Jedro

Ker je tožena stranka dokazala, da oporni zid stoji za njeni parceli in ne na javni poti, občina pa je dokazala, da je javna pot ustrezna glede na promet, ki naj se po njej odvija, je pravilno zavrnjen zahtevek, s katero je tožeča stranka na podlagi 156. člena zahtevala odstranitev opornega zidu z javne poti. Tožeča stranka ni dokazala nevarnosti in večje škode, tožena stranka pa je dokazala, da ni podana protipravnost njenega ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od tožencev zahtevala nerazdelno, da omogočita tožeči stranki neovirano uporabo celotne površine javne poti na parcelni št. 2188/1 k.o. .. in da ostranita oporni zid in material s te javne poti v delu, ki meji s parc. št. 1478/3 k.o..., ki je v lasti prvotožene stranke, prepoved bodočih posegov na parceli 1478/3 k.o... in povzročitev ovir za promet na javni poti in naložilo tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. člena ZPP. Sodišče je zmotno uporabilo določbo 156. člena ZOR. Sodišče je zmotno ugotovilo, da oporni zid ne predstavlja vira nevarnosti. Po stališču sodišča bi bil vir nevarnosti le v primeru vožnje z vlačilci in tovornimi vozili s priklopniki, za običajne uporabnike pa naj ne bi predstavljala ovira nevarnosti. To naj bi izhajalo iz dejstva, da je bila do sedaj povzročena le manjša škoda. Okoliščina nastanka večje škode še ne pomeni, da ni mogoče uporabiti 156. člena ZOR, saj je dovolj, da škoda grozi. Tako je odločilo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 191/98. Sodišče ni obravnavalo okoliščin glede potencialne škode in o tem nima razlogov, kar je kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Dejstva o grozečih škodi izhajajo iz dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje in sicer iz podatkov policijske postaje, da je

21.2.1995 prišlo do zagozde na tovornjaka. Sodišče ni upoštevalo, da je prvotožeča stranka povedala, da je bilo takih zagozdenj več, samo sreča je, da ni prišlo do potrebe po nujnem posredovanju gasilske ali zdravstvene pomoči. Nevarnost dokazuje mnenje Gasilno reševalnega centra N. z dne 6.9.2000, ki ugotavlja, da je tam več stanovanjskih in gospodarskih objektov in da nujno rabijo razširitev dostopa. Hitra intervencija gasilskih vozil skorajda ni možna, posebej zaradi intervencij v zimskem času. Sodišče tega ni upoštevalo. Enako velja za vlogo 16 krajanov, iz katere izhaja nevarnost škarpe. To je posebej problematično v zimskem času, ker snega ni mogoče odriniti in je zato cesto težko vzdrževati v voznem stanju. V tem času je večja nevarnost prometnih nesreč. Sodišče meni, da naj bi bila s tem povzročena le manjša škoda, ob tem, ko povzročanje škode sploh ni dovoljeno. Sodišče ni upoštevalo, da zaradi škarpe nastaja velika škoda drugotožeči stranki ji dobavitelji ne morejo dostavljati blaga.

Iz izvedeniškega mnenja izvedenca I. Š. izhaja, da je zaradi škarpe na konkretnem delu preozka cesta tudi za običajne tovornjake. Sodišče tudi ni upoštevalo dopisa komunale z dne 14.3.1995, da je dostop s specialnimi smetarskimi vozili izredno otežen, zlasti v zimskem času.

