Jedro

Učinki zastopanja pa so lahko le takšni, da je na njihovi podlagi lahko zavezan le zastopani (v konkretnem primeru lastnik objekta), ne pa zastopnik sam (1. in 2. odst. v času spornega razmerja veljavnega 85. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Zastopnikova obveznost pa je le v tem, da mora obvestiti drugo stranko, da zastopa v imenu zastopane stranke (3. odst. 85. čl. ZOR), v obravnavanem primeru je tožena stranka to storila, saj je navedla, da v okviru upravljanja zastopa lastnika nasproti tretjim osebam.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K., opr.št. Ig z dne 28.1.1998, v 1. točki v celoti razveljavilo, in tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka v 15 dneh plačati tožeči stranki 10.912.397,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.1.1998 do plačila, zavrnilo, ter razveljavilo sklep o izvršbi tudi v 3. točki izreka; 2.) dovolilo spremembo tožbe, kot jo je tožeča stranka podala v pripravljalni vlogi z dne 4.12.2000; 3.) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka v 15 dneh plačati tožeči stranki 625.591,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi po specifikaciji, ki je navedena v tej točki; 4.) tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh toženi stranki povrniti 749.104,00 SIT stroškov pravdnega postopka.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala njeno spremembo, in sicer ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da so pravni vir za odločanje v konkretni zadevi posamezne pogodbe, ki so bile predložene v spis ter tista dejanska ravnanja, ki jih pravo določa kot vzpostavitev določenih pravnih razmerij. Slednje je pomembno, ker se je tožena stranka sama postavila v položaj, zaradi katerega je odgovorna za poravnavo po posameznih računih obračunanih zneskov, torej v položaj dolžnika nasproti tožeči stranki. V pogodbi o upravljanju poslovne stavbe, ki ni datirana, sklepati pa je, da je bila sklenjena 21.1.1994, je lastnik G. T. d.o.o. določil kot upravnika navedene stavbe, IMO G. K. Gre za pogodbo, sklenjeno med dvema strankama, ki tretjih ne more zavezovati. Upoštevati so jo dolžni v obsegu seznanitve in v primeru, če sicer ne posega v zakonsko ali predhodno že urejena razmerja med tretjim in eno izmed strank pogodbe. Ker gre za akt, na katerega se je tudi tožena stranka sklicevala, je opozoriti na določbo 1. odst. 4. točke, v skladu s katero je IMO G. prevzel vse pravice in obveznosti v zvezi z upravljanjem poslovne stavbe, ki jih ima lastnik in lastnik v zvezi z upravljanjem s poslovno stavbo nima nobenih obveznosti. Opozoriti je tudi na 7. točko, v skladu s katero ureja razmerja in opravlja vsa strokovna dela IMO G. sicer v imenu lastnika, vendar pa "za svoj račun". Sledila je nekoliko "specifična" pogodba z dne 17.6.1996 (verjetno prav: 1994), ko je v položaj IMO G., ki ga je zastopal direktor I. V. vstopila tožena stranka, katere direktor je prav tako bil in je še sedaj I. V. Ne glede na to, da je IMO G. v skladu z zadnjim odstavkom 2. točke zadnje navedene pogodbe na toženo stranko prenesel prejeta plačila do vključno meseca junija 1994 s strani najemnikov (tudi vodarino), je hkrati tožena stranka prevzela izterjavo neplačanih obveznosti do najemnikov. Očitno je, da je bila prenesena tudi pravica terjati in prevzemati bodoče obveznosti. Kot izhaja in pogodbe o odstopu terjatev v izterjavo, je lastnik G. T. d.o.o v pogodbeno ureditev po pogodbi z dne 17.6.1994 privolil. Prevzeta pogodbena ureditev ni popolnoma nedvoumna, očitno pa je, da je G. T. d.o.o. kot lastnik postavil toženo stranko (ob soglasju v pogodbi z dne 17.6.1994) v položaj, da je slednja za svoj račun izterjavala od prebivalcev "samskega doma" posamezne stroške in sama na svoj račun te stroške dobaviteljem poravnavala. Več kot očitno je, da je G. T. d.o.o. (v zvezi s tem je bilo predlagano zaslišanje B. P.) štel, da je zadeva urejena tako, da lastnik niti z izterjavo, niti s plačevanjem dobaviteljem nima nič. Sicer pa to potrjuje