Jedro

Začasni okvir glede na svoj namen in vsebino, glede na pravno teorijo, sodno prakso Sodišča EU in Splošnega sodišča nima zavezujočega učinka za države članice in se v državah članicah ne uporablja neposredno. Začasni okvir posamezni državi članici ne nalaga nobenih obveznosti v smislu, da bi morala zakonsko urediti in zagotoviti državno pomoč, temveč ji zgolj sporoča, katero državno pomoč bo Komisija štela za združljivo z notranjim trgom, če se bo zanjo odločila, in pod katerimi pogoji. To pa državni članici ne preprečuje, da morebitno državno pomoč uredi na drugačen način mimo pogojev, ki jih je predvidela Komisija.

Posojilo družbenikov je tožničina obveznost do družbenikov in lastno sredstvo družbenikov, ni pa tožničino lastno sredstvo. Posojilo družbenikov namreč ni nepovratno sredstvo, saj v splošnem jeziku posojilo pomeni, da ga je treba vrniti.

V skladu s prvim odstavkom 498. člena ZGD-1 se posojilo, ki ga je družbenik dal družbi v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital, šteje za premoženje družbe v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave, v katerem družbenik proti družbi ne more uveljavljati zahtevka za vračilo posojila.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje sodne stroške.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje zavrnil tožničino vlogo za izplačilo pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov za upravičeno obdobje od 1. 4. 2021 do 30. 6. 2021 (1. točka izrekla). Odločil je še, da tožnico bremenijo stroški, ki so ji nastali v postopku, ter da niso nastali posebni stroški postopka (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnica registrirana od 10. 7. 2014, da so prihodki od prodaje v upravičenem obdobju 158.466,07 EUR, prihodki od prodaje v obdobju od 1. 4. 2019 do 30. 9. 2019 pa 40.000,00 EUR. Upad prihodkov je 74,76 %. Izračunana višina nekritih fiksnih stroškov je 21.997,06 EUR, višine izgube pa 25.000,00 EUR. Pri tožnici je povprečno število zaposlenih šest. Organ prve stopnje je v nadaljevanju ugotovil, da je bil na dan 31. 12. 2019 tožničin celotni kapital (AOP 56) - 2.137,11 EUR, vpoklicani kapital (AOP 57) pa 7.500,00 EUR. S to ugotovitvijo je organ prve stopnje seznanil tožnico, njeno izjavo pa povzema na 4. do 10. strani izpodbijane odločbe. Organ prve stopnje ugotavlja, da tožnica ne prereka ugotovljene višine postavk v poslovnih izkazih, ki so ključne za določitev kriterija, ali je posamezno podjetje v težavah, v zvezi s tem pa pojasnjuje, da je omejen le na presojo kriterija iz Uredbe Komisije (EU) številka 651/2014 z dne 17. junija 2014 (v nadaljevanju Uredba 651/2014). Status podjetja v težavah je odvisen le od višine lastniškega kapitala v razmerju do osnovnega kapitala, kar ugotavlja tudi izvedenec v mnenju, ki ga je tožnica priložila k svoji izjavi. Glede tožničinih navedb o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ugotovljenem le z vpogledom v javno objavljene bilance družbe, je organ prve stopnje pojasnil, da so računovodski izkazi končni rezultat računovodskega spremljanja poslovanja družbe.

3.V zvezi s tožničinimi navedbami, da so družbeniki s posojili financirali družbo, in s tem povezanimi dokazi organ prve stopnje pojasnjuje, da je osrednji element za obravnavano posojilo kot lastni kapital v tem, da se družbeniki samostojno odločajo, kako bodo financirali družbo, vendar v kriznih obdobjih prevzemajo tveganje, da če bo družba prišla v stečaj ali prisilno poravnavo, bodo zanje veljale posledice iz 498. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Ta določba kapitalskih posojil ne prepoveduje, vendar le ureja razmerje med družbo kot posojilojemalko in družbenikom kot posojilodajalcem, če se nad družbo začne stečajni postopek. Organ prve stopnje je ugotovil, da tožnica ni v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave, zato ne more slediti tožničinim navedbam glede prekvalifikacije posojil v kapital družbe, saj ta pogoj ni izpolnjen.

4.Organ prve stopnje je še zavrnil izvedbo dokaznega predloga z zaslišanjem tožničine družbenice in bivšega družbenika, saj je to dejstvo že dokazano s pridobljenimi podatki iz uradnih evidencah. V zvezi s tožničinimi navedbami o pozitivnem trendu poslovanja družbe brez izvršb in zapadlih obveznosti na dan 31. 12. 2019, organ prve stopnje ugotovi, da tožnica ima dolg do lastnikov družbe ter pojasni, da za upravičenost do obravnavane pomoči niso bistvene tožničine navedbe pri presoji kriterija podjetja v težavah, zato jih organ prve stopnje ni presojal, saj je omejen na uporabo kriterijev iz Uredbe 651/2014, po katerem je bistvena višina lastniškega kapitala v razmerju do osnovnega kapitala in ne tožničina pojasnila, da ni ogrožen njen obstoj.

5.Organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo. Iz obrazložitve dodatno izhaja, da je razmerje med celotnim kapitalom in vpoklicanim osebnim kapitalom negativno, in sicer -0,28, kar presega zahtevano polovico vpisanega osnovnega kapitala. To pomeni, da je tožnici, ki je družba z omejeno odgovornostjo, na dan 31. 12. 2019 zaradi nakopičenih izgub izginila več kot polovica vpisanega osnovnega kapitala. Zato je tožnica na dan 31. 12. 2019 podjetje v težavah v skladu z Uredbo 651/2014 in ni upravičena do obravnavane pomoči iz prvega odstavka 109. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19¹ (v nadaljevanju ZIUOPDVE).