Ne drži dejstvo, da tožeča stranka nevarnosti za nastanek večje škode ni dokazala, ampak sodišče teh dokazov ni upoštevalo in se je odločilo v nasprotju z izvedenimi dokazi, kar so vse procesne kršitve. Po drugi strani sodišče zapiše na 7. strani sodbe, da iz izvedenih dokazov izhaja, da so se potrebe kraja spremenile in dejavna pot ne more več nuditi povezave, ki jo zahtevajo sodobnejša prevozna sredstva. Gre torej za nasprotje med relevantnimi dejstvi in ugotovitvami o bistvenih okoliščinah tega prmera, kar je kršitev iz

14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Za vprašanje odstranitve škodne nevarnosti ni relevantno, da gre za javno pot oziroma kategorizacijo ceste. Splošni in konkretni upravni akti niso relevantni za presojo utemeljenosti zahtevka na podlagi 156. člena ZOR. Bistveno je še, ali vir škodne nevarosti red deluje negativno, da ga je treba odstraniti (tako sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 119/2000).

Določba 3. odst. 156. člena ZOR ne pride v poštev, saj je pogoj za njeno uporabo, da škodna nevarnost izvira iz splošno koristne dejavnosti, ne pa konkretnemu namenu. Tako je odločilo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips, z dne 30.5.2002. Toženec je izpovedal, da je naredil škarpo v letu 1964, ker je bil breg grd, ker so rasle koprive in grmovje. Iz tega sledi, da ne gre za splošno koristne interese.

Tožeča stranka še zmeraj trdi, da je zid na javni poti, ki je javno dobro. Sodišče je zavrnili dijate tožeče stranke v tem, ker je menilo, da iz upravnega postopka oziroma ugotovitene odločbe Ministrstva za okolje, prostor in energijo, z dne .. izhaja, da naj bi meja v naravi potekala tako, da je škarpa na zemljišču v lasti lastnika parc. št. 1478/3, t.j. prvotožene stranke. Izvedeni dokazi pa kažejo, da je prestavnik občine v mejnem ugotovitvenem postopku, ki je bil podlaga za izdajo omenjene upravne odločbe, soglašal s tem, da se meja premakne v škodo javne poti in to so povedale priče I. Š.

M., A. Z., M. G., to je potrdil izvedenec B. K.. Ta je obrazložil, kako je do premika meje iz leta 1926 na sedajo mejo prišlo in enako je potrdila izvedenca M. G., česar sodišče ni upoštevalo. Tako je predstavnik občine razpolagal z javnim dobrom, kar je nično in to določa Zakon o javnih cestah. Odločba upravnega organa je nična zaradi soglasja prestavnika občin v nasprotju z 2. odst. 2. člena Zakona o javnih cestah. Zato je sodišče ne bi smelo upoštevati, čeprav je res dokončna. Tako je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 488/94 izreko, da je ničen pravni akt "naznanilni list", na podlagi katerega je več deset let pred pravdo 97 m2 javnega dobra prešlo v zasebno lastnino. Prenos javnega dobra v zasebno last ni bil možen in še sedaj ni mogoč in zato so pravna dejanja nična. Proti drugotoženi stranki tožeča stranka uveljavljala tudi pravno podlago iz 1. odst. 17. člena Zakona o varnosti cestneg prometa, ki določa, da so za nemoten in varen promet na občinskih cestah odgovorne občine. O tej pravni podlagi se sodišče ni izreklo. Navedlo je le, da je občinska javna pot speljana v skladu s predpisi o varnosti prometa, kar je pavšalna ugotovitev, ki ni obrazložena. Sodišče je zavrnilo predlagano strokovno mnenje M. G., s pomočjo katerega je tožeča stranka želela ugovarjati izvedencu K.. Obrazložilo je, da so bili odgovori izvedenca K. na pripombe G. obrazložene in da niso v nasprotju z že podanim mnenjem. To je nedopustno, saj bi sodišče moralo navesti vsebinske razloge, ne pa zgolj, da je K. potrdil svoje mnenje. Sodišče bi moralo imenovati novega izvedenca in šele potem bi lahko na podlagi prepričljivosti odločilo, čigavo mnenje bo upoštevalo. Gre ponovno za kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP in iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče ni zaslišalo priče S. P., člana krajevne skupnosti za to območje, ki bi povedal, da so vaščani od prvotožene stranke zahtevali, naj odstrani škarpo in ali je škarpa ovirala tudi njih. Sodišče ne obrazloži, zakaj tega dokaza ni zvedlo. To pa je pomembno glede vprašanja o vplivih in nevarnosti škarpe. Tožeča stranka predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugim sodnikom.

