Jedro

Toženec zmotno meni, da ni dolžan obrazložiti, zakaj je podal odpoved prav tožnici. Delodajalec je dolžan na konkretne tožbene trditve o kršitvi prepovedi diskriminacije že v okviru trditvenega bremena konkretno pojasniti, zakaj je izmed več delavcev izbral prav tožnika. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tem sporu toženec npr. navajal, da bi v primeru, če bi ravnal diskriminatorno, podal odpoved delavcem, ki so koristili bolniški stalež v breme toženca in ne v breme države kot tožnica, ter so bili zanj večje breme kot tožnica tudi z vidika organizacije dela. Ni pa v ničemer obrazložil, zakaj je izmed 15 delavcev podal odpoved prav tožnici. Podobno velja za dokazni postopek, saj prokurist ni znal z ničemer obrazložiti, zakaj je bila za presežno izbrana prav tožnica. Navedeno utemeljuje zaključek, da toženec v zvezi s tem, da ni storil očitane kršitve prepovedi diskriminacije, ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "I. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je prejela tožeča stranka dne 28. 10. 2020, je nezakonita. Pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožečo in toženo stranko, ni prenehala veljati in še vedno velja.

Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, v roku 8 dni.

Tožena stranka je dolžna za čas prenehanja delovnega razmerja dalje do poziva na delo prijaviti tožečo stranko v obvezna zavarovanja ter ji za navedeno obdobje izplačati mesečno bruto nadomestilo plače, ki bi jo prejela, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto mesečnega nadomestila plače od 19. dne naslednjega meseca dalje do plačila, v roku 8 dni.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 459,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti 225,00 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, za reintegracijo in reparacijo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper prvostopenjsko sodbo, razen zoper odločitev o tem, da toženec sam krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Očita, da so razlogi sodbe glede diskriminacije nejasni. Pogodba o zaposlitvi je bila odpovedana prav njej zaradi dolgotrajnega bolniškega staleža. Ne drži navedba toženca, da je vsak zaposleni v tožničinem oddelku imel neke osebne okoliščine (starost, bolniški stalež ...). Prav tako ni res, da tožnica ni bila večopravilna, saj je v 23 letih zaposlitve pri tožencu delala na vseh oddelkih v proizvodnji. Toženec ni pojasnil, ali so bili tožničini sodelavci bolje usposobljeni za delo na drugih oddelkih kot ona. Prokurist ni znal izpovedati, zakaj je bila odpuščena prav ona. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Glede na ugotovljena odločilna dejstva je sprejelo materialnopravno zmotno odločitev.

6. Z očitkom o nejasnih razlogih sodbe glede diskriminacije pritožba uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po oceni pritožbenega sodišča očitek ni utemeljen. Izpodbijani del sodbe je bilo mogoče preizkusiti, saj je prvostopenjsko sodišče razumljivo obrazložilo, zakaj je štelo, da očitane diskriminacije ni bilo in da je odpoved zakonita. Kot je razvidno iz pritožbe, se ta dejansko ne strinja s takšno prvostopenjsko presojo.

7. Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu izdelava delov in montaža zahtevnejših ključavnic - avtokontrola. Dne 26. 10. 2020 ji je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (1. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Prvostopenjsko sodišče je obstoj poslovnega razloga utemeljilo z razlogi, da se je v organizacijski enoti montaža, v kateri je delala, zmanjšal obseg poslovanja, zaradi česar je toženec za enega delavca zmanjšal število izvajalcev na omenjenem delovnem mestu (kot izhaja iz obrazložitve odpovedi, iz 15 na 14). Tega zaključka pritožba ne izpodbija, zato sam obstoj poslovnega razloga ni več sporen.

8. Sporno je, ali je toženec v zvezi s prenehanjem tožničine pogodbe o zaposlitvi kršil prepoved diskriminacije (6. člen ZDR-1). Tožnica zatrjuje, da je podal odpoved prav njej zaradi daljšega bolniškega staleža, v katerem je bila nepretrgano od 26. 6. 2020 dalje, oziroma izpostavlja vprašanje, po katerem kriteriju je bila določena kot presežna prav ona, saj ni bila med najmanj uspešnimi (ravno obratno), ni bila niti najdlje niti najmanj časa zaposlena pri tožencu, sodelavci so bili v krajših bolniških staležih kot ona ... Toženec očitek zanika in meni, da ni dolžan obrazložiti, zakaj je podal odpoved prav njej, saj ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev. Po presoji pritožbenega sodišča je ključno, da tožnica navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo o kršitvi prepovedi diskriminacije, in v tem primeru je na delodajalcu dokazno breme, da te kršitve ni storil (šesti odstavek 6. člena ZDR-1). Po 1. alineji 90. člena ZDR-1 je začasna odsotnost z dela zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni tudi izrecno določena kot neutemeljen odpovedni razlog.