6.Po presoji organa druge stopnje tožnica ne more uspeti z domnevo iz 498. člena ZGD-1, saj velja le v primeru zahteve za vračilo posojila, če bi ga družbenik kot posojilodajalec uveljavljal v tožničinem stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave, zato denarna sredstva, ki izhajajo iz dolžniških posojil družbenika, niso premoženje družbe iz naslova naknadnih vplačil družbenika (za vezan kapital). Enako velja tudi za tožničino sklicevanje na 495. in 496. člen ZGD-1, ki urejata prepoved izplačila premoženja družbenikom, če je to premoženje potrebno za ohranitev osnovnega kapitala in vezanih rezerv, in za pravne učinke take prepovedi, kar vsebinsko ni primerljivo z namenom 109. člena ZIUOPDVE. Zavrnil je še tožničin očitek pravice do enakosti pred zakonom, saj dejstvo, da tožnica kot podjetje v težavah ne izpolnjuje pogojev za obravnavano pomoč, ne more biti diskriminatorno z vidika ZIUOPDVE, oziroma tožničin položaj ni obravnavan različno glede obravnavane pomoči v primerjavi s položajem podjetja v težavah, ki izpolnjuje pogoje za pomoč pri reševanju težav in prestrukturiranju. Gre za različno ureditev dveh različnih položajev. Poslovni izkazi za leto 2020 in v tem letu izvedena dokapitalizacija ni bistvena za obravnavano zadevo, saj je vprašanje opredelitve tožnice kot podjetja v težavah vezano na stanje njenih obveznosti do virov premoženja na dan 31. 12. 2019.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

Zoper izpodbijano odločbo tožnica vlaga tožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter kršitev ustavnih pravic. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in jo nadomesti tako, da ugodi tožničini vlogi. Podrejeno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in vrne zadevo v ponoven postopek. Priglaša sodne stroške.

Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožena stranka z jezikovno razlago zmotno uporabila materialno pravo pri razlagi pojma podjetje v težavah. Pri razlagi bi morala upoštevati namen ZIUOPDVE, Uredbe 651/2014 in Začasnega okvirja za ukrepe državne pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu COVID-19 (v nadaljevanju Začasni okvir). Smisel 109. člena ZIUOPDVE ni izključevanje družb, ki so le navidezno ob nepravilni razlagi Uredbe 651/2014 podjetja v težavah, medtem ko glede na dejansko finančno stanje niso podjetja v težavah zaradi s strani družbenikov zagotovljenega načina financiranja. Družbe bi morale biti individualno obravnavane glede na njihovo dejansko finančno stanje. Glavni namen sprejetja Začasnega okvira je bil pomoč podjetjem, ki so bila zaradi epidemije COVID-19 in sprejetih ukrepov za preprečevanje širjenja epidemije posebej prizadete (npr. zaprtje gostinskih lokalov). Pri presoji pogoja podjetja v težavah tožena stranka upošteva le merilo AOP56/AOP57, pri tem pa ignorira dejanski namen obravnavane pomoči in okvir, znotraj katerega naj bi bile dodeljene tovrstne pomoči. Prav tako je spregledala namen iz 14. točke preambule Uredbe 651/2014, v skladu s katerim so s to Uredbo iz področja njene uporabe izključena podjetja v težavah, saj se priznavanje pomoči tovrstnim podjetjem ocenjuje v skladu s Smernicami Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah z dne 1. 10. 2004 (v nadaljevanju Smernice), za katere so namenjene druge oblike državnih pomoči. Opozarja še na 20. točko Smernic in trdi, da ni primeren izračun na podlagi merila AOP56/AOP57 za ugotavljanje obstoja pogoja podjetja v težavah.

Po tožničinem mnenju v Sloveniji veljajo predpisi in namen obvestil in priporočil Evropske unije, zato bi morala tožena stranka upoštevati tretjo spremembo Začasnega okvira, v skladu s katero se lahko državna pomoč dodeli tudi vsem mikro in malim podjetjem, ki so bila na dan 31. 12. 2019 podjetja v težavah, vendar v skladu z nacionalno zakonodajo niso bila v kolektivnem postopku zaradi insolventnosti in niso prejela pomoči za reševanje in prestrukturiranje. RS pa je implementirala Začasni okvir v nacionalno zakonodajo v 113. členu ZIUOPDVE, v skladu s katerim se ukrep izvaja skladno s točkama 3.1 in 3. 12 ter podtočko 87.f Začasnega okvira. Ta podtočka določa, da se lahko pomoč dodeli mikro in malim podjetjem, ki so bila v težavah 31. 12. 2019, če v skladu z nacionalno zakonodajo niso v kolektivnem postopku zaradi insolventnosti in niso prejela pomoči za reševanje in prestrukturiranje. Tožnica je mikro podjetje, ni v insolvenčnem postopku in ni podvržena omejitvam poslovanja zaradi prejetih državnih pomoči, teh dejstev pa tožena stranka ni ugotovila, zato je zmotno ugotovila dejansko stanje.

Tožnica je bila ob ustanovitvi kapitalsko neustrezna, kar je odpravila z zagotovitvijo posojil družbenikov med leti 2016 in 2018 v skupni višini 214.110,65 EUR. Komercialno je tožnica zaživela šele konec leta 2016, ko je začela opravljati svojo dejavnost in plačevati najemnine. Posojila so formalno opredeljena kot kratkoročni dolžniški vir financiranja, vendar jih je treba subsumirati pod 498. člen ZGD-1 oziroma jih je treba po vsebini in glede na namen ter v skladu s splošnimi pravili o izplačilni prepovedi (495. in 496. člen ZGD-1) enačiti z vezanim kapitalom. Iz tožničinega letnega poročila za leto 2019 in strukture kapitala izhaja, da tožnica na dan 31. 12. 2019 izkazuje negativen kapital v višini - 2.137,11 EUR, vendar ta ne odraža resnične in dejanske vsebine, saj je treba upoštevati še posojila družbenikov kot tožničin kapital, kar pomeni, da je koeficient AOP56/AOP 57 večji od 0,5.

