Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se mejni ugotovitveni postopek konča s podpisom zapisnika vseh prizadetih strank (mejašev) in da ta zapisnik ni upravni akt, zoper katerega bi bila možna pritožba in zato tudi ne izredna pravna sredstva, kot je zahteva za ugotovitev ničnosti oziroma predlog za obnovo postopka. Revidentka izpodbija veljavnost podpisa pooblaščenca na mejnem ugotovitvenem zapisniku, tega pa ni mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi v upravnem sporu, ampak le pred sodiščem splošne pristojnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 24. 10. 2003. Z njo je tožena stranka na pritožbo tožeče stranke v 1. točki izreka odpravila in nadomestila 1. točko sklepa Območne geodetske uprave Velenje z dne 10. 4. 2003, tako da je predlog tožeče stranke za izrek ničnosti mejnega ugotovitvenega postopka, končanega s podpisom zapisnika o izvedenem mejnem ugotovitvenem postopku in parcelaciji zemljišč, parc. št. ... in ... k.o. ... z dne 9. 4. 1999, zavrnila (prvostopenjski organ je zahtevo zavrgel). V 3. točki izreka je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti 2. točki izreka prvostopenjske odločbe, s katero je prvostopenjski organ zavrgel njen predlog za obnovo istega mejnega ugotovitvenega postopka.

2. Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke, razlogom, ki jih je navedla, in materialnopravni podlagi, na kateri je bila odločitev sprejeta.

3. Tožeča stranka izpodbija prvostopenjsko sodbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga ugoditev pritožbi.

4. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je napačna ugotovitev sodišča, da jo je v mejnem ugotovitvenem postopku zastopal pooblaščenec z veljavnim pooblastilom in da je tožnica postala lastnica sporne parcele na podlagi dednega dogovora, ki ima učinek sodne poravnave, sklenjenega 25. 2. 1999. Prepričana je, da je postala lastnica šele z vpisom v zemljiško knjigo in da je bila v času podpisa pooblastila in v trenutku podpisa mejnega ugotovitvenega zapisnika še vedno lastnica njena pokojna pravna prednica oziroma skupnost njenih dedičev. Ker se je upravni postopek končal s sklenitvijo poravnave, bi moral imeti pooblaščenec, ki ni bil odvetnik, za podpis poravnave posebno pooblastilo. Ker tega ni imel, tožnica upravičeno zahteva ugotovitev ničnosti oziroma obnovo postopka. Dejstvo je, da je bila prestavljena meja in ne le mejna črta v njeno škodo, zato bi moral pooblaščenec imeti posebno pooblastilo. Zaradi ravnanja upravnega organa se je zemljišče v izmeri 350 m2 preneslo na drugega lastnika brez sodniško ali notarsko overjenega podpisa lastnika. Postopek je bil voden in zaključen v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in v nasprotju z varstvom pravic strank. Izguba tolikšnega dela lastninske pravice na zemljišču bi bila možna le na podlagi odločbe sodišča ali pravnega posla.

5. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

6. Revizija (prej pritožba) ni utemeljena.

7. Glede na določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1. 1. 2007, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z navedeno določbo ZUS-1 obravnavala kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala z uveljavitvijo ZUS-1, to je 1. 1. 2007, pravnomočna.

8. Po določbi 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, iz drugega in tretjega odstavka 72. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V skladu z določbo 76. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče preizkusi sodbo samo v tistem delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

9. Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in je zato ta revizijski razlog, s katerim revidentka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, nedopusten in presega okvir možne presoje v reviziji. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato revizijskih navedb, ki se nanašajo na nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje, revizijsko sodišče ni presojalo.

10. Predmet obravnave v tej zadevi je bila odločitev o zavrnitvi predloga za izrek ničnosti odločbe oziroma predloga za obnovo postopka. Zato tožbe in tudi revizije zoper prvostopenjsko sodbo ni mogoče utemeljiti z očitki o samovoljnem oziroma nezakonitem ravnanju upravnega organa. Revizijska presoja izpodbijane sodbe je lahko zato omejena samo na ugotavljanje obstoja razlogov, iz katerih se odločba lahko izreče za nično, oziroma obstoju pogojev za obnovo postopka. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se mejni ugotovitveni postopek konča s podpisom zapisnika vseh prizadetih strank (mejašev) in da ta zapisnik ni upravni akt, zoper katerega bi bila možna pritožba in zato tudi ne izredna pravna sredstva, kot je zahteva za ugotovitev ničnosti oziroma predlog za obnovo postopka. To stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v več odločbah, kot na primer I Up 431/2002. Revidentka izpodbija veljavnost podpisa pooblaščenca na mejnem ugotovitvenem zapisniku, tega pa ni mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi v upravnem sporu, ampak le pred sodiščem splošne pristojnosti.

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.