Jedro

Delavec - natakar, ki samovoljno in nepričakovano prekine delovno razmerje, mora delodajalcu povrniti sredstva, ki jih je ta porabil zaradi sklenitve delovnega razmerja (stroški živilskega pregleda, nabava obleke,...).

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljni stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke Z. B. zoper toženo stranko A. J., v višini 40.160,50 SIT. V 2. tč. izreka je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke A. J. zoper toženo stranko Z. B. v višini 47.982,00 SIT. V tč 3. je pobotalo v tč. 1. in 2. navedeni terjatvi do višine 40.160,50 SIT, Z. B. pa je dolžan plačati A. J. znesek 7.821,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.12.1993 dalje do plačila. V tč. 4. je zavrnilo, kar zahtevata pravdni stranki več ali drugače, v tč. 5. pa odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Zoper tako sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka Z. B. (po nasprotni tožbi tožena stranka) se je pritožila zaradi vseh treh pritožbenih razlogov zoper tisti del sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je njegov zahtevek nad zneskom 40.160,50 SIT zavrnilo, ter ugotovilo obstoj nasprotne terjatve tožene stranke A. J.. Predlagal je, da pritožbeno sodišče njegovemu zahevku v celoti ugodi ter naloži toženi stranki plačilo stroškov postopka, nasprotno tožbo pa v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo prvostopnega sodišča, ki je po nasprotni tožbi v celoti upoštevalo ceno delovne obleke in zdravstvenih pregledov. S tem je sodišče nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Kar pa zadeva višino tožnikove plače, pa se je sodišče prve stopnje napačno oprlo na pogodbo o zaposlitvi, iz katere naj bi izhajala višina njegove fiktivne plače, ki je bila dejansko bistveno večja, res pa je, da izplačilnih list ni nikoli podpisal. Delovne knjižice mu delodajalec ni hotel dati, ko jo je prišel iskat, temveč šele po intervenciji njegovega odvetnika. Za zdravniško spričevalo navaja, da je bil običaj pri delodajalcu, da te stroške krije delodajalec, za obleko pa dodaja, da je po dveh letih šteti, da je že njegova, ker je v pogodbi določilo, da obleko priskrbi delodajalec.

Tožena stranka A. J. (po nasprotni tožbi tožeča stranka), se je pritožila zoper tisti del sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je bil zavrnjen njen zahtevek nad zneskom 47.982,00 SIT. Uveljavljala je zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in predlagala pritožbenemu sodišču, da sodišče naloži tožecu Z. B. v plačilo višji znesek od 47.982,00 SIT, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče neutemeljeno v celoti zavrnilo zahtevek tožnice na račun škode, ki jo je utrpela zaradi tega, ker je morala angažirati drugo delovno silo. Pritožba meni, da bi ji pripadala vsaj polovica bruto plače, ki bi jo dobil toženec - 20.663,50 SIT. Glede primanjkljaja pritožba navaja, da sta ga lahko povzročila le toženec po nasprotni tožbi in njegov sodelavec F. G., ki sta tudi opravila inventure. Prodanega blaga nista odtipkala na blagajni, čeprav sta ga prodala po prodajnih cenah. Prav tako je toženec povzročil blagajniški primankljaj, kar je razvidno iz obračunskih listov za posamezne dni v mesecu decembru.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče se strinja z navedbami obeh pritožb, da je bilo dejansko stanje v zadevi napačno in nepopolno ugotovljeno, posledično pa je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Glede na zgolj pavšalno zatrjevanje o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), pa je pritožbeno sodišče ob preiskusu kršitev, na katere mora paziti po uradni dožnosti, ugotovilo, da sodba glede nekaterih zahtevkov iz tožbe oziroma nasprotne tožbe (npr. inventurni primanjkljaj) nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih, zaradi česar se je ne da preiskusiti.

Pravdni stranki sta v tožbi in nasprotni tožbi uveljavljali več različnih zahtevkov, ki naj bi izhajali iz delovnega razmerja tožnika Z. B. pri toženi stranki A. J.. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo o vseh zahtevkih. Pri preiskusu izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča glede odločitve o zahtevkih tožnika (po nasprotni tožbi toženca), doslej izvedeni dokazi pa tudi potrjujejo pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča o nekaterih zahtevkih iz nasprotne tožbe. Pri tem se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju skicuje na razloge sodbe sodišča prve stopnje, glede pritožbenih navedb pa dodaja naslednje: Tožnik si zmotno razlaga, da je po dveh letih obleka postala njegova.