Trdi še, da je tudi dolgoročno in kratkoročno normalno plačilno sposobna, saj redno izpolnjuje vse obveznosti do dobaviteljev, nima blokiranih računov, redno plačuje davke in prispevke, ni bila v izvršilnem postopku, izpolnjuje obveznosti iz naslova sklenjenih delovnih razmerij, kar pomeni, da izkazuje pozitiven trend poslovanja in zanesljivo rast prihodkov. Pri presoji pa bi bilo treba upoštevati tudi dejstvo, da je tožnica konec leta 2020 dvakrat povečala osnovni kapital z novimi vplačili tako, da je po drugem povečanju osnovnega kapitala njegova vrednost 52.500,00 EUR. Tožnica je formalno izvedla dokapitalizacijo in ne izpolnjuje pogojev za podjetje v težavah.

V nadaljnjih tožbenih trditvah tožnica uveljavlja kršitev 2., 14. in 22. člena Ustave. Trdi, da je bila neupravičeno diskriminirana zaradi zmotne razlage ZIUOPDVE, Uredbe 651/2014 in drugih predpisov ter pretiranega formalizma, zaradi česar se je tožnica znašla v slabšem položaju od preostalih družb, ki jim je bila pomoč priznana. Slovenska mikro in majhna podjetja so zaradi neupoštevanja Začasnega okvirja diskriminirana v razmerju do mikro in majhnih podjetij, ustanovljenih v drugih državah članicah. Poleg tega določitev presečnega datuma za nazaj, na katerega upravičenec nima vpliva, ob dejstvu da je bil upravičenec prepuščen samovolji države, ki mu je prepovedala opravljanje dejavnosti, pri tem pa posameznika ne obravnava individualno in ne upošteva finančnega stanja vlagatelja ob vložitvi obravnavane zahteve, pomeni kršitev 2., 14. in 22. člena Ustave. Razlikovalna okoliščina presečnega datuma ni razumna in primerna ter krši načelo enakosti in enakega varstva pravic. Zakonodajalec pa je v neenakopraven položaj postavil tudi gospodarske subjekte, ki so bili registrirani pred 1. 10. 2019, ter tiste, ki so bili registrirani po tem datumu, saj za družbe, ustanovljene po 1. 10. 2019, ni veljal pogoj podjetja v težavah.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka vztrajala pri razlogih iz obrazložitev odločb. V zvezi z navedbami o namenski razlagi ZIUOPDVE še navaja, da je pojem podjetja v težavah iz ZIUOPDVE jasen in določljiv na podlagi besedila Uredbe 651/2014.

Sodna presoja

Tožba ni utemeljena.

Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, da tožnica ni upravičena do izplačila pomoči v obliki denarnega povračila nekritih fiksnih stroškov za upravičeno obdobje od 1. 4. 2021 do 30. 6. 2021, saj je bila tožnica po ugotovitvah tožene stranke na dan 31. 12. 2019 podjetje v težavah.

Pravna podlaga v obravnavani zadevi je 109. člen ZIUOPDVE, ki ureja uveljavljanje pravic iz naslova pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov. Za obravnavano zadevo je bistven njegov prvi odstavek, v skladu s katerim je upravičenec do obravnavane pomoči v upravičenem obdobju iz osmega odstavka tega člena pravna ali fizična oseba, ki: (-) je bila registrirana za opravljanje gospodarske dejavnosti najpozneje do 1. septembra 2020, (-) ima vsaj enega zaposlenega na dan uveljavitve tega zakona ali je samozaposlen, ki je na dan uveljavitve tega zakona vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 15. člena ZPIZ-2 ali je družbenik ali delničar gospodarske družbe oziroma ustanovitelj zadruge ali zavoda, ki je poslovodna oseba, in je na dan uveljavitve tega zakona v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključen na podlagi 16. člena ZPIZ-2, (-) ni na dan 31. decembra 2019 podjetje v težavah skladno z 18. točko 2. člena Uredbe 651/2014, (-) ne more opravljati svoje dejavnosti ali jo opravlja v bistveno zmanjšanem obsegu zaradi posledic epidemije COVID-19 in (-) zagotavlja, da se nekriti fiksni stroški ne krijejo iz drugih virov, kot so zavarovanja, začasni ukrepi pomoči ali podpora iz drugih virov.

Tožena stranka je v postopku uveljavljanja pravic iz 109. člena ZIUOPDVE na podlagi bilance stanja ugotovila, da je bila tožnica na dan 31. 12. 2019 podjetje v težavah in ni upravičena do obravnavane izredne pomoči, ker ne izpolnjuje pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE v zvezi z 18. (a) točko 2. člena Uredbe 651/2014. Med strankama ni sporno, da je tožnica družba z omejeno odgovornostjo. Za to vrsto družbe je opredelitev podjetja v težavah urejeno v 18. (a) točki 2. člena Uredbe 651/2014, ki določa, da se podjetje šteje za podjetje v težavah, če je v primeru družbe z omejeno odgovornostjo (razen malega in srednjega podjetja (MSP), ki obstaja manj kot tri leta ali, za namene upravičenosti do pomoči za financiranje tveganja, MSP v 7 letih po njegovi prvi komercialni prodaji in ki je upravičeno do naložb v financiranje tveganja po skrbnem pregledu izbranega finančnega posrednika) zaradi nakopičenih izgub izginila več kot polovica vpisanega osnovnega kapitala. To je v primeru, ko nakopičene izgube, ki se odštejejo od rezerv (in vseh drugih elementov, ki se na splošno štejejo kot del lastnih sredstev družbe), povzročijo negativen kumulativni znesek, ki presega polovico vpisanega osnovnega kapitala. Za namene te določbe "osnovni kapital" vključuje po potrebi vse vplačane presežke kapitala.

V obravnavani zadevi med strankama ni sporo, da je (1) tožnica registrirana v sodnem registru od 10. 7. 2014 in obstaja več kot tri leta; (2) ima povprečno število zaposlenih šest; (3) tožničin celotni kapital (AOP 56) na dan 31. 12. 2019 znaša - 2.137,11 EUR, vpoklicani kapital (AOP 57) pa 7.500,00 EUR; (4) tožnica ima v poslovnem letu 2019 med kratkoročnimi dolžniškimi viri financiranja vknjižene tudi posojila družbenikov v višini 214.110,65 EUR, ki so nastala v letih 2016, 2017 in 2018 na podlagi posojilnih pogodb, sklenjenih med družbenikoma in tožnico.

