Jedro

V skladu z določilom 1. odstavka 100. člena ZLV ima vsak kandidat in predstavnik kandidature oziroma liste kandidatov pravico vložiti pritožbo na občinski svet zoper odločitev občinske volilne komisije, ki lahko vpliva na potrditev mandatov. Navedeno zakonsko določilo torej omejuje krog oseb, ki so aktivno legitimirane za vložitev pritožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

Pritožnik, ki je predsednik občinskega odbora stranke C., je dne 24. 10. 2010 na Občinsko volilno komisijo Občine Trbovlje podal zahtevo za ponovno štetje glasov na volitvah dne 24. 10. 2010. Njegovi zahtevi je bilo ugodeno in se je ponovno štetje glasovnic iz 2. kroga volitev za župana opravilo dne 25. 10. 2010 v prostorih Okrajnega sodišča v Trbovljah. Občinska volilna komisija pri tem ni ugotovila kršitev ali nepravilnosti, ki bi utegnile vplivati na končen rezultat. Pritožnik je (istega) dne 25.10.2010 pri Občinski volilni komisiji Občine Trbovlje vložil ugovor z dvema dopolnitvama zaradi nepravilnosti pri delu volilnih odborov in posledično tudi zaradi občinske volilne komisije same. Njegov ugovor z dopolnitvama je Občinska volilna komisija s sklepom z dne 26. 10. 2010 zavrgla kot prepozen. Zoper sklep o zavrženju njegovega ugovora kot prepoznega je pritožnik vložil pritožbo na Občinski svet Občine Trbovlje.

