Jedro

Vsako obolenje še ni poklicna bolezen. Po določbi 32. in 321. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1992) se štejejo za poklicna obolenja le tista, ki so kot takšna določena v Samoupravnem sporazumu o seznamu poklicnih bolezni (Uradni list RS, št. 38/83).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob presojanju zakonitosti odločb tožene stranke o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in priznani pravici do razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno delo v skladu s preostalo delovno zmožnostjo od 28.7.1995 dalje zavrnilo tožnikov zahtevek, da se kot vzrok invalidnosti ugotovi poklicna bolezen.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik s prošnjo, da se še enkrat preuči vsa medicinska dokumentacija. V laični pritožbi vztraja na stališču, da njegovi izvidi niso pravilni, ker specialisti niso podali prave diagnoze ter povdarja, da je že na glavni obravnavi izjavil, da je 8-urni delavnik zanj prenaporen.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik v pritožbi ne navaja nobenih novih dejstev, niti ne ponuja novih dokazov v smislu 352. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP), da bi nastal kakršen koli dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 354. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Sodba je obrazložena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, pač pa v zvezi s pritožbenimi navedbami povdarja le še naslednje. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje v skladih izvedeniških mnenjih invalidske komisije I. in II. stopnje dovolj prepričljivo strokovno-medicinsko podlago za izdajo zavrnilne sodbe glede zakonitosti odločb tožene stranke o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter priznanju pravice do razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno, fizično lahko in psihično manj obremenjujoče delo pomožni administrator v polnem delovnem času. Invalidnost iz 27. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ) je le eden od pogojev za priznanje pravic iz tega zavarovanja, ocenjuje pa se po končanem zdravljenju oz. medicinski rehabilitaciji, na podlagi medicinskih izvidov, razpoložljivih predloga za medicinsko izvedenstvo, praviloma vloženim po zavarovančevem osebnem zdravniku. V postopku ocenjevanja invalidnosti ne gre za zdravljenje, ne medicinsko obravnavo, niti diagnostično obdelavo, pač pa le za strokovno oceno že razpoložljivih izvidov, po pravilih znanosti in stroke, zaradi česar laične pritožbene navedbe o nepravilnih diagnozah, ne morejo biti upoštevne. Ob le blagih spremembah v vratnem in ledvenem delu hrbtenice brez nevroloških izpadov in nevrasteničnih motnjah ter upoštevaje tožnikovo svoje delo voznika avtobusa, na katero se ocenjuje invalidnost, je imelo sodišče, enako kot pred njim že tožena stranka v predsodnem upravnem postopku, pravilno in prepričljivo dejansko podlago za zaključek o obstoju pogojev za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti po 3. alinei 34. člena ZPIZ, zaradi posledic bolezni. Izpodbijana sodba namreč pravilno razloguje, da vsako obolenje še ni poklicna bolezen. Po 32. v zvezi s 321. členom citiranega ZPIZ štejejo za poklicna obolenja le tista, ki so kot takšna določena v Samoupravnem sporazumu v seznamu poklicnih bolezni (Ur. l. SFRJ, št. 38/83), kar pa v tožnikovem primeru glede na izkazane zdravstvene težave zanesljivo ni podano. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.