Sporno je vprašanje, ali se izjema glede izpolnjevanja pogoja podjetja v težavah za mikro in mala podjetija iz drugega stavka 87.f odstavka Četrte spremembe Začasnega okvira oziroma 22(ca) odstavka Tretje spremembe Začasnega okvira² uporablja neposredno v slovenskem pravnem redu. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da Uredba 651/2014 s spremembami³ ne ureja izrecno ukrepov državne pomoči, ki bi bili izključno namenjeni za podporo gospodarstvu ob izbruhu koronavirusa. Za podporo gospodarstvu ob izbruhu koronavirusa je na podlagi (b) točke tretjega odstavka 107. člena PDEU Komisija 19. 3. 2020 sprejela Začasni okvir, ki je bil nato šestkrat spremenjen. PDEU, ki v 288. členu ureja vrste pravnih aktov in njihovo pravno naravo, sporočil Komisije in začasnih okvirov izrecno ne ureja. Po pravni teoriji so splošno gledano instrumenti mehkega prava (ti. soft law) priporočila, mnenja in ostali pravni akti Unije, ki v 288. členu PDEU niso omenjeni, kot na primer sporočila, obvestila ali navodila.⁴ Instrumenti mehkega prava so pravila ravnanja, ki načeloma nimajo pravno zavezujoče veljave, vendar imajo lahko praktične učinke.⁵

V zadevi Ryanair DAC proti Evropski Komisiji (T-657/20) z dne 22. 6. 2022 se je Splošno sodišče med drugim opredelilo tudi do narave Začasnega okvira. Obrazložilo je, da je Komisija zaradi izjemnih okoliščin pandemije COVID-19 sprejela obravnavani Začasni okvir, v katerem je določila pogoje, ki so jih morali izpolnjevati začasni ukrepi državne pomoči, da bi se lahko šteli za združljive z notranjim trgom na podlagi tretjega odstavka 107. člena PDEU, in bi jih lahko odobrila zelo hitro po uradnem obvestilu države članice.⁶ Iz navedenega je razvidno, da državam članicam obravnavani Začasni okvir ne nalaga, da bi bile dolžne sprejeti začasne ukrepe. Države članice začasnih ukrepov državnih pomoči, ki so predpisani v Začasnem okviru, niso dolžne urediti tako, kot je to predvideno v Začasnem okviru, temveč lahko te iste začasne ukrepe državnih pomoči uredijo tudi drugače.

Takšno stališče je sprejel tudi Veliki senat Sodišča EU v zadevi C-526/14 z dne 19. 7. 2016, kjer je obrazloženo, da sporočilo Komisije ne more ustvarjati avtonomnih obveznosti za države članice, ampak je omejeno na določitev pogojev, ki so namenjeni zagotovitvi, da so državne pomoči združljive z notranjim trgom, in ki jih mora Komisija pri izvrševanju široke diskrecijske pravice, ki jo ima na podlagi tretjega odstavka 107. člena PDEU, upoštevati. Sporočilo Komisije nima zavezujočega učinka za države članice.⁷ V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU sporočila Komisije in Začasni okviri nimajo zavezujočih učinkov za države članice⁸. To pomeni, da se v državah članicah ne uporabljajo neposredno.

To stališče sodišča prav tako potrjujeta vsebina in namen obravnavanega Začasnega okvira. Ta v 11. odstavku določa, da v okviru skupnih prizadevanj držav članic za obravnavanje učinkov izbruha COVID-19 na njihova gospodarstva obravnavani Začasni okvir določa možnosti, ki jih imajo države članice na podlagi pravil EU za zagotavljanje likvidnosti in dostopa do financiranja podjetjem, zlasti malim in srednjim podjetjem, ki se v tem času soočajo z nenadnim pomanjkanjem, da bi si lahko opomogla od trenutnih razmer. Iz 16. odstavka pa izhaja, da je namen tega Začasnega okvira določiti okvir, ki bo državam članicam omogočal reševanje težav, s katerimi se soočajo podjetja, ob ohranjanju celovitosti notranjega trga EU in zagotavljanju enakih konkurenčnih pogojev. Že iz vsebine 11. in 16. odstavka Začasnega okvira je jasno razvidno, da države članice niso dolžne sprejeti kakršnihkoli začasnih ukrepov, s katerimi bi si nacionalno gospodarstvo opomoglo v situaciji, ki je nastala zaradi izrednih razmer (izbruha pandemije COVID-19). Začasni okvir torej daje državam članicam le možnost, da morebitne začasne ukrepe uredijo, kot je določeno v Začasnem okviru. Vendar to ne pomeni, da država članica ne more urediti začasnih ukrepov državne pomoči tudi na drug način.

V prid temu stališču sodišča je tudi 86. odstavek Četrte spremembe Začasnega okvira, ki je umeščen v 3.12 točko in ureja pomoč v obliki podpore za nekrite fiksne stroške. Ta določa, da se države članice lahko odločijo prispevati k nekritim fiksnim stroškom tistih podjetij, za katera je izbruh COVID-19 pomenil prekinitev ali zmanjšanje njihove poslovne dejavnosti. Države članice imajo torej možnost izbire, ali bodo ta ukrep državne pomoči sprejele ali ne.

Sodišče na podlagi obrazloženega ugotavlja, da Začasni okvir glede na svoj namen in vsebino, glede na pravno teorijo, sodno prakso Sodišča EU in Splošnega sodišča nima zavezujočega učinka za države članice in se v državah članicah ne uporablja neposredno. Začasni okvir posamezni državi članici ne nalaga nobenih obveznosti v smislu, da bi morala zakonsko urediti in zagotoviti državno pomoč, temveč ji zgolj sporoča, katero državno pomoč bo Komisija štela za združljivo z notranjim trgom, če se bo zanjo odločila, in pod katerimi pogoji. To pa državni članici ne preprečuje, da morebitno državno pomoč uredi na drugačen način mimo pogojev, ki jih je predvidela Komisija. Tako je zmotno stališče tožnice, da v Sloveniji velja namen obvestil in priporočil EU.

