stvar, zato se pravna pravila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) uporabljajo subsidiarno in smiselno. Poudarja, da je dokazno breme izpolnjevanja razpisnih pogojev na prijavitelju in da se dopolnitev vloge v postopku javnega razpisa zahteva le v primeru formalne nepopolnosti vloge. Zato tudi vsi stroški, ki jih je tožnik želel uveljavljati na podlagi lastne ocene in ob sklicevanju na zdravorazumsko logiko, niso upravičeni stroški. Če je tožnik razpolagal z dodatnimi dokazili oziroma pojasnili, bi te moral predložiti sam ob oddaji vloge. Prav tako bi moral v vlogi jasno navesti, kolikšen del posameznega stroška je nastal s šolskim tekmovanjem; celotni račun, kjer gre za plačilo pavšala, ni sam po sebi upravičen strošek, slednji pa mora biti tudi v neposredni povezavi s samim tekmovanjem.

5. Sodišče je 24. maja 2022 sprejelo sklep, da v zadevi odloča sodnica posameznica iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zoper sestavo sodišča stranki nista podali pripomb pisno, niti ustno na glavni obravnavi.

6. Sodišče je 20. 4. 2023 izvedlo javno glavno obravnavo, na kateri je odločalo o izvedbi dokazov. Dopustilo je vpogled v vse listinske dokaze, ki jih je predlagal tožnik, zavrnilo pa je listinska dokaza: vpogled v dokumentacijo ZRSŠ glede obravnavanja vloge tožeče stranke za sofinanciranja tekmovanja iz logike v šolskem letu 2015 in 2016 in vpogled v dokumentacijo ZRSŠ glede obravnavanja drugih vlog. Predmet presoje je odločitev toženke o vlogi tožnika za šolsko leto 2016/2017 in odločanje toženke o vlogi tožnika za šolsko leto 2015/2016, ne glede na to kako je toženka odločala o tej vlogi, ta odločitev v obravnavani zadevi ni relevantna. Enako je nerelevanten za konkreten postopek, brez konkretnih ugovorov tožnika o neenakemu obravnavanju, tudi dokazni predlog za vpogled v dokumentacijo ZRSŠ glede obravnavanja drugih vlog, saj te niso predmet tega postopka in na odločitev v konkretnem postopku ne morejo vplivati. Istočasno je naveden ugovor pavšalen, saj tožnik ne predloži dokazov o istovrstnem položaju, ki bi omogočali preizkus ugovora. Dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika in prič pa je sodišče zavrnilo kot nedopustnega, saj gre za tožbeno novoto, 52. člen ZUS-1. 7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet upravnega spora sta sklepa toženke (oba prvostopenjska), s katerima je zavrnila tožnikovo vlogo za sofinanciranje državnega tekmovanja za šolsko leto 2016/2017, z nazivom državno tekmovanje iz znanja logike za učence osnovnih šol. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da odločanje o tožnikovi vlogi za sofinanciranje iz javnih sredstev ni upravna zadeva v smislu 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), temveč druga javno pravna stvar v smislu 4. člena ZUP, ki določa, da se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javno pravnih stvareh, ki nimajo značajev upravne zadeve po 2. členu tega zakona, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. V zadevah kot obravnavana, ki jih organ izda na podlagi javnega razpisa, je ta materialni okvir odločanja o dodeljevanju javnih sredstev. V upravnem sporu pa se presoja le skladnost njegove vsebine, pogojev, kriterijev, oziroma meril z zakonom. Sodna presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev je glede materialno pravnih in procesnih vprašanj stroga, glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev pa zadržana in se ne spušča v primernost strokovne presoje kriterijev.

9. Tožnik neutemeljeno ugovarja, da sklepa z dne 27. 7. 2018 ni izdal pristojni organ. Namreč sklepa z dne 26. 6. 2018 in 27. 7. 2018 sta enotna odločitev prvostopenjskega organa o tožnikovi vlogi. Po pritožbi tožnika pa je na drugi stopnji odločalo ministrstvo.

10. Toženka je tožnikovo vlogo zavrnila zaradi uporabe določbe o prepovedi dvojnega financiranja iz točke 3.o.) javnega razpisa. Tožnik meni, da se prepoved dvojnega financiranja omejuje zgolj na prepoved pridobivanja drugih finančnih sredstev za izvedbo šolskega tekmovanja iz javnih virov financiranja, medtem ko prijavitelj lahko, oziroma skladno z določbo 3.g.) točke javnega razpisa mora zagotoviti sredstva za izvedbo šolskega tekmovanja tudi iz zasebnih virov financiranja. Sodišče razlagi ne more slediti. Namreč določba točke 3.g.) javnega razpisa ne izključuje uporabe točke 3.o.) javnega razpisa. Z vlogo uveljavljani upravičeni stroški (ki jih kot take opredeljuje javni razpis) se po navedeni določbi ne smejo kriti tako iz kotizacije, kot iz drugih javnih virov financiranja (na primer, ki bi jih lahko tožnik pridobil pri drugem financerju, kot je toženka). Določba 3.g.) javnega razpisa pomeni torej, da je tožnik dolžan določen del sredstev za organizacijo in izvedbo tekmovanja pridobiti sam (z obravnavanim javnim razpisom se tekmovanje le sofinancira). Ali so pridobljene kotizacije javni ali zasebni vir financiranja, v zvezi z uporabo točke 3.o.) javnega razpisa ni odločilno. Ključno je, in to pravilo je toženka pravilno uporabila, da je javni razpis prepovedal povrnitev upravičenih stroškov s sofinanciranjem na podlagi konkretnega javnega razpisa, kolikor so bila sredstva pridobljena s kotizacijami (ali drugimi javnimi viri financiranja). Cilj prepovedi dvojnega financiranja je, da upravičenih stroškov (kot jih navaja javni razpis), pridobitelj ne krije s kotizacijo in drugimi javnimi viri financiranja. Pravilo je odraz načela namenske porabe sredstev državnega proračuna, ki izhaja tako iz Zakona o javnih financah (ZJF), kot iz Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI).