Na vročeno pritožbo je prvotožena stranka odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Grozeča škoda ni dovolj, treba je, da je škoda pravno priznana. Zagozdenje tovornjaka je bilo osamljen primer. Hitra intervencija velikih gasilskih vozil pa je možna. Bila je opravljena poskusna vožnja z največjo pomično lestvijo in poskus je pokazal, da poteka brez problemov. Ugotovitev javnega interesa za razširitev in drugačno kategorijacijo javne poti z njeno spremembo v javno cesto je stvar upravnega upostopka in občinskega odloka, ki je podlaga nadaljnjim zakonskim ukrepom. Tožeča stranka je ves čas vedela, da se priključuje na javno pot in ne na javno cesto in tako bi morala organizirati dovoze in to vkalkulirati v ceno proizvoda.

Tožeča stranka zahtevka iz 3. odst. 156. člena ZOR ni postavila in zato je o tem razpravljanje odveč. Zid stoji na javni poti, o tem je že predhodno rešeno. Tožena stranka priloži še odločbo Ministrstva za okolje, prostor in energijo, glede pravnih sredstev tožeče stranke zoper odločbo dokončni meji, iz katere izhaja, da je stališče tožeče stranke neutemeljeno, pravna sredstva pa zavrnjena.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 156. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih, uporaba na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika), ker je materialnopravno zmotno sklepalo, da tako ugotovljena konkretna nevarnost kot preteča nevarnost preozke javne poti zaradi prvotoženčeve škarpe, ne predstavlja "večje škode" iz določbe 1. odst. 156. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je namreč menilo, da takšna javna pot od podpornem zidu ne pomeni ne konkretne ne abstraktne nevarnosti za nastanek večje škode.

Pritožbeno sodišče je preizkušalo izpodbijano sodbo glede zatrjevane zmotne uporabe določbe 156. člena ZOR. Pri tem je kot izhodišče upoštevalo smisel določbe, ki pomeni konkretizacijo ustavne določbe

72. člena o pravici do zdravega življenjskega okolja. Pri tem je upoštevalo, da 156. člen ureja tudi prepoved povzročanja škode in varstvo še pred nastakom škode. V konkretnem primeru gre za zatrjevano škodo pri uporabi javnega dobara, t.j. javne poti, kar nastaja tožeči stranki, ker je prvotoženec potrditveni podlagi tožbe pred 30 leti postavil podporni zid na javno pot in s tem povzročil, da je javna pot nevarna, kar kaže nastala škoda in zatrjevana škodna nevarnost.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s tožečo stranko, da bi ob obstoju dejanskega stanja, ki ga 1. odst. 156. člena ZOR zahteva (vir nevarnosti, ki grozi tožniku oziroma krajanom in obstoj večje škode ali vznemirjanja), lahko pomenilo tudi dejansko stanje pozidave dela javne poti. Vendar mora za obstoj tega zakonskega dejanskega stanu sodišče prve stopnje ugotoviti protipravnost škodljivega dejstva, večjo škodo, vznemirjenje ali škodna nevarnost in izpolnitev pogoja, da škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi.

Toženi stranki sta se v pravdi namreč branili, da je tožeča stranka ob pridobitvi dovoljenja za zidavo svojega gospodarskega objekta vedela, da ima dovoz po javn poti in da je podporni zid že takrat obstajal. Prvotoženec je trdil, da je škarpa na njegovi parceli (s tem je smiselno zatrjeval neobstoj protipravnosti), drugotožena stranka pa je trdila, da ne obstaja večja škoda in škodna nevarnst, ker do večjih škod ni prihajalo, udeleženci cestnega prometa pa se morajo ravnati po predpisih.