V nadaljevanju je prav tako sporno, ali je RS s 113. členom ZIUOPDVE v slovenski pravni red prenesla izjemo iz drugega stavka 87.f odstavka Četrte spremembe Začasnega okvira, ki je v njegovi 3.12 točki. Ta določa, da so do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov upravičena mikro in mala podjetja, ki so bila v težavah že 31. 12. 2019, če v skladu z nacionalno zakonodajo niso v kolektivnem postopku zaradi insolventnosti in niso prejela pomoči za reševanje ali prestrukturiranje.

V skladu s 113. členom ZIUOPDVE se ukrep dodelitve pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov izvaja v skladu s točko 3.12 in točko 3.1 Začasnega okvira za ukrepe državnih pomoči. Sodišče je v zadevi I U 635/2022 z dne 19. 10. 2022 že sprejelo stališče, da je treba obravnavani člen ZIUOPDVE razlagati tako, da se v skladu z navedenima točkama Začasnega okvira izvajajo le tisti pogoji, za katere so se države članice odločile, da jih bodo predpisale v nacionalni zakonodaji. Z obravnavano določbo pa ni mogoče širiti zakonsko predpisanih pogojev za dodelitev te državne pomoči, zato določbe 113. člena ZIUOPDVE ni mogoče razlagati tako, da mora RS med prejemnike državne pomoči vključiti tudi mikro in mala podjetja, ki so v težavah. Iz druge povedi 87.f odstavka Četrte spremembe začasnega okvira jasno izhaja, da država lahko šteje med prejemnike pomoči takšna podjetja, pri čemer je iz 109. do 112. člena ZIUOPDVE jasno razvidno, da RS v svoj pravni red ni prenesla te izjeme za mikro in mala podjetja, zato se ne uporablja v RS. To pomeni, da morajo tudi mikro in mala podjetja izpolnjevati pogoj, da niso podjetja v težavah iz tretje alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE.

Po presoji sodišča na sprejeto stališče ne vpliva zakonodajalčeva nomotehnična metoda, saj iz 113. člena ZIUOPDVE jasno izhaja, da se sklicevanje na 3.12 točko Četrte spremembe začasnega okvira nanaša le na izvedbo ukrepa, kot je predpisan v tem poglavju. To pomeni, da se tisto, kar je zakonodajalec z ZIUOPDVE v 109. do 112. členu prenesel iz Začasnega okvira, izvede v okviru omejitev v navedenih točkah Začasnega okvira. Tako se je zakonodajalec v sedmem in osmem odstavku 109. člena ZIUOPDVE izrecno skliceval na 3.1 in 3.12 točko Začasnega okvira glede najvišje dovoljene pomoči v upravičenem obdobju. Iz 3.12 točke Četrte spremembe začasnega okvira namreč izhaja, da se lahko vsaka posamezna država članica odloči, ali bo implementirala možnost izjeme glede podjetja v težavah za mikro in mala podjetja, vendar tega ni dolžna storiti. Komisija je v okviru obravnavane točke tega Začasnega okvira v 87. odstavku določila le, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da jih bo štela za združljive z notranjim trgom, če se država članica odloči prenesti to pomoč v svoj pravni red. Vendar je RS prenos 3.12 točke Četrte spremembe začasnega okvira omejila le na izvedbo z zakonom predpisanih pogojev.

To pomeni, da RS v izvajanje obravnavanega ukrepa pomoči ni vključila izjeme iz 87.f odstavka Četrte spremembe Začasnega okvira. ZIUOPDVE se glede pojma podjetja v težavah namreč sklicuje na 18. točko 2. člena Uredbe 651/2014, ki določa, kdaj se štejejo družbe z omejeno odgovornostjo za podjetje v težavah in izjemo za MSP, med katere sodijo mikro, mala in srednja podjetja. Tako že po Uredbi 651/2014 kljub izpolnjevanju merila iz te Uredbe za podjetja v težavah niso podjetja v težavah tiste družbe z omejeno odgovornostjo, ki 1) so MSP in obstajajo manj kot tri leta ali 2) MSP v 7 letih po njegovi prvi komercialni prodaji in so upravičena do naložb v financiranje tveganja po skrbnem pregledu izbranega finančnega posrednika, če gre za namene upravičenosti do pomoči za financiranje tveganja. V 18. (c) in (d) točki 2. člena pa Uredba 651/2014 določa, da se mikro in mala podjetja kljub temu štejejo za podjetje v težavah, če so po nacionalni zakonodaji v kolektivnem postopku zaradi insolventnosti ali če izpolnjuje v skladu z nacionalno zakonodajo merila za uvedbo kolektivnega postopka zaradi insolventnosti ali če podjetje prejete pomoči za reševanje in posojila še ni vrnilo ali če je prejelo pomoč za reševanje in je še vedno predmet načrta prestrukturiranja. To pomeni, da so izjeme za mikro in mala podjetja določena že v Uredbi 651/2014, vendar ta izjema ne velja za vsa mikro in mala podjetja na splošno, temveč pod navedenimi pogoji. V obravnavani zadevi tožnica ne izpolnjuje navedene izjeme, saj ni sporno, da je bila registrirana 10. 7. 2014 in torej obstaja več kot tri leta.

