Jedro

Izvršilno sodišče je zaradi načela stroge formalne legalitete vezano (poleg obstoja terjatve) tudi na domnevo o legitimaciji strank, ki so označene v izvršilnem naslovu. Izvršba se zato lahko opravi le proti osebi, ki je v izvršilnem naslovu opredeljena kot dolžnica, razen v izjemnih primerih iz 24. in 25. člena ZIZ, ko je pravno nasledstvo izkazano z „dopolnilnim izvršilnim naslovom“ oziroma listino, ki ima enako dokazno moč kot izvršilni naslov – z javno ali s po zakonu overjeno listino, če to ni mogoče, pa s pravnomočno sodbo, izdano v pravdnem postopku. Ugotavljanje prehoda terjatve ali obveznosti, ki ga s kvalificiranimi listinami ni mogoče dokazati, v izvršilnem postopku ni dopustno.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da glasi: Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru drugega dolžnika ugodi, sklep o izvršbi se v delu, ki se nanaša nanj, razveljavi in se predlog za izvršbo v tem delu zavrne, upnik pa je dolžan drugemu dolžniku v 8 dneh plačati 662,32 EUR njegovih stroškov izvršilnega postopka.

Upnik je dolžan drugemu dolžniku v 8 dneh plačati 406,96 EUR njegovih pritožbenih stroškov.“ Upnik sam krije svoje stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo z dne 25. 11. 2008 naložilo družbi L. d. o. o., naj upniku plača 17.403,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 7. 2008 do plačila, s kasnejšim sklepom pa še, naj mu plača pravdne stroške v znesku 306,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 1. 2009 do plačila. Pred začetkom pravde je drugi dolžnik, tedaj edini družbenik toženke, svoj delež neodplačno odsvojil prvemu dolžniku (pogodba z dne 5. 8. 2008), ki je nato sprejel sklep o prenehanju družbe po skrajšanem postopku in prevzel morebitne obveznost družbe (425. – 429. člen Zakona o gospodarskih družbah – v nadaljevanju ZGD-1). Ta sklep je bil objavljen 7. 10. 2008. Po trenutku, na katerega se nanaša pravnomočnost zamudne sodbe,(1) sta sledili objavi sklepov o pogojih za izbris iz sodnega registra (24. 11. 2008) in o izbrisu iz sodnega registra (12. 12. 2008).

2. Upnik je na podlagi pravnomočne zamudne sodbe in sklepa zoper družbo L. d. o. o. predlagal izvršbo zoper prvega in drugega dolžnika, ki jo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku dovolilo (sklep I 172/2009 z dne 11. 1. 2010). Zoper navedeni sklep je ugovarjal drugi dolžnik, a je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku njegov ugovor zavrnilo in ga zavezalo k plačilu nadaljnjih izvršilnih stroškov v znesku 679,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritrdilo je navedbam upnika iz odgovora na ugovor, da je bila pogodba o prenosu poslovnega deleža sklenjena z nedopustnim namenom otežitve oziroma onemogočanja uveljavitve terjatve do družbe in razbremenitve odgovornosti prejšnjega družbenika (drugega dolžnika) za obveznosti družbe. Posledično je sklepalo, da je pogodba nična, zaradi česar je bil ob prenehanju družbe L. d. o. o. njen edini družbenik prav drugi dolžnik, ki je izjavljal svojo voljo glede upravljanja družbe preko prvega dolžnika – slamnatega družbenika. Ta je zato izjavo o prevzemu morebitnih obveznosti izbrisane družbe podal tudi v imenu in za račun drugega dolžnika.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo drugega dolžnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Med drugim je sledilo razlogom prvostopenjskega sodišča o ničnosti pogodbe zaradi nedopustne podlage in sklepanju, da je izjavo o prevzemu obveznosti prvi dolžnik podal v imenu drugega dolžnika. Opozorilo je na deklaratornost vpisa spremembe družbenika v sodni register, ki zaradi ničnosti pogodbe ni učinkovita. Ker vprašanje imena dejanskega družbenika na izbris družbe iz registra in odgovornost za dolgove družbe nima vpliva, tudi ni bilo poseženo v pravnomočne sklepe registrskega sodišča. Kot je še pojasnilo, ni bilo potrebe po uporabi določb 24. in 25. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), saj ima nasledstvo za dolgove iz registra izbrisane družbe podlago v zakonu.