Delodajalec jo je sicer res bil dolžan priskrbeti, vendar zaradi tega delavec ne postane lastnik obleke po dveh letih. Delavec je prenehal delati pri delodajalcu po svoji volji, zato mora delodajalcu vrniti sredstva, ki jih je ta porabil za namen, ki ni bil uresničen po krivdi delavca. Iz navedb pritožbe samega tožnika pa je mogoče celo sklepati, da tožnik že dve leti uporablja obleko in je torej delodajalcu niti ni vrnil ob prenehanju delovnega razmerja. Enako velja za stroške zdravstvenega pregleda. Tožnik tudi ni uspel dokazati obstoja dogovora, po katerem je bil upravičen do višje plače, kot je izhajala iz pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedbe samega tožnika je mogoče sklepati, da bi bil tak dogovor nezakonit in v nasprotju s kogentnimi predpisi, saj bi se tako obšle dolžnosti glede plačila davkov in prispevkov. Tudi če bi tak dogovor dejansko obstajal, bi bil torej neiztožljiv.

Tožnik tudi neupravičeno izpodbija zavrnitev zahtevka glede delovne in sanitarne knjižice. Tudi v kolikor bi bil zahtevek za izročitev delovne in sanitarne knjižice ob vložitvi tožbe utemeljen, pa je tožnik med postopkom sam navajal, da mu je delovno knjižico kasneje delodajalec vrnil. Vendar pa ni takoj umaknil tega dela zahtevka po delni izpolnitvi, s čemer bi bil upravičen do stroškov postopka glede tega dela zahtevka, zato so sedaj njegove navedbe neupoštevne.

Delno je utemeljena le navedba tožene stranke (po nasprotni tožbi tožeče stranke), da se ji prizna vsaj polovica tožnikove bruto plače za plačilo delovne sile, ki jo je morala angažirati zaradi tožnikove odsotnosti v drugi polovici meseca decembra 1993, v presežku pa je ta zahtevek pretiran in nedokazan.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje nepravilen. Tožena stranka ni uveljavljala svojih terjatev v pobot, temveč je zahtevala povrnitev škode z nasprotno tožbo. O vsakem zahtevku bi moralo sodiče odločiti ločeno, skupaj s stroški postopka, ne pa da je ugotavljalo obstoj terjatev obeh strank ter jih nato pobotalo. Za tako odločitev ni imelo podlage v določbi 3. odstavka 333. člena ZPP.

Dejansko stanje je ostalo nerazčiščeno le glede vprašanja povrnitve nastalega inventurnega in blagajniškega primanjkljaja. Glede tega je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe zgolj navedlo, da iz predloženih listin ni moglo ugotoviti odškodninske odgovornosti delavca. Tak zaključek je po mnenju pritožbenega sodišča vsaj preuranjen, ker prvostopenjsko sodišče o tem vprašanju še ni izvedlo vseh potrebnih dokazov. Glede na navedbe tožene stranke A. J., kako naj bi inventurni primanjklaj nastal, bi moralo sodišče prve stopnje preveriti, kako je bilo organizirano delo, kakšne so bile zadolžitve tožnika (oz. toženca po nasprotni tožbi) pri poslovanju z denarjem, prevzemanjem blaga ipd..., ker je to bistveno za presojo, ali je podana odškodninska odgovornost delavca v smislu določbe 70. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), pri čemer mora biti podana za odškodninsko odgovornost vsaj huda malomarnost delavca.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in sta obe pritožbi utemeljeni, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 370. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče obravnava vsa sporna vprašanja, na katera ga je opozorilo pritožbeno sodišče s tem sklepom, pri tem pa naj dopolni dokazni postopek tudi z zaslišanjem F. G., ki je bil natakar pri toženi oz. tožeči stranki in z zaslišanjem pravdnih strank, po potrebi pa naj izvede tudi druge dokaze. Ko bo sodišče v nakazani smeri dopolnilo dokazni postopek, naj ponovno odloči o utemeljenosti tožbenih zahtevkov.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

ZTPDR je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z že zgoraj navedeno določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).