Ob takih okoliščinah, ko RS ni implementirala Začasnega okvira v delu, ki določa izjemo za mikro in mala podjetja glede podjetja v težavah, in ker Začasni okvir nima neposredne veljave, prav tako pa ne dopolnjuje Uredbe 651/2014, so neutemeljene tožničine navedbe, da bi tožena stranka morala pri svoji presoji upoštevati tudi Začasni okvir glede izjeme za mikro in mala podjetja. S tožbenimi navedbami, da tožena stranka ni upoštevala dejstev, da tožnica ni v insolvenčnem postopku in ni podvržena omejitvam poslovanja zaradi prejetih državnih pomoči, je tožnica prekludirana v skladu z 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj teh dejstev ni uveljavljala že v postopku izdaje odločbe organa prve stopnje, pri čemer ni trdila, da teh dejstev ni mogla navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Sodišče se je opredelilo še do med strankama spornega vprašanja, ali je tožena stranka pravilno razlagala 18. (a) točko 2. člena Uredbe 651/2014 s stališčem, da se je za ugotavljanje, ali je tožnica podjetje v težavah, merodajen le izračun koeficienta postavk AOP 56 in AOP 57, ali bi morala za pravilno razlago navedene določbe Uredbe 651/2014 upoštevati tudi posojilo družbenikov tožnici, za katero tožnica trdi, da je vsebinsko gledano del tožničinega kapitala v smislu vezanega kapitala.

V zvezi s tožničinimi navedbami, da je tožena stranka s presojo koeficienta postavk AOP56/AOP57 ignorirala dejanski namen obravnavane pomoči in da bi morala individualno obravnavati, ali je posamezna družba podjetje v težavah, je sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-347/20 z dne 27. 1. 2022 sprejelo stališče, da je v skladu z uvodno izjavo 14 Uredbe 651/2014 cilj pojma podjetje v težavah zagotoviti, da se pomoči, dodeljena podjetjem, presojajo glede na smernice, ki se nanašajo posebej na državne pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah zaradi preprečitve obidenja teh smernic. V 20. in 23. točki sporočila Komisije o Smernicah o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah, razen finančnih inštitucij (UL 2014, C 249, str. 1), na katere se izrecno sklicuje 14. uvodna izjava Uredbe 651/2014, je pojasnjeno, da se podjetje šteje za podjetje v težavah takrat, kadar bi bilo brez posredovanja države njegov obstoj skoraj gotovo kratkoročno ali srednjeročno ogrožen. Ker je podjetje v težavah ogroženo v samem obstoju, ga ni mogoče šteti za ustrezen instrument za prispevanje k doseganju ciljem iz drugih javnih politik, dokler njegovo preživetje ni zagotovljeno. Glede na navedbe v tem sporočilu Komisije je treba cilj, naveden v 14. uvodni izjavi Uredbe 651/2014, in s tem povezano merilo iz 18 (a) točke 2. člena Uredbe 651/2014 razlagati tako, da se nanaša na presojo zmožnosti zadevne družbe, da kratkoročno ali srednjeročno ohrani svojo dejavnost.

Iz dejanskega stanja v zadevi C-347/20 z dne 27. 1. 2022 je razvidno, da je družba Zinātnes parks 29. 4. 2019, to je dan pred vložitvijo predloga projekta pristojni nacionalni agenciji, sprejela sklep skupščine družbenikov o spremembi družbene pogodbe in o povečanju osnovnega kapitala, ki je bilo vpisano v sodni register 24. 6. 2019, zato je SEU obravnavalo vprašanje, kdaj začne učinkovati povečanje tega kapitala. SEU je ugotovilo, da v Uredbi 651/2014 ni opredelitve pojma "vpisani osnovni kapital", zato je pojasnilo, da v skladu z ustaljeno sodno prakso, zahtev po enotni uporabi prava Unije in iz načela enakosti izhaja, da je treba izraze določbe prava Unije, ki se za opredelitev smisla in obsega ne sklicujejo posebej na pravo držav članic, navadno razlagati samostojno in enotno v celotni Uniji. Pomen in obseg pojmov, za katere v pravu Unije ni nobene opredelitve, je treba določiti v skladu z njihovim običajnim pomenom v vsakdanjem jeziku, pri čemer je treba upoštevati okvir, v katerem se uporabljajo, in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del so.

V okviru družb z omejeno odgovornostjo se po stališču SEU v zadevi 347/20 z dne 22. 1. 2022 izraz "osnovni kapital" nanaša na vrednost vložkov, ki so jih družbeniki družbe dali ali se zavezali, da jih bodo dali tej družbi na voljo v zameno za izdajo deležev. Vezani kapital v vsakdanjem jeziku pomeni osnovni kapital in vezane rezerve. Je tisti del lastnega kapitala družbe, ki ga (pred likvidacijo družbe in pred poplačilom vseh obveznosti družbe) ni dovoljeno uporabiti kot vir za izplačilo imetnikom deležev (495. in 496. člen ZGD-1). Sodišče ugotavlja, da posojilo tožničinih družbenikov ni bilo dano ob ustanovitvi leta 2014, temveč v letih 2016, 2017 in 2018, tožnica pa ni zatrjevala in izkazala, da bi do presečnega datuma (31. 12. 2019) sprejela sklep o povečanju osnovnega kapitala z morebitnim preoblikovanjem obravnavanega posojila v osnovni kapital. Ravno nasprotno med strankama ni sporno, da je tožnica povečala osnovni kapital konec leta 2020, kar pa za obravnavano zadevo ni pravno pomembno, saj je treba pogoj podjetja v težavah ugotavljati na dan 31. 12. 2019. Zato obravnavana posojila niso osnovni vložek oziroma vezani kapital. Le dejstvo, da sta tožničina družbenika tožnici dala posojilo, za katero tožnica ne trdi, da bi bilo preoblikovano v osnovni kapital, obravnavano posojilo ni osnovni vložek, ki je del osnovnega kapitala, kot je opredeljen v Uredbi 651/2014, kot to zmotno trdi tožnica.

Elementi, ki na splošno štejejo kot del lastnih sredstev družbe, so v skladu z Uredbo 651/2014 vse rezerve. V skladu z običajnim pomenom v vsakdanjem jeziku pa so elementi lastnih sredstev družbe vsa sredstva, ki pripadajo družbi in s katerimi družba prosto razpolaga. To so na primer zadržani dobiček, rezervacije, nepovratna sredstva in donacije. Obravnavano posojilo družbenikov je tožničina obveznost do družbenikov in lastno sredstvo družbenikov, ni pa tožničino lastno sredstvo. Posojilo družbenikov namreč ni nepovratno sredstvo, saj v splošnem jeziku posojilo pomeni, da ga je treba vrniti, zato so neutemeljene tožbene navedbe, da naj bi bilo to posojilo lastno sredstvo družbe.