Med pravdnima strankama ni spora o tem, da je prvotoženec lastnik parc. št. 1478/3 k.o. S. in da je parc. št. 2188/1 iste k.o. javna pot, ki je po določbi Zakona o javnih cestah (Ur. l. RS, št. 29/97) javno dobro. Javna pot je občinska last (3. člen Zakona o javnih cestah). Prvotožena stranka je trdila, da je podporni zid zgradila pred 30 leti na svoji parceli. Tožeča stranka pa je dokazovala v pravdi, da je prvotoženec gradil podporni zid na javni poti. Sodišče prve stopnje se je glede vprašanja protipravnosti prvotoženca ukvarjalo s tem vprašanjem kot predhodnim vprašanjem. Pri tem je v dokaznem postopku ugotovilo (teh ugotovitev pritožba ne graja), da je pred vložitvijo tožbe tekel v letu 1989 mejni ugotovitveni postopek pod evidenčno številkko ../97 (priloga C2 spisa) na pobudo takratne Občine N., da se zamejniči meja parc. št. 2188/1 proti parc. št. 1478/3, vse k.o. S.. Iz zapisnika z dne

12.7.1989 izhaja, da je bila meja s soglasjem prizadetih lastnikov nesporno ugotovljena in s predpisanimi mejniki zamejničena. Priča

I. Š. M. je izpovedal, da je povzel podatke iz mejno ugotovitvenega postopka tako, da je bila parcelna meja obnovljena po podatkih zemljiškega katastra, zapisnik so podpisali vsi navzoči lastniki zemljišč. Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da je bil prisoten tudi prvotožnik s svojim odvetnikom. Nato je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je z odločbo Območne geodetske uprave Novo mesto, Izpostava Novo mesto z dne ...2003 bilo ugotovljeno, da se za dokončno šteje meja parcele 1478 /3 proti sosednjima parcelama po ugotovljenem mejnem postopku, št. 3/40 - 95 in odločba je postala dokončna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je v takem primeru treba uporabiti določbo 100. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (Ur. l. RS št. 52/2000), po katerem so meje, ki so bile urejene v mejnem ugotovitvenem postopku dokončne meje, če so določene s koordinatami zemljiško katastrskih točk, ki so določene s predpisano natančnostjo in če se iz zapisnikov jasno izhaja, da so se lastniki strinjali s potekom mej, kot so bile v postopku označene z mejniki.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da teh ugotovitev tožeča stranka ni izpodbila in gre za dejstva, ki so pomembna v zvezi s trditvijo prvotoženca, da leži podpirni zid znotraj njegove parcele. Res je, da upravna odločba v tem primeru ne more pomeniti predhodnega vprašanja v pomenu civilnopravnega pojma lastninske pravice na prvotoženčevi parceli. Vendar je treba upoštevati, da je šlo v tem primeru za nesporno ureditev meje v upravnem postopku in da ni šlo za spor o lastninski pravici v pomenu civilnopravnega spora. Če bi šlo za spor o lastninski pravici, bi po tedajih pravilih bilo treba sprožiti ustrezni pravdni ali nepravdni postopek. Tožeča stranka je zatrjevala, da je v upravnem sporu dosegla ničnost teh odločb, ki določajo mejo, vendar teh trditev ni dokazala. Prvotožena stranka pa je v postopku trdila, da je odločba dokončna in izvršljiva in je v odgovoru na pritožbo navajala in predložila odločbo, da je tožeča stranka propadla v upravnem sporu, ko je zahtevala ničnost sporne odločbe.