izpoved kot priče zaslišanega A. J. V tem kontekstu je slicevanja sodišča prve stopnje na pogodbo o odstopu terjatev v izterjavo z dne 1.8.1995 pravno zmotno. Iz te pogodbe sodišče izvaja sklep, da naj bi tožena stranka v okviru pogodbeno dogovorjene pristojnosti z lastnikom izterjevala posamezne stroške za račun dobaviteljev. Taka pravna možnost pa v skladu z zakonsko ureditvijo ne obstaja, posebno še, ker dobavitelji sploh niso bili stranka te pogodbe. Sodišče se ni opredeljevalo do navedb tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi z dne 26.8.2003, kjer je analizirana zakonska ureditev "odstopa v izterjavo" glede na konkretna razmerja. Odstopa v izterjavo, kot ga ugotavlja sodišče na podlagi pogodbe z dne 1.8.1995, takrat veljavni ZOR ne pozna. Morda je šlo tudi za nespretno formulacijo pri sestavi konkretne pogodbe, bistvo pa je nedvomno v tem, da je bila tožena stranka postavljena v položaj, da od prebivalcev "samskega doma" izterjuje posamezne stroške, da pa je tudi ona tista, ki poravnava obveznosti do dobaviteljev. Dejansko je šlo za akte, pri katerih tožeča stranka ni bila udeležena in je zato upoštevanje teh aktov v razmerju do tožeče stranke relativno. Nedvomno pa so upoštevni tudi drugi akti tožene stranke nasproti tožeči stranki, tj. kot prvi dopis z dne 14.7.1994. V njem se tožena stranka sicer sklicuje na prevzem upravljanja objekta s tem, da obseg upravljanja tožeči stranki ni bil prezentiran. Tožena stranka je sicer v dopisu navedla, da zastopa lastnika v vseh poslih napram tretjim osebam, vendar pa hkrati zahtevala, da se račun v zvezi s porabo vode izstavi na toženo stranko. S to svojo zahtevo je tožena stranka pravzaprav zanikala svoj status zastopnika in v tej smeri je uporaba zakonskih določb glede zastopanja, ki jih je uporabilo sodišče 1. stopnje glede na konkretni dejanski stan, zmotno. Zmotno je tudi stališče sodišča 1. stopnje, da v zvezi z obračunano porabo vode (računi) tožena stranka ni prevzela nobene druge obveznosti kot le tiste, ki jih je imela na podlagi pogodbe, sklenjene v zvezi z nalogami upravljanja objekta. Sodišče 1. stopnje celo citira to pogodbo, hkrati pa se ne opredeljuje do tega, da ta pogodba tožeči stranki ni bila znana in da je šlo za pogodbena razmerja med drugimi in ne (tudi) tožečo stranko. Sodišče se ni opredelilo do tega, da je bila prav tožena stranka tista, ki je sebe postavila v položaj prejemnika računov (dejansko pa dolžnika). Računi so bili izstavljani s strani tožeče stranke toženi stranki kot subjektu razmerja t.j. kot dolžniku in plačniku. Računi niso bili izstavljani lastniku konkretnega objekta, saj je sama tožena stranka zahtevala, da je ona tista, na katero se račun izstavi. Tožena stranka je račune poravnavala, torej s plačilom je potrdila svoj status dolžnika. Šlo je za dejansko ravnanje, ki je vzpostavilo pravno razmerje, ki bi ga moralo sodišče upoštevati. Tožena stranka je pripoznala dolg z vsemi elementi, konkretnih računov ni nikoli reklamirala.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Trdi, da je bila zgolj upravnik - zastopnik lastnika, ki je prejela račun od tožeče stranke, ta strošek razdelila med najemnike in vse kar so ji ti plačali, je takoj prenakazala tožeči stranki.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predmet obravnavane pravde plačilo vode, s strani tožeče stranke dobavljene objektu, ki je v lasti družbe G. T. d.o.o. K., v obdobju od januarja 1995 do 21.4.1998. Ključnega pomena za stališče tožeče stranke, po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna plačati dobavljeno vodo, je bil dopis tožene stranke z dne 14.7.1994 (priloga A 14), iz katerega naj bi po mnenju tožeče stranke izhajalo, da je tožena stranka to zavezo sprejela. Vendar pa je sodišče prve stopnje v zvezi s tem dopisom menilo, da takšna zaveza tožene stranke iz njega ne izhaja in pritožbeno sodišče s tem mnenjem soglaša. Gre za to, da je tožena stranka z omenjenim dopisom obvestila tožečo stranko, da je 1.7.1994 prevzela v upravljanje