4. Zoper sklep sodišča druge stopnje Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju tožilstvo) vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sklepa sodišč nižjih stopenj razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je od določitve revizijskega sodišča pričakovati odločitev o vprašanju vezanosti izvršilnega sodišča na pravnomočni sklep o prenehanju družbe po skrajšanem postopku in prevzemu odgovornosti družbenikov, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava (10. člen ZIZ in tretji odstavek 385. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Sodišči nižjih stopenj nista uporabili določb 425. – 429. člena ZGD-1, posledično pa tudi ne določb 24. in 25. člena ZIZ. Upnik predlogu za izvršbo ni predložil javne ali po zakonu overjene listine oziroma pravnomočne odločbe, ki bi izkazovala prenos obveznosti na drugega dolžnika oziroma njegov status kot neposredno odgovornega družbenika izbrisane družbe. Opozarja na pravnomočni sklep o izbrisu družbe iz sodnega registra z dne 12. 12. 2008, ki določa, da je obveznost plačila morebitnih obveznosti izbrisane družbe prevzel družbenik K. E. (ne pa tudi R. H.). Dodaja, da upnik zoper sklepe registrskega sodišča ni ugovarjal. Sodišči nižjih stopenj nista spoštovali pravnomočnih registrskih sklepov, temveč sta zgolj na podlagi upnikovih trditev v odgovoru na ugovor in „ne tako strogih kriterijev o formalnosti postopka in obrazložitvi odločb v izvršilnem postopku“ ugotovili ničnost pogodbe o prenosu poslovnega deleža, sklenjene v notarskem zapisu. Takšno ugotavljanje ničnosti javnih listin v izvršilnem postopku, v katerem sicer velja načelo stroge formalne legalitete, ni pravilno in zakonito. Prilaga še pravnomočno sodbo P 87/2010 z dne 17. 4. 2012, s katero je (isto) sodišče prve stopnje v pravdnem postopku zavrnilo upnikov tožbeni zahtevek zaradi izpodbojnosti tu obravnavane pogodbe o prenosu poslovnega deleža. 5. Upnik v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrženje oziroma zavrnitev.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

O dovoljenosti

7. Upnik v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti neutemeljeno nasprotuje njeni dovoljenosti. Zahtevo za varstvo zakonitosti tožilstvo vloži, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP (tretji odstavek 385. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Grajanega postopanja izvršilnih sodišč v podobnem položaju revizijsko sodišče še ni presojalo, sodna praksa pritožbenih sodišč glede uporabe določb 24. in 25. člena ZIZ oziroma izkazovanja prehoda obveznosti v podobnih primerih pa ni enotna.(2) Prav tako ne drži, da za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni pravnega interesa (drugi odstavek 374. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. členom ZIZ), ker je dolžnik obveznost do upnika po pravnomočnosti sklepa o dovolitvi izvršbe v celoti poravnal in je upnik predlagal ustavitev izvršbe. Sodišče namreč ob ustavitvi izvršbe ne razveljavi sklepa o dovolitvi izvršbe,(3) ki ga (preko izpodbijanih sklepov) tožilstvo napada z zahtevo za varstvo zakonitosti. Razveljavitev ali sprememba sklepa o izvršbi bi dolžniku lahko omogočila nasprotno izvršbo (3. točka prvega odstavka 67. člena ZIZ).

O utemeljenosti

8. Pri odločanju o zahtevi se je sodišče omejilo na preizkus kršitev, ki jih glede navedenega vprašanja uveljavlja tožilstvo (prvi odstavek 391. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), upoštevajoč dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj (drugi odstavek 387. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Izvršilno sodišče je zaradi načela stroge formalne legalitete vezano (poleg obstoja terjatve) tudi na domnevo o legitimaciji strank, ki so označene v izvršilnem naslovu. Izvršba se zato lahko opravi le proti osebi, ki je v izvršilnem naslovu opredeljena kot dolžnica, razen v izjemnih primerih iz 24. in 25. člena ZIZ, ko je pravno nasledstvo izkazano z „dopolnilnim izvršilnim naslovom“(4) oziroma listino, ki ima enako dokazno moč kot izvršilni naslov – z javno ali s po zakonu overjeno listino, če to ni mogoče, pa s pravnomočno sodbo, izdano v pravdnem postopku.(5) Če gre za osebno odgovornega družbenika, se njegov status dokazuje z določno označenim vpisom v sodnem registru (25. člen ZIZ). Takšno izvršbo je ZIZ sprva omogočal le za primere izvršilnih naslovov zoper družbe z neomejeno odgovornostjo in komanditne družbe, to pravilo pa je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-A) razširil na druge primere, ko upnik z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je dolžnik kot družbenik, ustanovitelj ali član po zakonu neposredno osebno odgovoren za obveznosti družbe ali druge pravne osebe (drugi odstavek 25. člena ZIZ).

10. Namen omenjene novele je bil v preprečevanju zlorab, med drugim tudi z izbrisom družb po skrajšanem postopku.(6) Vendar pa so tudi možnosti dokazovanja teh okoliščin oziroma neposredne osebne odgovornosti družbenika v izvršbi omejene na kvalificirano listino, konkretno na odločbo o izbrisu družbe in izpisek iz registra (drugi odstavek 25. člena ZIZ). Upnik je v konkretnem primeru na podlagi izvršilnega naslova zoper družbo predlagal izvršbo zoper njena bivša družbenika, ne da bi njun status neposredne osebne odgovornosti dokazal s kvalificiranimi listinami (25. člen ZIZ). Šele pozneje (v odgovoru na ugovor drugega dolžnika) je predložil izpisek iz sodnega registra, ki pa razkriva zgolj nasledstvo prvega dolžnika, ne pa tudi drugega dolžnika. Izvršba zoper slednjega tako nima podlage v kvalificiranih listinah, sodišči nižjih stopenj pa sta jo ne glede na to samostojno ustvarili z ugotovitvijo ničnosti prenosa poslovnega deleža in sklepanjem, da je bil ob prenehanju družbe njen edini družbenik prav drugi dolžnik, na katerega so prešle obveznosti izbrisane družbe.

