Jedro

V kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezno obdobje ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Upoštevanje plač iz preteklega leta je smiselno v primerih kot je obravnavani, ko podatkov za posamezno naslednje leto ni in jih tudi ni mogoče preskrbeti. Pokojninska osnova v takšnem primeru ni ugotovljena z gotovostjo, ampak z visoko stopnjo verjetnosti, vendar pokojninske osnove za tožnika drugače ni bilo mogoče izračunati.

Tožena stranka je v pokojninsko osnovo pravilno upoštevala sporni leti, ko je tožnik dobival nadomestilo za brezposelne. Pravno podlago za odločitev predstavlja določba 1. alinee 1. odstavka 41. člena ZPIZ-1, ki določa, da se za izračun pokojninske osnove štejejo tudi nadomestila plače, izplačana po predpisih o delovnih razmerjih in predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, razen nadomestil plače po predpisih o delovnih razmerjih za delavce, katerih delo ni več potrebno iz operativnih razlogov. Tožnik je v spornem obdobju prejemal nadomestilo po ZZZPB in ne po predpisih o delovnih razmerjih, zato je tožena stranka pri izračunu pokojninske osnove za ti dve leti pravilno upoštevala nadomestilo v zneskih, ki jih je tožnik prejel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 11. 5. 2011 in št. ... z dne 12. 10. 2010 ter da je tožena stranka tožeči stranki dolžna izdati novo odločbo o priznanju pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, najkasneje v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe in povrniti stroške tega postopka v 15 dneh od izdaje odločbe sodišča prve stopnje, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do prenehanja obveznosti.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da pri izračunu sorazmernega dela starostne pokojnine ni bila upoštevana pravilna pokojninska osnova za leto 1992, saj se je upoštevalo zgolj 1.160 delovnih ur, za čas celotnega leta, ne pa tudi nadomestila plače, ko je bil tožnik v tem letu odsoten z dela zaradi bolezni, skupno 1.024 ur in je prejemal nadomestilo plače. Povprečna pokojninska osnova za leto 1992 bi tako znašala 805,75 EUR in ne 342,25 EUR in bi bila pokojninska osnova tožnika višja za 42,13 EUR. Takšno ravnanje je v nasprotju z določilom 2. odstavka 42. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Sodišče bi v okviru preiskovalnega načela moralo pridobiti podatke o številu ur zaposlenosti tožnika v letu 1991 in ob upoštevanju povprečne urne postavke za leto 1991 naložiti toženki, izvedbo izračuna nove pokojninske osnove za leto 1992 ob upoštevanju pokojninske osnove za čas prejemanja nadomestila za čas zadržanosti z dela. Posledično je nepravilen izračun pokojninske osnove za leto 1993, saj temelji na izračunu upoštevanja plač iz leta 1992. Razen tega so bila plačila za izračuna za leto 1993 upoštevana nepravilno, saj je toženka kot plačilo za 1 uro dela v letu 1992 upoštevala znesek 152,9119505 SIT in ne 219,27 SIT, saj je plačilo za 1 uro dela v letu 1992 izračunano nepravilno, zaradi neupoštevanja časa odsotnosti tožnika z dela zaradi bolezni. Toženka je pri izračunu za leto 1993 upoštevala tudi obdobje od 5. 11. 1993 do 31. 12. 1993, ko je tožnik prejemal le nadomestilo za primer brezposelnosti, kar se ne bi smelo upoštevati. Upoštevati se bi morale le opravljene ure do 4. 11. 1993, kar znaša 1.848 ur in ne 1.760 ur. Sodišče bi moralo izvesti dokaz s postavitvijo izvedenca finančne stroške, ki bi lahko izračunal pokojninske osnove za leti 1992 in 1993 ter posledično tudi napravil izračun sorazmernega dela starostne pokojnine. Zaključek sodišča o pravilnosti izračuna toženke je pavšalen in ni obrazložen ter sodba ne vsebuje razlogov glede ugotovitve o pravilnosti izračuna, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Napačno so se upoštevale tudi pokojninske osnove za leti 1994 in 1995, ko je tožnik prejemal zgolj nadomestilo za primer brezposelnosti. V 1. alinei 1. odstavka 41. člena ZPIZ-1 določa, da se za izračun pokojninske osnove štejejo tudi nadomestila plače, izplačana po predpisih o delovnih razmerjih in predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, razen nadomestil plače po predpisih o delovnih razmerjih za delavce, katerih delo več ni bilo potrebno iz operativnih razlogov. Tožniku je delovno razmerje prenehalo 4. 11. 1993 zaradi nujnih operativnih razlogov, kar pomeni, da toženka, skladno z navedeno določbo v ZPIZ-1, navedenih nadomestil plače za leti 1994 in 1995 pri izračunu starostne pokojnine ne bi smelo upoštevati. Sodišče je tako nepravilno uporabilo materialno pravo in nekritično povzelo vključitev podatkov iz let 1994 in 1995 v končni izračun in tega dela izračuna ni obrazložilo, s tem pa je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu kakor ga določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do kršitev, ki jih pritožba očita sodišču prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 1. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 11. 5. 2011, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enota A. - izpostava B. z dne 12. 10. 2010. S slednjo je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 275,82 EUR na mesec od 1. 7. 2009 dalje. Toženec je tožniku pokojnino odmeril na podlagi 14 let 11 mesecev in 10 dni slovenske ter 19 let 4 mesece in 23 dni bosansko - hercegovske zavarovalne dobe v višini 73 % pokojninske osnove 801,00 EUR, izračunane na podlagi plač iz obdobja med leti 1984 do 1995. Sorazmerni del pokojnine je bil izračunan na podlagi ulomka 179/412 in je po uskladitvi za 3,8 % in 4,6 % znašal 275,82 EUR od 1. 7. 2008 dalje.