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom z dne 10. 11. 2010 njegovo pritožbo zavrgla, ker je bila vložena s strani neupravičene osebe. V obrazložitvi navaja, da je pritožnik pred začetkom prve redne (konstitutivne) seje Občinskega sveta Občine Trbovlje, dne 10. 11. 2010 vložil pritožbo zoper navedeni sklep Občinske volilne komisije. Pritožbo je obravnavala tričlanska mandatna komisija, ki je v skladu s 100. členom Zakona o lokalnih volitvah (Uradni list RS, št. 94/07 in nadaljnji, v nadaljevanju ZLV) ter 15. b členom Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 94/07 in nadaljnji, v nadaljevanju ZLS) predlagala toženi stranki, da pritožbo zavrže, ker je ni vložila upravičena oseba. Po določilu 100. člena ZLV lahko pritožbo zoper delo Občinske volilne komisije vloži vsak kandidat ali predstavnik kandidature, kar pomeni, da bi pritožbo lahko vložil le kandidat za župana stranke C. - A.A. ali predstavnica njegove kandidature B.B. Ker je bila pritožba vložena s strani pritožnika, jo je bilo potrebno zavreči. V tožbi (pravilno: v pritožbi) zoper izpodbijani akt pritožnik navaja, da je pritožba, skladno s pravnim poukom napadenega sklepa, dopustna in ker mu je bil napadeni sklep vročen dne 1. 11. 2010, tudi pravočasna. Pritožnik je bil stranka v postopku izdaje napadenega sklepa, toženec pa je lokalna skupnost, katere organ je izdal sklep, s katerim je bil postopek odločanja končan, s čemer je izkazana procesna legitimacija strank, skladno s 17. členom ZUS-1. Meni, da je tožena stranka njegovo pritožbo neupravičeno zavrgla, ker je svojo odločitev oprla na neustrezno (napačno) pravno podlago (določbo zakona). Določba 98. člena ZLV namreč določa, da ima zaradi nepravilnosti pri delu volilnega odbora vsak kandidat, predstavnik kandidature oziroma liste kandidatov in vsak volivec pravico vložiti ugovor pri občinski volilni komisiji. Ugovor se lahko vloži najpozneje naslednji dan po dnevu glasovanja. Pritožnik je polnoleten volivec Občine Trbovlje s polno poslovno sposobnostjo, zato je vložil ugovor, ki ga je volilna komisija obravnavala in ga zavrgla iz razloga nepravočasnosti. V skladu s pravnim poukom tega sklepa je pritožnik vložil pritožbo na Občinski svet, ki pa je njegovo pritožbo s sklepom zavrgel, ker pritožnik naj ne bi bil ustrezni pritožnik. Po utrjeni sodni praksi pa napačnega pravnega pouka tako v upravnih, kot tudi sodnih postopkih ni mogoče razlagati v škodo (laične) stranke postopka. Tožena stranka se zato ne more sklicevati na to, da je pritožnik neupravičen pritožnik, če ga je o tem, da to je, sama poučila. Meni, da bi zato morala tožena stranka njegovo pritožbo vsebinsko obravnavati. Glede na navedeno pritožnik sodišču predlaga, da izvede potrebne dokaze ter po potrebi opravi glavno obravnavo in razsodi tako, da pritožbi ugodi in da se izpodbijani sklep odpravi in da je tožena stranka dolžna vsebinsko obravnavati njegovo pritožbo zoper sklep Občinske volilne komisije z dne 26. 10. 2010, vloženo pred začetkom prve redne seje Občinskega sveta, v roku 15 dni. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožnik (pravilno: pritožnik) v svoji tožbi (pravilno: v pritožbi) navaja, da mu je bil izpodbijani sklep vročen dne 1. 11. 2010. Navedeno ni mogoče, saj sklep, ki je bil sprejet dne 10. 11. 2010, v nobenem primeru ni mogel biti pritožniku vročen že 1. 11. 2010, torej 9 dni pred njegovim sprejemom. Zato toženi stranki ni jasno, kateri sklep pritožnik izpodbija. Glede na navedeno in ker med tožbenim zahtevkom in tožbenimi navedbami, ki predstavljajo pritožnikovo trditveno podlago, obstaja medsebojno bistveno nasprotje, tožena stranka primarno predlaga, da se pritožba že iz tega razloga zavrže. Tožena stranka tudi ugotavlja, da je dne 25. 11. 2010 s strani pritožnika vložena pritožba prepozna, saj se je v primeru, da je pritožnik izpodbijani sklep prejel dne 1. 11. 2010, kot to sam zatrjuje, rok za vložitev pritožbe iztekel dne 9. 11. 2010. Podrejeno in iz previdnosti tožena stranka odgovarja na pritožbo tudi po vsebini. Navaja, da je postavljeni tožbeni zahtevek po njenem mnenju neutemeljen. Pravno podlago vloženi pritožbi je predstavljal 100. člen ZLV in se je pritožba vsebinsko nanašala na potrditev mandata za župana Občine Trbovlje in bi v skladu s citiranim zakonskim določilom zato lahko vložila pritožbo le kandidat za župana A.A. ali predstavnica njegove kandidature B.B. Ker pritožba z dne 10. 11. 2010 ni bila vložena s strani v zakonu določenih upravičenih oseb, ampak s strani pritožnika-volivca, je bila njena odločitev o zavrženju njegove pritožbe pravilna in zakonita. Pri tem je sklicevanje pritožnika na nepoznavanje prava povsem irelevantno, saj je ZLV javno objavljen in s tem splošno znan vsem osebam. Tožena stranka še poudarja, da ni res, da bi bil pritožnik laična stranka, saj gre za enega od vodilnih oseb iz OO v stranki C. Poleg tega je pritožbo dne 10. 11. 2010 z enako vsebino kot pritožnik podala tudi sama politična stranka C., za katero ni mogoče misliti, da je prava neuka stranka, saj je že vrsto let tudi parlamentarna stranka. Iz tega razloga so pritožnikove navedbe o pravnem pouku na izpodbijanem sklepu neupoštevne. Poleg tega navedeni sklep Občinske volilne komisije z dne 26. 10. 2010 ni predmet presoje v tej zadevi, saj pritožnik s pritožbo zahteva odpravo izpodbijanega sklepa z dne 10. 11. 2010. To vsebinsko pomeni, da sodišče v zadevi ne more in ne sme razširiti odločanja še na presojo sklepa Občinske volilne komisije Občine Trbovlje z dne 26. 10. 2010. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da pritožbo pritožnika zavrže ali podrejeno, zavrne. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je pritožnik plačal sodno takso za pritožbo dne 13.12.2010 in so zato bile s tem dnem izpolnjene predpostavke za odločanje o navedeni vlogi po 105. a členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določilom 1. odstavka 100. člena ZLV ima vsak kandidat in predstavnik kandidature oziroma liste kandidatov pravico vložiti pritožbo na občinski svet zoper odločitev občinske volilne komisije, ki lahko vpliva na potrditev mandatov. Pritožbo se lahko vloži do začetka prve seje občinskega sveta. Po določilu 1. odstavka 101. člena ZLV lahko pritožnik, če občinski svet pritožbi ne ugodi, v 8-ih dneh od dneva prejema obvestila, vloži pritožbo na sodišče, pristojno za upravne spore.

Navedeno zakonsko določilo, ki ureja pravno varstvo volilne pravice v zvezi s potrditvijo mandatov, torej omejuje krog oseb, ki so aktivno legitimirane za vložitev pritožbe. Po citiranem zakonskem določilu so to lahko le vsak kandidat in predstavnik kandidature oziroma liste kandidatov.

V obravnavanem primeru pritožnik ni bil kandidat za župana, niti ne predstavnik njegove kandidature oziroma liste kandidatov. Zato je po presoji sodišča tožena stranka odločila pravilno, ko je ugotovila, da pritožbe ni vložila upravičena oseba in jo je na podlagi že citiranega zakonskega določila utemeljeno zavrgla.

Ker glede na navedeno izpodbijani sklep z dne 10. 11. 2010 (le-ta se namreč na podlagi 1. odstavka 101. člena ZLV lahko izpodbija s pritožbo pri upravnem sodišču) ni nezakonit, je sodišče na podlagi določila 2. odstavka 102. člena ZLV in 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je sodišče pritožbo zavrnilo, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).

Ker je tožnik v pritožbi smiselno uveljavljal tudi, da se opravi glavna obravnava, sodišče pojasnjuje, da je na podlagi 4. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji, ker sodišče v sporih o zakonitosti aktov volilnih organov vselej sodi na seji.