9. Kot pravilno poudarja pritožba, je toženec v odgovoru na tožbo prerekal diskriminacijo z navedbo, da je imel pri odpovedi za primerjavo le osebe (15), od katerih je imela vsaka neko "osebno okoliščino" (bolniška odsotnost, invalidnost, starost nad 55 let …) in bi prav vsaka lahko ugovarjala diskriminacijo. V nadaljevanju postopka, ob predložitvi dokazil za te trditve, je navedel, da je bilo takih delavcev na dan podaje izpodbijane odpovedi dejansko le sedem: A. A. (bolniški stalež od 14. do 24. 1. 2020; B5), B. B. (invalid III. kategorije, delo s krajšim delovnim časom, bolniški stalež: 19. - 31. 3. 2020, 1. - 17. 4. 2020, 10. - 24. 8. 2020, 14. - 30. 9. 2020; B6), C. C. (bolniški stalež 24. in 25. 9. 2020; B7), D. D. (bolniški stalež: 5. - 29. 2. 2020, 16. - 27. 3. 2020; B8), E. E. (invalid III. kategorije, delo s krajšim delovnim časom, bolniški stalež: 14. - 29. 2. 2020, 6. 8. - 29. 9. 2020; B9), F. F. (bolniški stalež 17. 6. in 31. 8. 2020; B10) ter G. G. (bolniški stalež 3. 9. 2020, dokazila o varstvu otroka se časovno nanašajo na obdobje po podani odpovedi; B10).

10. Iz prvostopenjskega povzetka tožničine izpovedi izhaja, da ji ni nihče rekel, da je dobila odpoved zaradi bolniškega staleža, in je ni spraševal, kdaj se bo vrnila na delo. Glede izpovedi prokurista, ki je podpisal odpoved, iz razlogov sodbe izhaja, da ni dobil priporočila ali navodila vodje, komu podati odpoved; v kadrovski službi je preveril, da tožnica ni zaščitena kategorija oziroma je po izboru preveril, če so kakšni pogoji, ki to preprečujejo; šele po vložitvi te tožbe je izvedel, da je bila v bolniškem staležu; ni znal pojasniti, zakaj je odpoved podal prav njej. Upoštevajoč ta dejstva po zaključku prvostopenjskega sodišča ni mogoče razbrati, da bi šlo pri odločitvi o tem, komu podati odpoved, za osebno obarvano okoliščino, ki bi kazala na diskriminacijo. Odpoved je zato štelo za zakonito in tožbeni zahtevek zavrnilo. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je takšna prvostopenjska materialnopravna presoja po oceni pritožbenega sodišča napačna.

11. Toženec zmotno meni, da ni dolžan obrazložiti, zakaj je podal odpoved prav tožnici. Kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 223/2016 (ki se je prav tako nanašal na individualni odpust), je delodajalec dolžan na konkretne tožbene trditve o kršitvi prepovedi diskriminacije že v okviru trditvenega bremena konkretno pojasniti, zakaj je izmed več delavcev izbral prav tožnika. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tem sporu toženec npr. navajal, da bi v primeru, če bi ravnal diskriminatorno, podal odpoved delavcem, ki so koristili bolniški stalež v breme toženca in ne v breme države kot tožnica, ter so bili zanj večje breme kot tožnica tudi z vidika organizacije dela. Ni pa v ničemer obrazložil, zakaj je izmed 15 delavcev podal odpoved prav tožnici. Podobno velja za dokazni postopek, saj prokurist ni znal z ničemer obrazložiti, zakaj je bila za presežno izbrana prav tožnica. Navedeno utemeljuje zaključek, da toženec v zvezi s tem, da ni storil očitane kršitve prepovedi diskriminacije, ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu.