Na podlagi 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1) se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oz. zavarovalnih osnov od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18-ih letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Za leto zavarovanja se upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo ali nadomestilo plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oz. v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani prispevki. Pokojninska doba, plača, poplačilo prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, pa se v skladu s 1. odstavkom 203. člena ZPIZ-1 upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V 2. odstavku citirane določbe je določeno, da podatke iz 1. odstavka zagotavljajo v skladu z zakonom delodajalci, samozaposleni, kmetje, vrhunski športniki in šahisti ter osebe, ki so prostovoljno vključene v zavarovanje, zavod za zaposlovanje, ministrstvo pristojno za pravosodje, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Davčna uprava RS. Podatki o plačah se po 8. členu Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/00 s spremembami - v nadaljevanju: ZMEPIZ) sicer morajo vpisati v matično evidenco in se glede na 1. odstavek 5. člena uporabijo pri odmeri posamezne dajatve. S 57. členom ZMEPIZ pa je postopanje določeno tako, da v primerih, da delodajalec ni posredoval podatkov v predpisanih rokih, se le-ti zberejo ob nastanku zavarovalnega primera oz. če delodajalec podatkov ne posreduje več, se pri uveljavljanju pravic upoštevajo le prijavljeni podatki.

V sodni praksi (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 99/2007 z dne 22. 4. 2008, opr. št. VIII Ips 61/2013 z dne 17. 6. 2014 itd.) je sprejeto povsem jasno stališče, da kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezno obdobje ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi.

Tako je ravnanje sodišče prve stopnje, ko je za leto 1993, ko podatki o plači s strani tožene stranke v predsodnem postopku niso bili upoštevani, ker podjetje RGS d.d. s podatkom o plači za to obdobje ni razpolagalo, za ugotovitev manjkajočih podatkov za leto 1993, upoštevalo leto 1992 kot osnovo za manjkajoče podatke.

Upoštevanje plač iz preteklega leta je tudi po stališču pritožbenega sodišča smiselno v primerih kot je obravnavani, ko podatkov za posamezno naslednje leto ni in jih tudi ni mogoče preskrbeti. Pokojninska osnova v takšnem primeru seveda ni ugotovljena z gotovostjo ampak z visoko stopnjo verjetnosti, vendar pokojninske osnove za tožnika drugače niti ni bilo mogoče izračunati. Plače tožnika, izračunane na navedeni način seveda niso dejanske plače v letu 1993 temveč le plače, ugotovljene na podlagi znanih in primerjanih podatkov v spornem obdobju in sicer na način, da se upoštevajo podatki o plačah tožnika v predhodnem letu, ko je opravljal enaka dela pri C. zavodu, kjer je delal kot upravnik v Rudniku ... v Bosni in Hercegovini, kakor v letu 1993. Sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe natančno opiše, kako je potekal izračun plač za tožnika, za leto 1993 na podlagi podatkov iz leta 1992. S takšnim načinom izračuna plač se strinja tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da je pokojninska osnova za leto 1992 nepravilna. Tožena stranka je za leto 1992 uporabila podatke kakor so navedeni za to leto v obrazcu M4, kakor je to toženka navedla v odgovoru na tožbo. Iz podatkov matične evidence za leto 1992 izhaja, da se je pri izračunu pokojninske osnove uporabil znesek in sicer za obdobje od 1. 1. 1992 do 29. 2. 1992 v višini 97.387,00 SIT za 364 ur rednega dela ter v obdobju od 1. 3. 1992 do 31. 12. 1992 znesek 236.572,70 SIT za 1.820 ur rednega dela, kar predstavlja skupaj 2.184 ur rednega dela in je to polni fond ur za leto 1992. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da se je za leto 1992 upoštevala le plača za 1.160 delovnih ur. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo podatek za leto 1992 kot izhaja iz matične evidence, ki je bil pridobljen na predpisan način od zavezancev za posredovanje podatkov v skladu s predpisi o matični evidenci.

