Jedro

Tudi v primeru, ko je podlaga za vpis posadna listina ali pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, morajo biti upoštevani vsi pogoji, ki so po ZZK-1 potrebni za overitev zemljiškoknjižnega dovolila (torej 33. in 38.a člen, razen prvega in drugega odstavka 36. člena ZZK-1). To pomeni, da mora biti v obeh primerih sami listini priloženo tudi potrdilo o namenski rabi nepremičnine oziroma v primeru, ko gre za nepremičnino, ki je glede na namen rabe podvržena ureditvi po drugih prisilnih prepisih, tudi soglasje ali odobritev pristojnega organa oziroma potrdilo, da takšno soglasje ali odobritev ni potrebna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep zemljiškoknjižnega sodnika.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor predlagatelja zoper sklep zemljiškoknjižnega sodniškega pomočnika, ki predlaganega vpisa lastninske pravice ni dovolil. Iz obrazložitve sklepa o ugovoru izhaja, da predložena pogodba o priznanju lastninske pravice oziroma pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, zato bi predlogu za vknjižbo moralo biti predloženo tudi potrdilo o namenski rabi nepremičnine v skladu z določbo prvega odstavka 38. člena ZZK-1. Zoper navedeni sklep se pritožuje predlagatelj po svoji pooblaščenki in v pritožbi najprej citira 38. člen ZZK-1, ki določa, da je potrebno pri prometu z nepremičninami zemljiškoknjižnemu dovolilu priložiti potrdilo o namenski rabi, namen te določbe pa je zaščita javnih interesov pred zasebnimi. Pritožba nadalje navaja, da je zemljiškoknjižnemu predlogu priložena pogodba pravni posel, s katerim pogodbeniki sporazumno ugotavljajo in usklajujejo dejansko lastninsko stanje med njimi, saj je predlagatelj lastninsko pravico na nepremičnini pridobil že s prodajno pogodbo pred 57 leti. S predmetno listino torej stranke ugotavljajo priposestvovanje med sedanjimi zemljiškoknjižnimi lastniki in predlagateljem kot posestnikom, zato v konkretnem primeru ne gre za promet z nepremičninami in določba 38. člena ZZK-1 ne pride v poštev. Glede na navedeno pritožba vztraja na stališču, da so v predmetni zadevi pogoji za vpis lastninske pravice izpolnjeni, z namenom poenotenja sodne prakse pa se sklicuje še na sklep Okrajnega sodišča v Novem mestu SDn 1 ter sklep Višjega sodišča v Kopru CDn 8000000140/2011. Pritožba ni utemeljena.

V predlogu za vknjižbo lastninske pravice je predlagatelj kot listino, na podlagi katere je predlagal vpis, navedel zemljiškoknjižno dovolilo, ki je vsebovano v Pogodbi o priznanju lastninske pravice oziroma pogodbi o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. Ti dve listini sta urejeni v tretjem odstavku 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), četrti odstavek istega člena pa določa uporabo pravil za overitev podpisa na slednjih. Iz navedene zakonske določbe izhaja, da se za overitev podpisa na teh dveh listinah smiselno uporabljajo pravila o overitvi zemljiškoknjižnega dovolila (torej 33. do 38.a člen ZZK-1), razen prvega in drugega odstavka 36. člena tega zakona, ki določata, da mora biti listina o pravnem poslu priložena zemljiškoknjižnemu dovolilu. Upoštevajoč navedeno, morajo biti torej vsi ostali pogoji, ki so po ZZK-1 potrebni za overitev zemljiškoknjižnega dovolila, upoštevani tako v primeru, ko je podlaga za vpis posadna listina, kot tudi če gre za vpis na podlagi pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. To pa pomeni, da mora biti v obeh primerih sami listini skladno z določbo 38. člena ZZK-1 priloženo tudi potrdilo o namenski rabi nepremičnine (oziroma v primeru, ko gre za nepremičnino, ki je glede na namen rabe podvržena ureditvi po drugih prisilnih prepisih, tudi soglasje ali odobritev pristojnega organa oziroma potrdilo, da takšno soglasje ali odobritev ni potrebna). Ker v predmetni zadevi tako potrdilo ni bilo predloženo, je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi ugovora ravno iz teh razlogov povsem pravilna.

Glede na navedeno v predmetni zadevi zato ni odločilno, ali je bila vknjižba lastninske pravice predlagana na podlagi posadne listine ali na podlagi pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, kar tudi samemu predlagatelju ni povsem jasno, saj tako v ugovoru kot tudi v pritožbi po eni strani trdi, da gre za pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, hkrati pa navaja, da je podlaga za vpis posadna listina. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da v konkretnem primeru ne gre za pravni posel in niti za promet z nepremičnino, saj se predlagatelj sam v predlogu sklicuje na zemljiškoknjižno dovolilo kot podlago za vpis, istočasno pa so te trditve tudi nasprotju s samo listino, na kateri se nahaja žig davčnega organa o odmeri davka na promet z nepremičninami. Prav tako pritožba ne more uspeti s sklicevanjem na sklep SDn 1, ki ni bil predmet pritožbene presoje, medtem ko je v zadevi CDn 8000000140/2011 podlago za vpis predstavljala pogodba o razdružitvi solastnega premoženja, zato gre za povsem neprimerljivo dejansko in pravno situacijo.

Glede na vse navedeno je bilo pritožbo predlagatelja potrebno zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep zemljiškoknjižnega sodnika (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).