12. Pritožba pravilno izpostavlja, da je toženec prerekal diskriminacijo tudi s sklicevanjem na to, da tožnica ni bila večopravilna. Kot je navedel v odgovoru na tožbo, je pri izbiri presežka upošteval spretnost in možnost takojšnje razporeditve na druge oddelke (prokurist je v izpovedi potrdil, da so bile delavke iz tožničinega oddelka tudi prerazporejene na druge oddelke). Iz prvostopenjskih razlogov izhaja, da večopravilnost ni bila upoštevana kot formalni kriterij za izbiro, saj ni šlo za večinski odpust in toženec zato ni bil dolžan uporabiti kakršnihkoli kriterijev in izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. Slednje sicer drži, vendar pritožbeno sodišče izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 206/2012, po katerem lahko delodajalec izbiro delavca, ki mu bo podal odpoved pogodbe, legitimno gradi tudi na posameznih razlogih, s katerimi zasleduje težnjo po uspešnosti dela in poslovanja, če gre pri tem za na delu utemeljene razloge. Tak razlog v tem sporu po presoji pritožbenega sodišča predstavlja zatrjevana t. i. večopravilnost. 13. Tožnica je glede toženčevih trditev o večopravilnosti navedla, da je spadala med spretnejše izmed 15 delavcev oddelka, v 23 letih zaposlitve pri tožencu pa je tudi pridobila izkušnje z delom na vseh oddelkih; če bi bila zdrava, bi jo lahko toženec "iz danes na jutri" premestil na drug oddelek. Toženec je navedel, da je ni mogel takoj razporediti na drug oddelek, saj večopravilnost ni vezana na to, kdaj je nekdo razpoložljiv, temveč na to, da ima spretnost in kompetence, zaradi česar lahko takoj začne opravljati dela in ne potrebuje dolgotrajnega uvajanja. Tožnica po navedbah toženca ni bila pripravljena za opravljanje različnih nalog, ko je bilo zaradi poslovnih razmer to potrebno, niti ni bila večopravilna, saj ni bila med bolj spretnimi izmed delavcev in ni opravljala dela na vseh oddelkih (stiskalnica, galvana, cilindri, obdelava), temveč je v obdobju 2015-2020 opravila 56,7 ur v obdelavi, 1,5 ure v stiskalnici, 212,8 ur v ročni montaži in 6.058 ur v montaži ključavnic.

14. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo trditev toženca, da tožnica ni bila med bolj spretnimi delavci, za pavšalno in nedokazano. Toženec namreč ni podal niti ustreznih trditev niti dokazil, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je bila tožnica dejansko manj spretna v primerjavi z drugimi delavci in da je to utemeljevalo določitev prav nje kot presežne delavke. Pritožba pravilno navaja, da velja enako glede možnosti takojšnje razporeditve tožnice na druge oddelke. Toženec je sicer predložil podatke o številu ur tožnice na posameznih oddelkih za obdobje 5 let, vendar pritožba utemeljeno očita, da zgolj na tej podlagi ni mogoče sklepati, da so bili vsi tožničini sodelavci bolje usposobljeni kot ona za delo na drugih oddelkih. Ob odsotnosti podatkov za sodelavce (na katerih oddelkih so delali, koliko ur ...) trditev toženca, da je pri izbiri presežka upošteval možnost takojšnje razporeditve na druge oddelke, sploh ni objektivno preverljiva.

15. Na podlagi vsega obrazloženega ni mogoče utemeljeno zaključiti, da je toženec dokazal, da pri določitvi tožnice za presežno delavko ni storil očitane kršitve prepovedi diskriminacije oziroma da je bila izbira tožnice kot presežne delavke utemeljena v objektivnih razlogih. Zaradi navedenega je izpodbijana odpoved nezakonita, odločitev prvostopenjskega sodišča pa materialnopravno zmotna. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica utemeljeno uveljavljala, da pogodba o zaposlitvi med strankama ni prenehala veljati in še vedno velja, reintegracijo in tožbeni zahtevek, da jo je za čas prenehanja delovnega razmerja do poziva na delo toženec dolžan prijaviti v obvezna zavarovanja ter ji izplačati mesečno nadomestilo bruto plače, ki bi jo prejela, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto mesečnega nadomestila plače od 19. dne v naslednjem mesecu dalje do plačila (drugi odstavek 134. člena ZDR-1).

16. Zaradi spremembe I. točke izreka izpodbijane sodbe je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena ZPP). Skladno z določbami Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) tožnici pripada povračilo 300 točk za tožbo (tar. št. 15/1/b OT), 300 točk za zastopanje na prvem naroku (tar. št. 15/3/a OT), 150 točk za zastopanje na drugem naroku (tar. št. 15/3/b OT) in 15 točk za materialne stroške (11. člen OT), kar skupaj znaša 765 točk oziroma 459,00 EUR glede na vrednost točke 0,60 EUR. V primeru zamude s plačilom stroškov, dolguje toženec tudi zakonske zamudne obresti od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Priglašene urnine sodišče tožnici ni priznalo, saj noben narok ni trajal nad eno uro (6. člen OT).

17. Tožnica je s pritožbo uspela, zato ji mora toženec povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP). Pripada ji povračilo 375 točk za pritožbo (tar. št. 15/4 OT), kar znaša 225,00 EUR.