Upoštevajoč navedeno je tožnik v letu 1992 za 2.184 ur rednega dela prejel 333.959,70 SIT, kar znaša, preračunano na eno uro 152,91 SIT. Preračunani znesek iz leta 1992 za obdobje od 1. 1. 1993 do 14. 11. 1993 (1.760 ur) bi znašal 269.125,03 SIT za obdobje od 15. 11. 1993 do 31. 12. 1993 pa 160.029,00 SIT. Ob uporabi količnika in preračuna iz bruto v neto znesek, kakor izhaja iz izračuna toženke, je izračun pokojninske osnove za leto 1993 v znesku 766,67 EUR manj ugoden od zneska v izpodbijani odločbi tožene stranke, ki znaša 801,00 EUR. Toženka je pri izračunu pravilno upoštevala tudi obdobje od 5. 11. 1993 do 31. 12. 1993, ko je tožnik prejemal nadomestilo kot brezposelna oseba s strani zavoda za zaposlovanje.

Tožena stranka je pravilno upoštevala v pokojninsko osnovo tudi leti 1994 in 1995, ko je tožnik dobival nadomestilo za brezposelne. Pravno podlago za odločitev predstavlja določba 1. alinee 1. odstavka 41. člena ZPIZ-1, ki določa, da se za izračun pokojninske osnove štejejo tudi nadomestila plače, izplačana po predpisih o delovnih razmerjih in predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, razen nadomestil plače po predpisih o delovnih razmerjih za delavce, katerih delo ni več potrebno iz operativnih razlogov. Ker je iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, pa tudi že iz same trditvene podlage razvidno, da je tožnik v spornih obdobjih prejemal nadomestilo po Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS; št. 5/1991 s spremembami - v nadaljevanju: ZZZPB) in ne po predpisih o delovnih razmerjih, je tožena stranka pri izračunu pokojninske osnove za ti dve leti pravilno upoštevala nadomestilo v zneskih, ki jih je tožnik prejel. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na določbo 2. odstavka 41. člena ZPIZ-1, saj v njegovem primeru ne gre za dejanski stan, ki bi ga bilo mogoče subsumirati pod to določbo. Slednja sicer res določa primere, ko se za izračun pokojninske osnove upošteva plača oz. osnova od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila, vendar se takšna ureditev izrecno nanaša na nadomestila plače za čas začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju in predpisih o delovnih razmerjih, po predpisih o starševskem dopustu oz. po predpisih o zavarovanju za primer brezposelnosti, o delovnih razmerjih za delavce, katerih delo ni več potrebno, ali nadomestila za čas poklicne rehabilitacije iz 1. odstavka 89. člena tega zakona. Tožnik ne zatrjuje, da bi bil kadarkoli v času prejemanja nadomestila po ZZZPB nezmožen za delo iz zdravstvenih razlogov in bi skladno z določbami 17. b. člena ZZZPB prejemal nadomestilo za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, kar bi bil za čas prejemanja nadomestila po ZZZPB edini primer, ko bi bilo treba namesto določbe 1. alinee 1. odstavka 41. člena ZPIZ-1 uporabiti določbo 2. odstavka istega člena in torej pri izračunu pokojninske osnove za to obdobje upoštevati plačo oz. osnovo, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila.

Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbenim navedbam, da je zaključek sodišča o pravilnosti izračuna toženke pavšalen in neobrazložen, ter da sodba ne vsebuje razlogov glede ugotovitve o pravilnosti izračuna, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti, saj se lahko preizkusi. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve ter v opombah pod točko 1. in 2. izrecno obrazložilo zakaj šteje izračun toženke za pravilen.

Pritožnik sam navaja, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo glede vštevanja nadomestil plače za leti 1994 in 1995 in preučitev podatkov iz let 1994 in 1995 ter izračun označilo za pravilen in tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da sodišče ta del izračuna ni obrazložilo ter v posledici tega storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo zakaj je bilo materialno pravo v tem delu pravilno uporabljeno in zakaj se pritožnik neutemeljeno sklicuje na določbo 2. odstavka 41. člena ZPIZ-1 v danem primeru.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter pri tem sklenilo, da pritožnik v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ob uporabi 154. člena ZPP krije stroške pritožbe sam, saj v pritožbi ni uspel.