Tako je glede poteka meje pravdno sodišče vezano na pravnomočno upravno odločbo, saj je bila izdana v upravni stvari in materialnopravno učinkuje, dokler ni odpravljena razveljavljena ali spremenjena in se šteje za pravilno in zakonito (primerjaj Androjna V., Upravni postopek in upravni spor, ČZ Uradni list, Ljubljana, 1992, stran 37). V tem pomenu ima sodišče prve stopnje prav, ko ugotavlja, da je pravdno sodišče vezano na upravno odločbo, ki je uredila vprašanje meja med prvotoženčevo parcelo in javno potjo (1. odst. 13. člena ZPP). Pritožba kot argument svojemu stališču, da ni pravdno sodišče vezano na vprašanje odločitve o meji, navaja odločbo Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 488/94, vendar ne gre za identični primer (v citiranem primeru je šlo za negatorni zahtevek po stvarnem pravu in sodišče je ugotovilo, da z naznanilim listom ni mogoče odvzeti pravice na javnem dobru, ker javno dobro ni moglo biti predmet pravnega prometa). Pritožbeno sodišče le dodaja, da ni mogoče primerjati naznanilnega lista, ki ni upravna odločba z dokončno odločbo nesporno ugotovljene meje v upravnem postopku.

Zato ima sodišče prve stopnje prav, ko je menilo, da ob pravnomočni, dokončni in izvršljivi upravni odločbi o določitvi meje, ki je dokončno uredila sporno mejo prvotoženčeve parcele, pravno nepomembno (kar je dokazovala tožeča stranka z mnenjem izven pravde M. G., primerjaj tudi izvajanje izvedenca B. K. o meji iz leta 1926) oz.

pravno neodločilno, kje naj bi tekla meja pred določeno ureditvijo v mejnem ugotovitvenem postopku in zato jih sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Če bi bila meja sporna v mejnem ugotovitvenem postopku, bi prvotožnik moral ugovarjati, saj je bil prisoten na ogledu in če je menil da občinski pravobranilec priznava kakšno dejstvo v škodo javnemu dobru, to opozoriti. Pravnomočnost upravne odločbe glede pravnega razmerja (ugotovitev meje med spornima parcelama), pa je predhodno vprašanje, na katero je pravdno sodišče vezano. S tem, ko je prvotožena stranka dokazala mejo, pa je dokazala tudi svojo smiselno zatrjevano legalnost obstoja podpornega zidu na svoji parceli. Protipravnost je namreč zakonski dejanski stan 1. odst. 156. člena ZOR.

Glede ravnanja drugotožene strankee pa je treba pritrditi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je sporna javna cesta po pravilih o kategorizaciji javnih cest javna pot (2. odst. 3. člena Zakona o javnih cestah in 4. in 5. člen Uredbe o merilih za kategorizacijo javnih cest (Ur. l. RS št. 49/97). Po teh pravilih se javne ceste morajo kategorizirati in merila za določitev kategorizacije javne ceste se opravi po merilih za določitev kategorije javne ceste iz 7. člena Uredbe. Tako so javne poti namenjene povezovanju naselij ali delov naselij v občini in ne izpolnjujejo predpisanih meril z lokalno cesto ali so namenjene samo določenim vrstem udeležencev v prometu (krajevne ceste in poti, vaške ceste in poti, poti za pešce, kolesarje, jezdece, konjače in podobno). To pomeni, da je treba določilo 156. člena ZOR razlagati v povezavi z Zakonom o javnih cestah, ki ureja pravico do varne uporabe javnih cesta, na katero se smiselno sklicuje tožeča stranka. Če je drugotožena stranka opravila kategorizacijo v skladu z ustreznimi predpisi (tožeča stranka ne zatrjuje, da to ni bilo pravilno opravljeno, enako je ugotovil tudi izvedenec I. Š.), ne more biti podana protipravnost ravnanja drugotožene stranke. Udeleženci v prometu se morajo ravnati v skladu z objavljeno kategorizacijo. Tako je npr. sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prvotožena stranka dobila dovoljenje za gradnjo svojega gospodarskega objekta in v dovoljenju je med drugim določeno, da ima dostop z javne poti (priloga A23). Dovoljenje je bilo izdano v letu 1992, ko je podporni zid že stal, ko je bil že opravljen ogled v zvezi z mejnim ugotovitvenim postopkom, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da bi prvotoženec moral računati na širino javne poti, ki znaša v najožjem delu na 3,2 m. Določbe 156. člena ZOR ni mogoče razlagati tako, da se gospodarska dejavnost izvaja mimo upravnih dovoljenj in se nato sklicuje na javni interes v pomenu 156. člena ZOR. Tako je treba tudi razlagati pojem "vir nevarnosti" tako iz določbe 156. člena ZOR kot iz določbe 17. člena Zakona o varnosti cestneta prometa. Ustavna pravica iz 72. člena Ustave, konkretizirano v 156. členu ZOR je tako konkretizirana tudi v Zakonu o javnih cestah.

