Jedro

Če je pogodba razdrta, pa jo je pri tem ena stranka deloma izpolnila (drugi odstavek 132. člena ZOR) ima ta pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Toženec mora vrniti, kar je ob delni izpolnitvi pogodbe s strani tožnikov prejel, tožnika pa sta mu dolžna povrniti morebitno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora vrniti tožnikoma tolarsko protivrednost 1.470 DEM po prodajnem menjalnem tečaju Ljubljanske banke Koroške banke iz Slovenj Gradca z zamudnimi obrestmi, kot jih ta banka priznava za devizne vloge občanov v DEM na vpogled od 31.8.1987 dalje do plačila. Tožnikoma pa je naložilo, da morata tožencu plačati znesek 70.143,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.12.1995 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek toženca iz nasprotne tožbe je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbama pravdnih strank deloma ugodilo in v izpodbijanem obsodilnem ter v zavrnilnem delu po nasprotni tožbi sodbo sodišča prve stopnje (drugi in tretji odstavek njenega izreka) razveljavilo, zadevo pa v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo toženca proti odločitvi, da mora tožeči stranki plačati tolarsko protivrednost zneska 1.470 DEM s pripadki pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga toženec revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje. Sodba sodišča prve stopnje bi morala biti razveljavljena v celoti. Pomembni so namreč razlogi za odstop od pogodbe. Tožnika sta zakrivila, da je prišlo do razdrtja pogodbe in da je tožencu nastala škoda. Od pogodbe o prodaji lesa za ostrešje sta neutemeljeno odstopila, toženec pa jo je bil pripravljen v celoti izpolniti. Les je bil primerne kvalitete, zaradi česar so ugovori v tej smeri sprenevedanje. V ponovnem sojenju bo treba angažirati izvedenca lesne stroke, da bo po pregledu specifikacije lesa podal mnenje, ali je toženec tožeči stranki pripravil ustrezen les za ostrešje. Toženec ima zaradi krivde tožeče stranke pravico, da zahteva vso nastalo škodo, tožeča stranka pa ne more terjati od njega dela že plačane kupnine v znesku 1.470 DEM, predvsem pa ni upravičena terjati zamudnih obresti od dneva izročitve tega zneska do plačila.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Toženec sicer vlaga revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero mu je pravnomočno naloženo, da mora tožnikoma plačati tolarsko protivrednost zneska 1.470 DEM, vendar razloge revizije prepleta tudi z nestrinjanjem z razlogi, s katerimi je bila razveljavljena sodba sodišča prve stopnje, kolikor je bilo odločeno o njegovem tožbenem zahtevku. V navedenem obsegu se revizijsko sodišče z revizijskimi razlogi ni posebej ukvarjalo. Revizijo je namreč mogoče vložiti le proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 382. člena ZPP).

Dejanske ugotovitve, ki jih sprejema sodba sodišča druge stopnje (te pa ne morejo biti predmet obravnave na revizijski stopnji - tretji odstavek 385. člena ZPP) so takšne, da je na njihovi podlagi sprejeto pravno sklepanje, da je pogodba o nakupu lesa z dne 31.8.1987 bila med pravdnima strankama obojestransko razdrta po 31.8.1988 s pravnimi posledicami učinka razdrte pogodbe (132. člen ZOR, zakona o obligacijskih razmerjih). Za razdrtje pogodbe v obsegu odločitve o tožbenem zahtevku tožnikov ni potrebno ugotavljati odgovornosti (krivde). Če je pogodba razdrta, pa jo je pri tem ena stranka deloma izpolnila (drugi odstavek 132. člena ZOR) ima ta pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Tožnika sta tožencu izročila 1.470 DEM (dogovorjena je bila valutna klavzula), zaradi česar od njega utemeljeno terjata vrnitev tega zneska v tolarski protivrednosti. Pri tem toženec niti ne zanika, da je prišlo do obojestranskega razdrtja pogodbe. O tem pričajo tudi nesporna dejstva, da sta tožnika les po preteku pogodbenega roka nabavila drugje, toženec pa naj bi pripravljeni les deloma prodal za ostrešje, deloma za kurjavo.

Po razdrtju pogodbe z dne 31.8.1987 sta torej obe stranki prosti svojih obveznosti (prvi odstavek 132. člena ZOR). Vendar pa mora toženec vrniti, kar je ob delni izpolnitvi pogodbe s strani tožnikov prejel, tožnika pa sta mu dolžna povrniti morebitno škodo. Slednje bo stvar ponovnega sojenja zaradi delne razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje. V reviziji izražene obširne trditve o odgovornosti (krivdi) tožnikov zaradi "neutemeljenega odstopa od pogodbe" in s tem v zvezi predlog na dopolnjevanje dokazovanja, se torej morejo nanašati le na še odprti toženčev zahtevek po nasprotni tožbi.

Pravilna je tudi izpodbijana odločitev, po kateri mora toženec tožnikoma plačati od dosojenega zneska v izreku sodbe sodišča prve stopnje opisane zamudne obresti. Toženec problem teh zamudnih obresti pravno napačno povezuje z odgovornostjo za razdrtje pogodbe. Po določbi petega odstavka 132. člena ZOR mora namreč stranka, ki vrača denar, plačati zamudne obresti od dneva, ko je prejela izplačilo.

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati niti napak, ki jih zatrjuje revizija, niti tistih nepravilnosti, na katere je po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).