Jedro

Pravilna je ocena, da iz izjave "Na osnovi dolga firme O. d. o. o. do gospoda G. P. se odrekam lastništva nad avtomobilom Safran 2,5 kupljenega in plačanega v celoti firmi L. d.d.“ ne izhaja, da družba O. na tožnika prenaša odškodninsko terjatev iz naslova neizpolnjene pogodbe med toženo stranko iz družbo O. o leasingu vozila Safran 2,5.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 474,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 9. 8. 2004 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena stranka dolžna plačati 10.432,32 EUR. Zatrjuje, da gre ta terjatev družbe O., d. o. o., ki jo ima ta do tožene stranke zaradi kršitve pogodbe o leasingu in jo je cedirala tožniku.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožnika in je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da so ugotovitve sodišča v nasprotju z listinami, ki jih je predložil. Opozarja, da prvi del predložene listine (A11) predstavlja izjavo o cesiji terjatve, ki jo je imela družba O. proti toženi stranki z naslova lastništva vozila. Meni, da je napačna ocena sodišča prve in druge stopnje, da ta prvi del izjave ne izpolnjuje pogojev cesije po prvem odstavku 417. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in 40/07, v nadaljevanju OZ). Opozarja, da je tudi ocena sodišča, da iz spisa ni razvidno, da bi šlo za odprto terjatev, pač pa le-to, da družba O. ne priznava veljavnosti razdrtja pogodbe, v nasprotju z listinami v spisu. Tožnik opozarja, da je tožbi priložil listine, iz katerih izhaja, da je družba O. svoje obveznosti v celoti izpolnila, da je tožena stranka neupravičeno odstopila od pogodbe in neupravičeno odvzela osebno vozilo ter je zato dolžna plačati škodo v vrednosti odvzetega vozila, kar predstavlja zahtevano glavnico. Tožnik meni, da je terjatev določljiva, saj predstavlja vrednost odvzetega vozila, kar izhaja iz predloženih listin, ki pa jih sodišče ni upoštevalo. Tožnik pa tudi meni, da bi sodišče moralo upoštevati listine, ki jih je priložil k pritožbi. Opozarja, da je že v pritožbi navedel, da do listin ni mogel priti, v reviziji pa poudarja, da družba O. že pred izbrisom ni poslovala, zato iz arhiva družbe O. ni bilo mogoče pridobiti dokumentacije. Tožnik predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Poudarja, da enostranska izjava nikakor ni pogodba v smislu 417. člena OZ. Meni, da iz izjave o odstopu vozila Renault Safran 2,5 tudi ne izhaja določenost vtoževane odškodninske terjatve v višini 10.432,32 EUR. Tožena stranka opozarja, da listina, ki jo je tožeča stranka priložila pritožbi, tudi ni listina tožene stranke, ampak gre verjetno za listino, ki jo je sestavila sama družba O. ali pa tožnik. Poudarja, da tožnik še vedno ni pojasnil, zakaj je listine, na katere se v pritožbi sklicuje, lahko pridobil šele po zaključeni zadevi na prvi stopnji, prej pa naj bi bilo to onemogočeno. Zato meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da so neutemeljeni očitki tožnika v zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka. Pravilna je ocena sodišča druge stopnje, da tožnik zgolj z navedbo, da je bila družba O. izbrisana iz sodnega registra, ni utemeljil, zakaj listine, ki jo je priložil pritožbi, ni mogel pridobiti pravočasno.

7. Cesija je razpolagalni pravni posel obligacijskega prava, s katerim preide obstoječa terjatev od cedenta na cesionarja (417. člen OZ). Cesionar lahko pridobi terjatev samo, če ta v resnici obstaja, in v sodelovanju s svojim pravnim prednikom, ki mu pripada razpolagalna moč glede pravice, ki se prenaša. Kot je že zapisalo višje sodišče v obrazložitvi svoje odločitve, je pogoj za veljavnost posla določenost ali vsaj določljivost terjatve. Cedent in cesionar morata pri izjavi svoje volje dovolj natančno oblikovati podatke, ki omogoča identifikacijo terjatve. Cesija mora vsebovati podatke, ki omogočajo ločitev terjatve, ki se prenaša od vseh drugih. Višje sodišče je tudi pojasnilo, da so identifikacijski znaki največkrat v tesni zvezi s predmetom in modelitetami izpolnitve. Tako lahko za identifikacijo služi navedba predmeta, časa, kraja in načina izpolnitve, morebitnega zavarovanja in podobno(1).

8. Prvi del izjave na listini A11 se glasi: "Na osnovi dolga firme O. d. o. o. do gospoda G. P. se odrekam lastništva nad avtomobilom Safran 2,5 kupljenega in plačanega v celoti firmi L. d. d.“ Pravilna je odločitev sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da iz navedene izjave ne izhaja, da družba O. na tožnika prenaša odškodninsko terjatev iz naslova neizpolnjene pogodbe med toženo stranko iz družbo O. o leasingu vozila Safran 2,5. Ob pravilni odločitvi, da z navedeno enostransko izjavo odškodninska terjatev sploh ni bila cedirana, je pravilna tudi odločitev sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko listin, iz katerih naj bi izhajala višina terjatve, sploh ni ocenjevalo.

9. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljanja revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 - UPB, v nadaljevanju ZPP).

10. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnik toženi stranki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 474,44 EUR (750 točk po 0,46 EUR kar znaša 345,00 EUR, materialne stroške v znesku 6,9 EUR, 20 % DDV v znesku 70,38 EUR in sodno takso v višini 52,16 EUR).

Op. št. (1): M. Juhart V. N. Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del) Druga knjiga, G. V. Ljubljana 2003, stran 5, 7, 2 - 5, 7, 4.