11. Ker sodišče meni, da opredelitev, ali so kotizacije zasebni ali javni vir sredstev, ni bistvena v obravnavani zadevi, zavrača tudi tožbeni ugovor bistvenih kršitvah določb postopka, ker se toženka ni opredelila do pritožbenih navedb, da so kotizacije zasebni vir sredstev.

12. Tožnik nadalje ugovarja tudi višini priznanih upravičenih stroškov in v zvezi s tem podani obrazložitvi. Tožnik je za skupno 15.400,00 EUR stroškov navedel, da gre le za oceno stroškov in za te stroške ni predložil nobenih dokazil. Organ stroškov ni priznal kot upravičenih, ker je bilo prijavljeno tekmovanje izvedeno že v septembru in oktobru 2016, vloga pa je bila oddana približno 9 mesecev kasneje, ter zato ni bilo potrebe, da bi bila za dejansko nastale stroške, ki predstavljajo več kot tretjino vseh stroškov, potrebna le ocena. Res iz obrazca vloge izhaja, da lahko prijavitelj v tabelo upravičenih stroškov vpiše tudi oceno materialnih stroškov za izvedbo tekmovanja, vendar to ne nakazuje zaključka, da ni potrebno predložiti dokazil. Namreč iz javnega razpisa izhaja, da je treba navesti nastale upravičene stroške in predložiti ustrezna dokazila (na strani 4 prijavnega obrazca so zahtevane priloge – dokazila o upravičenih stroških). Sodišče zato iz razloga, kot ga je navedel organ, da je bilo tekmovanje izvedeno pred več meseci, pred oddajo vloge, meni, da bi tožnik dejansko nastale stroške moral izkazati z verodostojno listino, ker pa jih ni, je bilo navedeno podlaga za zavrnitev. Tudi presoja posameznih postavk stroškov, za katere je tožnik navedel le oceno stroškov kaže, da bi tožnik zanje lahko predložil verodostojno listino, da bi jih izkazal (pa jih ni niti v pritožbenim prvostopenjskem postopku, niti drugostopenjskem postopku, čeprav se sklicuje na obveznost organa glede pozivanja tožnika na predložitev listin).

13. Sodišče soglaša tudi z obrazložitvijo zavrnitve v zvezi z drugimi neupravičenimi stroški v višini 10.678,38 EUR, ker bodisi predložena listina ni verodostojna, bodisi prijavljeni stroški niso upravičeni, kar je v prvostopenjskih sklepih in drugostopenjski odločbi podrobno obrazloženo in se na to obrazložitev sodišče v celoti sklicuje. Posledično, ker iz izpodbijanih sklepov in odločbe izhaja obrazložitev zavrnitve, je neutemeljen ugovor o neobrazloženosti. Kolikor iz dokazila ni razvidno, da je strošek povezan s tekmovanjem za katerega je tožnik vložil vlogo, ga organ ni mogel priznati. Sklicevanje tožnika, da bi ga organ moral pozivati na dopolnitev in pojasnila, nima podlage v javnem razpisu, saj je komisija ocenila, da gre za popolno vlogo tožnika, takšnih vlog pa ni treba dopolnjevati. Da je ocena o popolnosti vloge nepravilna ne zatrjuje tudi tožnik. Obveznost dopolnjevanja popolne vloge ni predpisana tudi v Pravilniku o sofinanciranju šolskih tekmovanj.

14. Tožnik ugovarja, da je bil neenako obravnavan, ker ni bil pozvan k dopolnitvi vloge in k izjasnitvi o stroških, kot ostali prijavitelji v razpisnem postopku in se pri tem sklicuje na zadevo Društva A. in Društva B. Vendar pa pri tem tožnik ni predložil nobenih dokazov iz katerih bi izhajalo, da sta bila vlagatelja v enakem procesnem položaju, kot tožnik, torej da je bila njuna vloga popolna, pa ju je organ kljub temu pozival na predložitev dokazil. Predložen uradni zaznamek (izvleček z dne 8. 10. 2017) ne izkazuje, da se nanaša na predmetni razpis. Iz njega izhaja, da Društvo A. ni opredelilo višine prijavnine, ter da potni nalog z dne 18. 4. 2017 ni jasen. V tem okviru je organ naložil Društvu, da navede natančne zneske stroškov in izroči kopije konkretnih potnih nalogov, pri čemer pa tožnik ni bil v enakem položaju, saj njegove priloge niso bile nerazumljive ali nepopolne. Tožnik torej zatrjevane neenake obravnave na podlagi 14. člena Ustave RS ni izkazal. 15. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

16. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.