Pritožbeno sodišče le še dodaja v zvezi z materialnopravno presojo, da bi ugoditev tožbenemu zahtevku ob dejanskem stanju, da leži podporni zid na parceli, na kateri je vpisan tožnik v zemljiško knjigo kot lastnik, pomenila nezakonito razlastitev in odvzem prvotoženčeve lastninske pravice, ki je tudi z Ustavo varovana dobrina (69. člen Ustave). Ker pa lastninska pravica ni absolutna, bo ob obstoju z Zakonom o javnih cestah zahtevanih pogojih tožeča stranka skupaj z drugimi krajani lahko zahtevala, (če zato obstojijo zakoniti pogoji iz Zakona o javnih cestah), da drugotožena stranka začne ustrezei postopek za razlastitev in ustrezno kategorizacijo javne poti. Ni mogoče skozi določbo 156. člena obiti predpise o razlastitvi in prekategorizaciji javnih cest. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da škode, katero je zatrjevala tožeča stranka ne pomenijo "večje škode", ki jo zahteva pravni standart iz 156. člena ZOR. Tožeča stranka je dokazala, da je nastajala manjša materialna škoda na vozilih drugotožeče stranke in da se je vozilo dobavitelja tudi poškodovalo ter enkrat zagozdilo.

Vendar ni mogoče mimo dejstva, da tem vozilom javna pot ni namenjena; sodni izvedenec I. Š. pa je ugotovil, da je ob vožnji z ustrezno hitrostjo in ustrezno pazljivostjo moč voziti z osebnimi vozili, tovornimi vozili brez priklopnika, traktorji, traktorji s priklopnikom, kar se presega vozila, ki so po citiranem predpisu vizila, ki lahko vozijo po javni poti. Pritožba še posebej izpostavi dopis krajanov S. z dne 10.4.1996, ko so zaprosili tedanji Sekretariat za komunalne zadeve N. za raširitev poti, dopis Krajevne skupnosti M, ki so zahtevali postavitev prometnega znaka in mnenje Gasilsko reševalnega centra N. z dne 6.9.2000, da je dostop velikih gasilskih vozil močno oviran. Vendar je sodišče prve stopnje vse te dokaze pravilno ocenilo skozi materialnopravno izhodišče iz 156. člena ZOR. Želje krajanov in priporočila Gasilsko reševalnega centra še ne pomenijo, da je izpolnjen zakonski dejanski stan, ki zahteva večjo škodo, protipravnost ravnanja in vir nevarnosti, ki ga je pa tudi treba razlagati skozi določbo Zakona o javnih cestah. Zato pritožba nima prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje zaradi opustitve dokazne ocene teh dokazov v željeni smeri tožeče stranke, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče je ocenilo te dokaze, vendar ne v prid tožeči stranki, kar pa ni zatrjevani pritožbeni razlog absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP. Enako velja za zavrnitev dokaza s strokovnim mnenjem M. G., kar je pridobila tožeča stranka kot argument za ugovor izvedeniškemu mnenju izvedenca K.. Sodišče prve stopnje je v sodbi zapisalo, katero materialnopravno podlago uporablja in katera dejstva iz zakonskega dejanskega stanja šteje za pravno odločilna. Zato je pravilno ocenjevalo in dopuščalo le dokaze v smeri pravno odločilnih dejstev, ostale dokaze pa je zavrnilo. Tako je sicer prebralo mnenje M. G., vendar je v obrazložitvi zapisalo, da šteje, da je vprašanje opornega zidu oziroma meje med spornima parcelama pravnomočno rešeno in da zato razglabljanja izvedencev in prič o tem, kje naj bi pred tem (v letu 1926) tekla meja, pravno nerelevantno. Pritožba namreč meni, da bi to bilo pomembno, ker bi s tem tožeča stranka dokazala, da je bilo sodelovanje občinskega pravobranilca na ugotovitvenem mejnem postopku nekorektno, ker naj bi s tem protipravno razpolagal z javnim dobrom. Gre za napad na postopek v upravni stvari, ki je zaključen z dokončno upravno odločbo, ki je tožeča stranka ni izpodbila, zato ima sodišče prve stopnje prav, ko meni, da zaradi 13. člena ZPP v pravno razmerje (meja med spornima parcelama) v pravdnem postopku ne more posegati.