Po presoji sodišča pa so zmotne tudi tožbene navedbe, da je obravnavano posojilo lastno sredstvo družbe, saj je po vsebini ob upoštevanju 498. člena ZDG-1 navidezni lastniški kapital. Navidezni lastniški kapital v vsakdanjem jeziku pomeni tisto posojilo, ki se lahko pod določenimi pogoji pretvori v lastniški delež. To v slovenski nacionalni zakonodaji ureja 498. člen ZGD-1, ki ureja varstvo upnikov, ki niso družbeniki. V skladu s prvim odstavkom 498. člena ZGD-1 se posojilo, ki ga je družbenik dal družbi v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital, šteje za premoženje družbe v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave, v katerem družbenik proti družbi ne more uveljavljati zahtevka za vračilo posojila. Iz navedene določbe je jasno razvidno, da posojilo družbenika postane lastni kapital družbe le, če je družba v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave in je posojilo dano v kritičnem času. Med strankama v obravnavani zadevi ni sporno, da tožnica ni v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave, tožnica pa ne zatrjuje, da bi bilo posojilo dano v kritičnem času. Zato to posojilo družbenikov niso tožničina lastna sredstva v smislu Uredbe 651/2014.

Iz dejanskega stanja sodbe SEU v zadevi C-347/20 z dne 22. 1. 2022 izhaja, da je za presojo posameznih meril, ki kažejo na to, da je neka družba podjetje v težavah, bistveno, da družbeniki vplačajo ali se vsaj nepreklicno zavežejo, da bodo vplačali, sredstva, ki postanejo lastna sredstva družbe v smislu osnovnega kapitala ali drugih elementov lastnih sredstev družbe. V obravnavani zadevi je ob upoštevanju 109. člena ZIUOPDVE bistveno, da sredstva družbenika postanejo lastna sredstva družbe pred presečnim datumom, to je pred 31. 12. 2019. V obravnavani zadevi pa tožnica ni zatrjevala, da je pred navedenim datumom spremenila družbeno pogodbo ali povečala osnovni kapital, da bi pred presečnim datum obravnavano posojilo predstavljalo osnovne vložke, ki so del osnovnega kapitala, pri čemer ni izkazala, da so izpolnjeni pogoji, da bi se lahko obravnavano posojilo štelo za tožničina lastna sredstva v smislu 498. člena ZGD-1 v zvezi z Uredbo 651/2014. Sodišče se pridružuje nespornemu stališču strank, da je način financiranja družbe s strani družbenikov avtonomna in v domeni družbenika. Vendar je treba pri presoji podjetja v težavah upoštevati dejansko stanje iz bilance stanja, kakršno je bilo na presečni datum, ter morebitne spremembe družbene pogodbe in sklepov družbenice o spremembi obravnavanega posojila v lastna sredstva družbe, ki bi bili sprejeti pred presečnim datumom, kar pa bi moralo biti razvidno tudi iz relevantne bilance stanja.

To stališče potrjuje tudi 14. točka uvodnih pojasnil Uredbe 651/2014, iz katere je razvidno, da je zaradi zagotovitve pravne varnosti primerno za opredelitev podjetja v težavah določiti jasna merila, ki ne zahtevajo ocene vseh posebnosti stanja. To pomeni, da za ugotavljanje, ali je pravna ali fizična oseba podjetje v težavah, niso pravno pomembne posebnosti finančno-premoženjskega stanja podjetja. Zato so po presoji sodišča neutemeljene tožbene navedbe, da so posojila družbenikov po namenu in vsebini dejansko tožničin kapital, čeprav iz računovodskih izkazov za poslovno leto 2019 nesporno izhaja, da je ta posojila vknjiženo med kratkoročnimi dolžniškimi viri financiranja, torej med tožničinimi obveznostmi, ki jih ima do upnikov. Prav tako tožnica neutemeljeno trdi, da je bila neupravičeno diskriminirana zaradi zmotne razlage ZIUOPDVE, Uredbe 651/2014 in drugih predpisov ter pretiranega formalizma ter je zato v slabšem položaju od preostalih družb, ki jim je bila pomoč priznana, saj se je glede na navedeno tožena stranka pri ugotavljanju, ali je tožnica podjetje v težavah, pravilno oprla na dejansko stanje iz bilance stanja, kakršno je bilo na presečni datum, pri presoji pa je tudi pravilno uporabila materialno pravo.

Za ugotavljanje statusa podjetja v težavah po 18. (a) točki 2. člena Uredbe 651/2014 tudi niso pomembne navedbe o siceršnjem (po tožničinem mnenju) dobrem poslovanju ter o rednem izpolnjevanju obveznosti do dobaviteljev in zaposlenih. Dobro in odgovorno poslovanje tožnice v skladu s prvim odstavkom 109. člena ZIUOPDVE in 18. (a) točko 2. člena Uredbe 651/2014 ni eden od pogojev, da se pravna ali fizična oseba lahko šteje za upravičenca do obravnavane pomoči oziroma, kar bi vplivalo na status podjetja v težavah.

Glede na navedeno je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je bila tožnica na dan 31. 12. 2019 podjetje v težavah v skladu z 18. točko 2. člena Uredbe 651/2014 in da ni upravičena do obravnavane pomoči za obdobje od 1. 4. 2021 do 30. 6. 2021, ker ne izpolnjuje pogoja po tretji alineji prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE.