objekt in da v okviru tega upravljanja zastopa lastnika v vseh poslih napram tretjim osebam. Glede na jasen zapis obvestila v navedenem delu, ni odločilnega pomena za obravnavano zadevo okoliščina, da tožena stranka v dopisu naproša tožečo stranko, da račune za porabo vode v objektu naslovi nanjo (pa še to s poudarkom: "na zastopnika lastnika"), ter da naj eventuelna plačila s strani najemnikov tožeča stranka zavrača (kot razlog za to omenja ureditev odnosov v objektu, torej očitno z najemniki objekta), tako da ima prav sodišče prve stopnje, da navedenega obvestila ni mogoče tolmačiti kot prevzema obveznosti tožene stranke za plačilo dobavljene vode. Učinki zastopanja pa so lahko le takšni, da je na njihovi podlagi lahko zavezan le zastopani (v konkretnem primeru lastnik objekta), ne pa zastopnik sam (1. in 2. odst. v času spornega razmerja veljavnega 85. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Zastopnikova obveznost pa je le v tem, da mora obvestiti drugo stranko, da zastopa v imenu zastopane stranke (3. odst. 85. čl. ZOR), v obravnavanem primeru je tožena stranka to storila, saj je navedla, da v okviru upravljanja zastopa lastnika nasproti tretjim osebam. Da je bila tožena stranka upravnik sporne stavbe in kakšna je bila vsebina te njene vloge, je sodišče prve stopnje zaključilo tudi na podlagi Pogodbe o upravljanju poslovne stavbe (brez datuma) in Pogodbe o upravljanju, gospodarjenju in izpraznitvi poslovne stavbe z dne 17.6.1994 (obe : priloga B 7), za kateri pritožba sicer pravilno opozarja, da gre za pogodbe, sklenjene med konkretnimi pogodbenimi strankami, ki tretjih ne more zavezovati (in torej tudi ne zanje ustvarjati pravic, takšna tretja oseba je tudi tožeča stranka, ki ni bila stranka navedenih pogodb). Vendar pa je tudi na podlagi omenjenih pogodb sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka s pogodbo z dne 17.6.1994 od IMO G. s.p. prevzela opravljanje storitev upravljanja, gospodarjenja in praznjenja sporne stavbe, v prvotni, nedatirani pogodbi med lastnikom objekta G. T. d.o.o. in IMO G. s.p. pa so naštete storitve upravljanja (točka 6). Določil, ki jih sedaj iz pogodbe z dne 17.6.1994 izpostavlja pritožba, češ da je tožena stranka prevzela izterjavo neplačanih obveznosti od najemnikov, pa tudi ni mogoče razumeti, kot da je tožena stranka prevzela dolg lastnika do dobaviteljev storitev, torej tudi do tožeče stranke; tožena stranka niti ni bila stranka pogodbe (brez datuma) med lastnikom in prvotnim upravnikom, ampak le stranka pogodbe, ki jo je sklenila s prvotnim upravnikom, podlaga za to pogodbo (z dne 17.6.1994) pa je očitno bilo soglasje lastnika, da lahko prvotni upravnik poveri "opravljanje storitev upravljanja za to registrirani firmi" (2. točka pogodbe brez datuma), za kakšne storitve upravljanja je šlo, je razvidno iz 6. točke prvotne pogodbe, saj so tam naštete. Glede na to v razmerju do tožene stranke niti ne bi moglo biti pomembno, da je lastnik objekta štel zadevo za urejeno tako, da niti z izterjavo in niti s plačevanjem dobaviteljem ne bo imel ničesar, kot se to izpostavlja v pritožbi (glede na to predlagano zaslišanje Blaža Poljanška, ki ga sodišče prve stopnje ni opravilo, za zadevo ne bi bilo relevantno).

Temelja za obstoj obveznosti tožene stranke do tožeče stranke, kakršna se uveljavlja v tej pravdi, pa tudi ne more predstavljati Pogodba o odstopu terjatev v izterjavo z dne 1.8.1995 (priloga B 16), za katero sicer pritožba pravilno opozarja, da ne gre za takšno vrsto pogodbe, kot nakazuje njen naslov, torej ne za pogodbo po 2. odst. 444. čl. ZOR, ampak za akt, s katerim je tožena stranka pridobila pravico izterjevati določene stroške od uporabnikov spornega objekta in prejeta denarna sredstva naprej nakazovati dobaviteljem storitev. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati toženi stranki ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo, saj ni v njem tožena stranka navajala nič takšnega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).