Sodišče prve stopnje tudi ni zaslišalo priče S. P. in v sodbi je zapisalo, da je štelo, da je dejansko stanje dovolj ugotovljeno na podlagi izvedenih dokazov in povedalo je tudi, katera dejstva šteje za pravno odločilna. S tem se je smiselno sklicevalo na načelo ekonomičnost in pravico strank do sojenja v razumnem roku, kar lahko stori sodišče ob poprejšnji zagotovitvi strankama, da zadosti in enako dokazujeta sporna odločilna dejstva (konkurenca pravice do kontradiktornosti in načela ekonomičnosti). V pritožbi tožeča stranka obrazloži svoj dokazni predlog tako, da bi priča P. kot član krajevne skupnosti povedal, ali so vaščani od prvotožnika kdaj zahtevali, da odstrani škarpo in da jih škarpa ovira. To dejstvo je zatrjevala tožeča stranka s številnimi drugimi dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje dopustilo, obravnavalo in tudi naredilo dokazno oceno glede na pravno odločilna dejstva. Zato v tem primeru ne gre za kršitev iz

8. točke 2. odst. 339. člena ZPP (primerjaj tudi članek pravice do kontradiktornega postopka - Ustavni vidik, Galič A., Podjetje in delo 6-7/1999, stran 1166).

Pritožba še graja sodbo v delu, ko sodišče ugotavlja, da niso podani pogoji iz 3. odst. 156. člena ZOR. Ker tožeča stranka ni postavila denarnega zahtevka, določba ZOR ne pride v poštev. Pritožbeno sodišče le še pojasnjuje, da je treba splošno koristno dejavnost v tem primeru presojati tako iz uporabe sporne javne poti ob obstoju spornega podpornega zidu. Zatrjevana nevarnost in s tem podana škoda je namreč vzročno povezana (sporni zid je moteč ob obstoju ozke javne poti!). Vsaka stvar posebej ne bi predstavljala škodne nevarnosti, javna pot pa je gotovo splošno koristna stvar.

Analiza sodba tako pokaže, da je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da oporni zid, ki stoji ob javni poti, ne predstavlja take nevarnosti, da bi tožeči stranki oziroma krajanom povzročal pravno relevantno škodo iz 156. člena ZOR ali da bi grozila abstraktna nevarnost v bodoče. Uporaba javne poti po ugotovitvah izvedenca ni nevarna, gašenje eventuelnega požara pa je tudi možno, pa čeprav nekoliko oteženo. Drugačna razlaga 156. člena ZOR ob povezavi z Zakonom o javnih cestah bi pomenila, da krajani lahko na podlagi 156. člena ZOR in zatrjevane abstraktne nevarnosti lahko posežejo v lastninsko pravico lastnikov parcel ob javnih cestah, ne da bi se speljala ustrezna razlastitev oziroma prekategorizacija javnih cest. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, navedbe tožene stranke pa niso vplivale na rešitev te zadeve.