Tožnica v tožbi uveljavlja kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom. Načelo enakosti pred zakonom določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino (14. člen Ustave). Gre za eno temeljnih ustavnih norm in pomeni pravico posameznika do zagotovitve enakosti, tako pri postavljanju, kot tudi pri uporabi prava (enakost v zakonu in enakost pred zakonom). Vendar pa načela enakosti pred zakonom ni mogoče pojmovati kot splošno enakost vseh, ampak je o kršitvi načela enakosti iz 14. člena Ustave RS mogoče govoriti le takrat, kadar se enaki dejanski položaji obravnavajo različno. Tožnica meni, da je bilo načelo enakosti kršeno s tem, ko zakonodajalec različno obravnava družbe, ki so na dan 31. 12. 2019 podjetja v težavah, medtem ko imajo družbe, ustanovljene po 1. 10. 2019 prosto pot do pridobivanja pomoči, ne glede na uspešnost poslovanja. Vendar pa navedeno ne drži. Iz osmega odstavka 109. člena ZIUOPDVE izhajajo omejitve za upravičence, ki so bili registrirani od vključno 1. 10. 2019 do 1. 9. 2020. Potrebno je tudi upoštevati, da so v konkretnem primeru družbe, ustanovljene po 1. 10. 2019, pričele s poslovanjem tik pred upadom prihodkov od prodaje zaradi omejitev gospodarske dejavnosti v času izbruha epidemije COVID-19, medtem ko so se podjetja v težavah soočala z upadom prihodkom že pred izbruhom epidemije COVID‑19, to je na dan 31. 12. 2019. Zato po presoji sodišča takšna obravnava ne pomeni diskriminacije tožnice, ampak gre za različno ureditev dveh različnih položajev. Zato sodišče ocenjuje, da z njo ni prišlo do kršitve načela enakosti pred zakonom in s tem do posega v pravice iz 14. člena Ustave. Posledično sodišče zavrača tudi očitke o kršitvah pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Tožbene navedbe glede kršitve 14. člena Ustave RS, češ da je razlikovalna okoliščina v smislu "presečnega datuma" iz 3. alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE neprimerna in nerazumna glede na predmet urejanja, ki pomeni neenako obravnavanje enakih položajev in hkrati onemogoča gospodarno, uspešno in učinkovito opravljanje svoje dejavnosti, so po presoji sodišča nekonkretizirane. V skladu s sodno prakso pa tožnica ne more utemeljiti kršitve ustavne pravice iz 14. člena Ustave, ki jo v tožbi nekonkretizirano uveljavlja.

Kršitev načela enakosti se po mnenju tožnice kaže tudi v razmerju do drugih podjetij na ravni EU, saj je Začasni okvir za ukrepe državnih pomoči namenjen vsem državam članicam EU z namenom enakega obravnavanja in omogočanja izhoda iz gospodarske krize vseh podjetij, ki izpolnjujejo pogoje za mikro in mala podjetja. Kot že obrazloženo, Začasni okvir in njegove spremembe države članice ne zavezuje in se v njej ne uporablja neposredno, zato lahko vsaka država članica obravnavano pomoč uredi tudi drugače, kot je to urejeno v Četrti spremembi začasnega okvira. Na podlagi navedenega po presoji sodišča ni podan zatrjevani neenakopravni položaj tožnice v razmerju do drugih podjetij na ravni EU in kršitev 14. člena Ustave.

Sodišče predlogu tožnice, naj prekine postopek in vloži zahtevo za presojo ustavnosti, ni sledilo, saj je ocenilo, da ni podana zatrjevana protiustavnost, zaradi katerih tožnica meni, da je 3. alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE neustavna. V skladu s prvim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Sodišče ni našlo nobenih razlogov, ki bi lahko kazale na protiustavnost obravnavane določbe ZIUOPDVE.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče zavrnilo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Odločitev je bila sprejeta brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker med tožnico in toženo stranko ni sporno relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe in je odločilnega pomena za obravnavano odločitev, pač pa so bila sporna le pravna vprašanja (tj. interpretacija določbe 18.(a) točke 2. člena Uredbe 651/2014 v povezavi z določbo tretje alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE).

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, v skladu s katerim, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Uredba 2021/1237 je spremenila (c) točko četrtega odstavka 1. člena Uredbe 651/2014, ki sedaj določa, da se Uredba 651/2014 ne uporablja za pomoč "podjetjem v težavah", z izjemo shem pomoči za povrnitev škode, ki so jo povzročile nekatere naravne nesreče, shem zagonske pomoči, shem regionalne pomoči za tekoče poslovanje, shem pomoči, za katere velja člen 19b, pomoči malih in srednjih podjetij na podlagi člena 56f in pomoči finančnim posrednikom na podlagi členov 16, 21, 22 in 39 ter oddelka 16 poglavja III, če podjetja v težavah niso obravnavana bolj ugodno od drugih podjetij. Vendar se ta uredba z odstopanjem uporablja za podjetja, ki 31. decembra 2019 niso bila podjetja v težavah, a so to postala v obdobju od 1. januarja 2020 do 31. decembra 2021.

Oana Andreea Stefan, European Competition Soft Law in European Courts: A Matter of Hard Principles?, 24. 8. 2022o Eurpean Law Journal, Vol. 14, No. 6, november 2008.

Francis Snyder, Soft Law and Institutional Practice in the European Community, European University Institute, Florence,EUI Working Paper LAW No. 93/5.

Glej 67 točko obrazložitve Ryanair DAC proti Evropski Komisiji (T-657/20).

Primerjaj sodbo Sodišča EU Kotnik in drugi z dne 19. 7. 2016, C-526/14, 44. do 45. točka obrazložitve.

Primerjaj sodbe Sodišča EU C-70/06 z dne 9. 10. 2007, EK proti Portugalski, C-369/07 z dne 7. 7. 2009, EK proti Grčiji, C-270/11 z dne 30. 5. 2013, EK proti Kraljevini Švedski.

Glej 47. do 49. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-347/20 z dne 27. 1. 2022.

Glej 29. in 30. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-347/20 z dne 27. 1. 2022.

Glej 41. in 42. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-247/20 z dne 27. 1. 2022.

Glej 43. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-247/20 z dne 27. 1. 2022.

Enako tudi sodba Vrhovnega sodišča X Ips 30/2021 z dne 19. 1. 2022, točka 18.