11. Takšno postopanje izvršilnih sodišč nasprotuje načelu stroge formalne legalitete, ki je v konkretnem položaju izraženo skozi dokazno pravilo iz (24. in) 25. člena ZIZ. Ugotavljanje dejstev (materialnih predpostavk izvršbe), ki jih s kvalificiranimi listinami ni mogoče dokazati, namreč v izvršilnem postopku ni dopustno.(7) Instrumentarij izvršilnega postopka za kaj takega niti ni primeren.(8) Do neke mere je možen le obraten položaj; dolžnik, katerega legitimacijo kvalificirana listina izkazuje, lahko ugovarja, da ta listina ni pravilna oziroma resnična(9) oziroma da obveznost ni prešla nanj (12. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Deklaratornost vpisa odsvojitve poslovnega deleža v sodni register(10) glede na navedeno v ničemer ne omaje vezanosti izvršilnega sodišča na kvalificirane listine.

12. Ker upnik s kvalificiranimi listinami ni dokazal statusa neposredne osebne odgovornosti drugega dolžnika za obveznosti izbrisane družbe, na katero se glasi izvršilni naslov (25. člen ZIZ in 12. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), je Vrhovno sodišče izpodbijani sklep ustrezno spremenilo v smeri ugoditve pritožbi oziroma ugovoru drugega dolžnika (prvi odstavek 380. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Drugi očitki iz zahteve za varstvo zakonitosti glede na navedeno niso odločilni.

13. Sprememba sklepov sodišč nižjih stopenj je terjala tudi spremembo tam vsebovanih stroškovnih odločitev (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Upnik je z izvršbo zoper drugega dolžnika propadel, zato mu mora povrniti zahtevane in potrebne stroške izvršilnega postopka. Te je sodišče odmerilo v skladu s stroškovnikom, Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in Zakonom o sodnih taksah na 662,32 EUR za postopek pred sodiščem prve stopnje (nagrada za sestavo ugovora v znesku 235,80 EUR, nagrada za zastopanje na naroku v znesku 117,90 EUR, materialni stroški v znesku 20,00 EUR in nagrada za sestavo odgovora na pritožbo v prvem postopku z dne 24. 8. 2010 v znesku 235,80 EUR, povečana za priglašenih 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV – Tarifne številke 3467, 3468, 6002 in 6007 ZOdvT) in 406,96 EUR za postopek pred sodiščem druge stopnje (nagrada za pritožbo z dne 2. 11. 2011 v znesku 235,80 EUR, povečana za materialne stroške v znesku 20,00 EUR, 20 % DDV in sodna taksa za pritožbo v znesku 100,00 EUR – Tarifne številke 3468, 6002 in 6007 ZOdvT). Upnikov neuspeh je botroval tudi zavrnitvi njegove stroškovne zahteve v odgovoru na obravnavano izredno pravno sredstvo.

Op. št. (1): 30 dnevni rok za odgovor na tožbo se je iztekel 3. 11. 2008. Op. št. (2): V zadevah II Cpg 554/2000 z dne 11. 7. 2000, II Cpg 313/2000 z dne 17. 5. 2000, III Cp 1932/1999 z dne 17. 2. 2000 in III Cp 1809/1999 z dne 15. 12. 1999 je bilo zavzeto stališče, da se nasledstvo družbenika v izvršbi ugotavlja le s kvalificirano listino; v zadevah III Cp 436/2000 z dne 20. 9. 2000 in III Cp 1864/1999 z dne 27. 1. 2000 je bilo zavzeto nasprotno stališče. Op. št. (3): Načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 26. 6. 2002. Op. št. (4): Triva v Triva, Belajec, Dika, Sudsko izvršno pravo, Informator, Zagreb 1984, str. 110. Op. št. (5): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-521/02 z dne 23. 9. 2004. Op. št. (6): Poročevalec DZ, št. 96/2001, str. 68. Primerjaj tudi Jenull v Galič in drugi, ZIZ s komentarjem novele ZIZ-A in uvodnimi pojasnili, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 97. Op. št. (7): Dika v Triva, Belajec, Dika, Sudsko izvršno pravo, Informator, Zagreb 1984, str. 41. Op. št. (8): Dika v Triva, Belajec, Dika, Sudsko izvršno pravo, Informator, Zagreb 1984, str. 133. Op. št. (9): Triva v Triva, Belajec, Dika, Sudsko izvršno pravo, Informator, Zagreb 1984, str. 111. Op. št. (10): Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 640/2005 z dne 21. 9. 2006.